Franja

Thēbāgenēs -ae, m (Θηβαγενής) v (bojótijskih) Tébah rojen, iz (bojótijskih) Téb izvirajoč (izhajajoč), iz (bojótijskih) Téb prihajajoč: Ismenias hic Thebagenes (v novejših izdajah (po rokopisih) Thebogenes) fluit scaturrex Varr. ap. Non.

ūs-que, adv. (prim. ūs-piam in quis-que) „vseskozi“

1. (samostojno, časovno) venomer, vedno, nenehno, nepretrgoma, neprestano, neprenehoma, ves čas: Ter., Pr., Mart. idr., ferrum usque sequens pressit O., nomen patris usque vocantem comprendit O., iuvat usque morari V., illa usque minatur V., poenas dedit usque H., undique totis usque adeo turbatur agris V.; usque dum Kom., Ca., H. ali usque … donec Pl. ali usque … quoad Varr., Ci. dokler (ne): usque … dum terra labores praebuit V., mihi usque curae erit, quid agas, dum quid egeris, sciero Ci. ep.; usque quāque (gl. quāque in ūsque-quāque).

2. usque ni praep., ampak stoji pri drugih praep. in tudi adv. in določa izhodišče
a) časovno (tam) od, izza, iz: augures omnes usque a Romulo Ci., usque ab heroicis temporibus Ci.; z adv.: inde usque repetens Ci. = če pomislim nazaj prav do tiste dobe;
b) krajevno tam od, tam iz: usque a mari supero Romam proficisci Ci., usque a rubro mari N., usque ex ultimā Syriā navigare Ci., usque a Capitolio plausus excitatus Ci.; adv. vrinjen: ab usque Pachyno V.

3. za določitev smeri
a) časovno (vse) do, prav do: usque ad hanc aetatem N., usque ad nostram memoriam S., usque ad vesperum Pl., C., usque ad solis occasum C., usque ante diem XVI Cal. Dec. Ci., usque ad extremum vitae diem Ci., usque ad Darei mortem Cu.; pri adv.: usque adhuc dozdaj (do zdaj), doslej, to tega časa (trenutka), dosihdob: Acc. fr., Ter., Ci., Suet. idr., cessatum usque adhuc Pl. doslej vedno; nunc usque še zdaj, še sedaj, dosihdob: Amm.; usque quaque (gl. ūsque-quāque).
b) krajevno (prav, vse) tja do, tja v, noter do, noter v, skozi do: usque ad castra C., ad imum usque solum O., admorunt oculis usque sub ora faces O. prav pod … , usque ad Numantiam misit C., usque in Pamphiliam Ci., usque sub Orchomenum O. prav pod orhomensko obzidje, trans Alpes usque Ci. tja čez Alpe; adv. pesn. vrinjen: Protei ad usque columnas V.; nam. praep. stoji usque pri eō
a) časovno = tako dolgo, tako dolgo … da, dokler (ne): usque eo se tenuit Ci., usque eo ferrum retinuit, quoad est renuntiatum N.;
b) krajevno = tako daleč: usque eo legiones admovit, ut barbari discedere non possent Hirt.; α) pri quō αα) = do koder: Dig., emissario uno, qui subeat, usque quo placuerit Plin.; αβ) = dokler (ne): ranam coicere in aquam, usque qua ad tertiam partem decoxeris Varr.; β) pri quā βα) = kolikor, ker: ab occidente litora Esseni fugiunt, usque qua nocent Plin. ββ) metaf. = do te mere, tako zelo: familiaris est factus usque eo, ut … Ci., usque eo despexerunt, ut ne quaerere quidem laborarent N., difficultate rei frumentariae affecti usque eo, ut frumento caruerint C.; v enakem pomenu tudi usque adeo: usque adeo pertimuerat Ci.; pri mestnih in krajevnih imenih (na vprašanje kam?) praep. seveda odpade: usque Romam voces referebantur Ci., ire usque Tarentum H., profectus Tarsum usque Ci., viam Appiam Brundisium usque pecuniā operire T.; od tod izvira pesn. in poklas. occ. raba adv. usque kot praep. = (tja) do: usque Iovem O., corpora usque pedes carbaso velant Cu.; praep. zapostavljena: corpus usque harena penetraverat Cu., Thessaliam usque Plin.; tudi časovno: usque somni tempus, usque quintum diem Cels.

4. z določitvijo izhodišča in smeri = od … do
a) časovno: ab initio usque ad hoc tempus Ci.
b) krajevno: a pulmonibus usque ad os intimum Ci.

5. (v drugih primerih)
a) s praep. (vse) do: usque ad ravim poscam Pl., te in pistrinam dedam usque ad necem Ter., hoc malum usque ad bestias perveniat Ci., adsenserunt omnes usque ad Pompeium Plin. iun. do Pompeja = razen Pompeja, mansit … usque ad eum finem, dum … Ci.
b) pri eō tako dolgo … da, dokler (ne): familiaris est factus usque eo, ut … Ci.
c) kot praep. do: usque sudorem, usque sanum corpus Cels.

aerificē, adv. (aes in facere) umetelno iz medenine: Varr. ap. Non.

aerinus 3 (gr. αἴρινος; prim. aera¹) iz ljuljke pripravljen: farina Plin.

āëromantīa -ae, f (gr. *ἀερομαντεία) vedeževanje iz zraka: Isid.

āëromantis, m (gr. *ἀερόμαντις) vedeževalec iz zraka: Serv.

aeruma (aerima), n pl. (aes) posoda iz medi, kotel: P. F.

aesculeus 3 (aesculus) rebrščakov, hrastov, iz rebrščakovine, hrastovine (narejen): arbor, frons O., axes Pall.

aesculīnus 3 (aesculus) rebrščakov, hrastov, iz rebrščakovine, hrastovine (narejen): axes Vitr.

Aetna -ae, f, redko Aetnē -ēs, f (Αἴτνη) Etna,

1. vulkanska gora na Siciliji, ki jo je baje vrgel Jupiter na Giganta Enkelada (ali Tifeja, Tifona): Ci., H., O. idr.; od tod preg.: onus Aetnā gravius Ci.; imeli so jo za Vulkanovo delavnico: Ci., V.; pl. apel. = vulkanske gore: Aetnae omnes Luc. ap. Gell. — Od tod adj. Aetnaeus 3 (Αἰτναῖος) na Etni, etenski: ignes Ci., fratres (= Cyclopes) V., pastor (= Polyphemus) O., deus (= Vulcanus) Val. Fl.; met. sicilski: tellus (= Sicilia) O., triumphi Sil.; pren.: Aetnaei ignes V. silni ogenj, silni plameni (Himerini); pl. subst. Aetnaeī -ōrum, m etenski podgorci: Iust.

2. mesto na vznožju te gore (prej Innesa, zdaj S. Maria di Licodia ali Nicolosi): Ci. Od tod adj. Aetnēnsis -e iz Etne, etenski: ager Ci.; pl. subst. Aetnēnsēs -ium, m Etnjani, preb. mesta Etne: Ci., Plin.

3. neka sicilska Nimfa: Serv.

Āfricus 3 (Āfer) afriški, punski: Africa terra Enn. ap. Ci., L. Afrika = punska dežela, bellum = druga punska vojna: L. ali = Cezarjeva vojna v Afriki: C., Vell., triumphus Vell. (po Cezarjevi afr. vojni), bella Sil. Sifakove vojne proti Puncem, praesidia L., ora L., litus Plin., mare S., T. ali pelagus Mel. morje ob Kartagini, ventus Africus Ci. ali Africus ventus L. (= subst. Āfricus -ī, m). Subst.

1. Āfricus -ī, m (sc. ventus) (deževni) jugozahodnik, odjužnik: auster... in Africum se vertit C., qui portus ab Africo tegebatur, ab austro non erat tutus C., creber procellis V., decertans Aquilonibus, luctans Icariis fluctibus, protervus H., praeceps H. privrševajoči, furibundus et ruens Sen. ph. Pooseb.: Āfricus pater Pr. Od tod zopet adj.: Africae procellae H.

2. Āfrica -ae, f (sc. terra) Afrika, in sicer
a) v širšem pomenu Afrika, ki so jo Grki imenovali Λιβύη: in divisione orbis terrae plerique in parte tertia Africam posuere S.; met. Afričani: Africa terribilis Varr. ap. Non., in omni Africa, quae procul a mari incultius agebat S.
b) v ožjem pomenu kartaginsko ozemlje z deželo med obema Sirtama, pozneje rim. pokrajina (Africa propria ali Africa provincia): Africam, arcem omnium provinciarum natam ad bellum contra hanc urbem gerendum obtinere Ci., Utica atque Hippo valentissimae urbes totius Africae N.; pren. Afričani, preb. te pokrajine: Varr., Ci. ep.
c) v najožjem pomenu le pokrajina, imenovana Zeugis ali Zeugitana (regio), z glav. mestom Kartagino: a Tusca Zeugitana regio et quae proprie vocetur Africa est Plin. — Od tod adj. Āfricānus 3 afriški, v Afriki, iz Afrike: possessiones N., bellum Ci. idr. Cezarjeva vojna v Afriki, rumores Ci. in causae (homatije) Ci. v tej vojni, Africanae gallinae Varr., Col. pegatke, Afr. mures Plin. afriške miši, pri Pl. šalj. = „panterji, tigri in levi“, Africanae ferae Ci. ep. ali Africanae bestiae Varr. ali subst. Āfricānae -ārum, f (sc. ferae) L., Plin., Plin. iun., Suet. afriške zveri = panterji, leopardi, tigri in levi za igre v amfiteatru. — Kot priimek
a) dveh Scipionov, ki sta se zmagovito bojevala s Punci: Āfricānus -ī, m Afričan (gl. Cornēlius).
b) boginje Cerere v Afriki, ki so ji kot svečenice služile vdove, ki se niso več hotele omožiti: Āfricāna -ae, f Afriška: Tert.

Aganippē -ēs, f (Ἀγανίππη) Aganipa,

1. izvir na Helikonu v Beotiji, posvečen Muzam in zato navdihujoč pesništvo, prav tako tudi Nimfa tega izvira, hči rečnega boga Permesa: Aonie Ag. V., frigerans Cat., Hyantea O., Plin. Od tod adj. Aganippēus 3 (Ἀγανίππειος) Aganipin, aganipski: lyra Pr. Muzam posvečena, unda Cl.; Aganippicus 3 (Ἀγανιππικός) Aganipin, aganipski: fontes Sid.; Aganippis -idis, f iz Aganipe izvirajoča: Hippocrene O. = Muzam posvečena in navdihujoča.

2. Akrizijeva žena, Danajina mati: Hyg.

Agrigentum -ī, n (ὁ Ἀκράγας; lat. obl. je pretvorba iz gr. acc. Ἀκράγαντα) Agrigent, cvetoče mesto na južni obali Sicilije: Ci., L.; redko v gr. obl. Acragās (Agragās), tudi Acragāns -antis, acc. -anta, m Akragant (Agragant): O., V. (pri katerem nekateri pišejo Agragans, obliko, nastalo pod vplivom odvisnih sklonov in izpričano po medičejskem rokopisu), Mel., Plin. Od tod adj.

1. Agrigentīnus 3 agrigentski: Plin., Amm.; pl. subst. Agrigentīnī -ōrum, m Agrigentčani, preb. Agrigenta: Ci.

2. Acragantīnus (Agragantīnus) 3 (Ἀκραγαντῖνος) akragantski (agragantski), iz Akraganta: Empedocles Lucr., portae Agragantinae (drugi berejo Agragentinae, Agragianae ali Acragianae) Ci. vrata, ki vodijo v Agragant; pl. subst. Acragantīnī -ōrum, m Akragantčani: Plin.

Agyrium -iī, n (Ἀγύριον) Agirij, mesto sredi Sicilije, jugozahodno od Etne: Ci. Od tod adj.

1. Agyrīnus 3 agirijski, iz Agirija: Sil.; subst. Agyrīnī -ōrum, m Agirijani, preb. Agirija: Plin.

2. Agyrinēnsis -e, agirijski: ager, civitas, populus Ci.; subst. Agyrinēnsēs -ium, m Agirijani: Ci.

Alabanda -ae, f: Plin. in Alabanda -ōrum, n: L., Iuv. (ἡ Ἀλάβανδα in τα Ἀλάβανδα) Alabanda (gen. -e) ali Alabande (gen. Alaband), trgovsko mesto v Kariji, vzhodno od Mileta; njegov po božje čaščeni heros eponymos Alabandus -ī, m Alaband, sin Evipa in Kaliroje: Ci. Od tod subst. Alabande͡us -eos, m (Ἀλαβανδεύς) Alabanjan = rojen v Alabandah: Ci., Vitr.; nom. pl. Alabandīs (Ἀλαβανδεῖς), acc. -eas, Alabanjani, preb. Alaband: Ci., Vitr.; adj. Alabandēnsis -e alabandski, iz Alaband: Ci.; subst. pl. Alabandēnsēs -ium, m Alabanjani, preb. Alaband: Ci., L.

alabaster -trī, m in alabastrum -ī, n (gr. ἀλάβαστρος in -στρον)

1. hruškasta mazilna steklenička iz alabastra ali pravega vzhodnega oniksa: Ci. ap. Non., Plin., Mart.; pren. (zaradi podobne oblike) rožni popek: Plin.

2. alabastrum = stibi (gl. to besedo): Plin.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

alica (halica) -ae, f (prim. gr. ἄλιξ, ικος, ki je morda izpos. iz lat.)

1. pšeno, zlasti iz pire: Plin., alica prima Ca. čvrsto pirnato pšeno.

2. iz tega pripravljena pijača, pirnata pijača, pirničen sok: Cels., Sen. ph., Plin. iun., Mart.

3. pira sama: Cels., Plin.

aliēnigenus 3 (aliēnus in *genere = gīgnere)

1. tujega rodu, tuj, inozemski: exempla, sanguis Val. Max., pisces, semina Col., sacra Sen. ph.

2. sestavljen iz med seboj si tujih delov = različen: alienigenis ex partibus esse, alienigenis rebus constare Lucr.

aliēnō -āre -āvi -ātum (aliēnus) „odtujiti“, od tod

1. stran da(ja)ti, odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati), odtujiti (odtujevati), odda(ja)ti, v tuje roke da(ja)ti, v pass. tudi = v tuje roke priti, pod tujo oblast priti (prihajati): Icti, alienare vectigalia Varr., Ci., vēnīre vestras res proprias et perpetuum a vobis alienari Ci., mulier alienata est abs te Pl. ti je oddana, je zate izgubljena (ker jo je oče prodal), reiculae sunt alienandae Varr., urbs alienata S., pars insulae prodita atque alienata L., cum velut occisos alienasset Iust. je bil odstranil (skril); occ.
a) s silo vzeti (jemati): usus fructus... iam mihi harum aedium... alienatus est Pl.
b) (otroka, sužnja) zavreči, dati od sebe, pahniti iz družine, dati v tujo družino: ita nos alienavit Ter., ne quis quem civitatis mutandae causā suum faceret (posinovil) neve alienaret L., an pro non natis sint habendi, qui a familia sunt alienati? Q.; od tod šalj.: tu me alienabis numquam, quin noster sim Pl. nikoli me ne storiš tujca v naši hiši.
c) izpodriniti, zapostaviti: me falsa suspicione alienatum S.

2. pren.
a) (animum) alienare odvrniti (odvračati): noli animos eorum alienare a causa Ci., alienatis a memoria periculi animis L., alienatus ab sensu animus L. neobčutljiv za bolečino.
b) (mentem alicuius) alienare zmotiti, zmešati: vulgo Iunonis iram... alienasse mentem ferebant L. da mu je vzela pamet; abs.: odor sulphuris saepius haustus alienat Sen. ph. spravi (človeka) ob pamet; večinoma pass.: quorum alienatur mens Plin. ki izgubijo pamet, ki zblaznijo, alienatā paene mente C. skoraj iz uma, alienatae discordiā mentes L. zaslepljeni duhovi, signum alienatae mentis Suet. odsotnosti duha, nezavednosti, alienari mente Plin., Cael. priti ob pamet, zblazneti, alienatus mente Plin. = alienatus sensibus L. iz uma, alienatus ad libidinem animo L. iz uma od divje strasti.
c) medic. alienari (o telesu in njegovih delih) odmreti (odmirati): Cels., ubi in corpore alienato (na odmrlem) dolorem tactus expressit Sen. ph.; subst. pt. pr. aliēnāta -ōrum, n odmrli udje: Plin.
č) (aliquem) odtujiti (odtujevati), narediti sovražnega, razdvojiti (razdvajati), izneveriti (izneverjati), k odpadu pregovoriti (naspr. conciliare, reconciliare, allicere); v pass. tudi zasovražiti se, izneveriti se, odpasti: quibus eum eadem res publ. reconciliavit, quae alienarat Ci.; z a(b): omnes a se bonos Ci. ep., omnium suorum voluntatem (sc. a se) C., Cn. Pompei voluntatem a me alienabat oratio mea Ci. s svojim govorom sem se odkupil Gneju Pompeju, neque vero his rebus tam amici Alcibiadi sunt facti quam ab eo alienati N., plane alienari a senatu Ci. izneveriti se senatu, odpasti od njega, alienatus ab senatu Aemilius L.; z dat.: eadem avaritia Gentium regem sibi alienavit L., quae regem socium nobis alienasse... dicatur L., alienati Romanis L.; insulas bene animatas confirmavit, alienatas (odpadle, verolomne) ad officium redire coëgit N., voluntate alienati S., alienato erga Vespasianum animo T. sovražnega duha; non vultu alienatus T. ki na obrazu ne kaže nobenega sovraštva do njega; alienari ab aliqua re sovražiti kaj, (iz)ogibati se česa, čemu: a falsa assensione, ab interitu Ci.