Franja

Bona dea, pesn. Bona dīva Dobra boginja, staroitalska boginja rodovitnosti in rasti, katero so rim. ženske častile kot zaščitnico čistosti. Njen praznik so obhajale dvakrat v letu: 1. maja, zlasti pa v začetku decembra, ko so v hiši najvišjega oblastnika v navzočnosti Vestalk boginjo prosile za blaginjo in srečo rim. ljudstva; moškim nedostopni kraj, kjer so obhajale to bogoslužje, se je imenoval opertum: Ci., Iuv. idr., sacrae Bonae maribus non adeunda deae Tib., fugat e templis oculos Bona diva virorum O., Bonae in aede deae O.

dīvīnus 3 (dīvus)

1.
a) božji, božanstven: Pergamum divina manu munitum Pl., numen, animal d. Ci., animos hominum esse divinos Ci. božjega izvora, omnia divina et humana violare Ci. vse, kar je božjega in človeškega, divinum ius et humanum Ci. ali divina atque humana iura Ci. ali divina humanaque iura C. ali humana atque divina iura Fl. ali ius divinum humanumque Cu. naravno in državljansko pravo, res divina Pl., Ter., Ci., N., V., Suet. ali res divinae Ci. služba božja, bogoslužje, sveto opravilo, daritev, žrtvovanje, res divinae pa včasih tudi
b) = nauk o naravi, naravoslovje, „fizika“ (naspr. res humanae nauk o človeku, nravoslovje, etika): sapientia … est … rerum divinarum et humanarum … scientia Ci., scientia divinarum humanarumque rerum Sen. ph. (= humanorum divinorumque scientia Sen. ph.), de rebus divinis maxime dicunt Q., ut oratoris vita cum scientia divinarum rerum sit humanarumque coniuncta Q.
c) = naravno pravo (naspr. res humanae pisano [pozitivno] pravo): Ci., Icti.; ope divinā C., d. decus, d. tela V., d. aura, urna H., origo L., scelus L. zoper bogove, stirps, semen O.; adv. dīvīnē po božje, kakor bog: nunc tu divine huc fac adsis Sosia Pl. Subst. dīvīnum -ī, n
a) α) božje: nihil divino divinius Sen. ph. β) bogoslužna daritev, žrtvovanje: neque suum neque publicum divinum pure faciet L.
b) božanstvenost: Ap. (De magia lib. c. 56).
c) v pl. α) božje reči: miscendo humana divinis L. β) božje lastnosti: Homerus … humana (človeško slabost) ad deos transferebat; divina mallem ad nos Ci.

2. (večinoma pesn.) od boga (božanstva) navdahnjen, preroški, vedeževalen: tu mihi divini quidquam creduis Pl., divinus spiritus mentis Ci., animus appropinquante morte … est divinior Ci., mens divinior H., instinctis divino spiritu vatibus Q., cum ille potius divinus fuerit N. poln višjega navdiha, vedež, divini pectoris carmina Lucr., d. carmen, d. poëta V., vates H., divine praesensa Ci. po božjem navdihu; z gen.: divina futuri sententia H., imbrium divina avis imminentum H. naznanjajoča … plohe. Subst.
a) dīvīnus -ī, m prerok, vedež(evalec), videc: Ca., Col., falli sperat Chaldaeos cetrosque divinos Ci., adsisto divinis H., divine tu, inaugura, … L.
b) dīvīna -ae, f prerokinja, vedeževalka: Petr.
c) dīvīnum -ī, n prerokovanje, vedeževanje: divini potens ali divini sciens Ap. (tudi kot iuxtapositio divinipotens, divinisciens).

3.
a) božanski, božansko lep, sijajen, veličasten, izvrsten, neprimerljiv, izreden, čudovit: Plato Ci., divinus ille vir, d. homo in dicendo, divini hominis Africani mors Ci., genere hominum … paene divino Ci., Cn. Pompei divinum consilium Ci. ep., divina studia Ci. najplemenitejše delo, tum … illas caelestīs divinasque legiones … comprobastis Ci., o divina senatus admurmuratio Ci., d. fides, virtus, domus Ci., nihil ratione divinius, divinior causa, dona divinissima Ci., divine … Plato escam malorum appellat voluptatem Ci., divinus orator, nitor loquendi, d. eloquentia, facultas eloquendi, natura, species, testimonia Q., quae M. Tullius in Oratore divine ut omnia exsequitur Q., d. tomacula Iuv., d. apparatus Fl.
b) v cesarski dobi cesarjev vzdevek = božanski, (pre)vzvišen: domus Ph. prevzvišena = cesarska rodbina, mens Eutr., indulgentia Icti.

4. medic. d. morbus (ἱερὰ νόσος) božjast (= božja oblast): Ap.

Gallus² -ī, m (Γάλλος) Gál (zdaj Kadshusu), reka v Bitiniji, ki se pri Nikomediji izliva v Sangarij: O., PLIN., AMM., CL. Zaradi Galove vode je človek baje pobesnel; zato so se Gallī -ōrum, m Gali imenovali svečeniki frigijske boginje Kibele; ti so v orgiastični besnosti skopili sami sebe: L., O., PH., LUCAN., MART., SUET., ARN.; v sg. Gallus -ī, m Gal: CORN., MART., SUET. ali (šalj.) Galla -ae, f (kot skopljenec brez moškosti) Gala: CAT. – Od tod adj. Gallicus 3 galski =

1. ki sodi k reki Galu, tj. frigijski, trojanski: miles PR.

2. nanašajoč se na Kibelinega svečenika (Gala): Gallica turma O. galski trop (metaf. o Izidinih svečenikih, ker je bilo Izidino bogoslužje podobno Kibelinemu).

gentīlicius 3 (gentīlis)

1. ki spada k plemenu, ki spada k rodu, plemenski, rodoven: sacrificia CI. ali sacra L. le enemu plemenu (rodu) lastno bogoslužje, nomina SUET.

2. naroden, ljudski: vocabulum GELL.; occ. poganski, neverski: persecutio CASSIAN.

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

līgnārius 3 (līgnum) lésen: faber Aug., artifex Vulg. Subst. līgnārius -iī, m

1. lésar, tesar, mizar: Pall.

2. trgovec z lesom; od tod inter lignarios L. (ime dela Rima) = drvarski, lesni trg, drvarska, lesna ulica (gl. inter).

3. drvar, sekač, poseb. o sužnjih v judovskih svetiščih, ki so skrbeli za les za bogoslužje: Hier.

Lycūrgus -ī, m (Λυκοῦργος) Likúrg

1. mitološki kralj traških Edoncev, Driantov sin, ki ga je Dioniz (Bakh) kaznoval z blaznostjo, ker je svojim podanikom prepovedal Dionizovo (Bakhovo) bogoslužje in dal zato tudi uničiti vse vinske trte: O., Pr., Hyg.

2. Feretov sin (Pherēs), nemejski kralj: Stat.

3. Alejev in Neajrin sin, Ankajev oče, kralj v Arkadiji: O. Od tod patron. Lycūrgīdēs (Lycoorgīdēs) -ae, m (*Λυκουργείδης, Λυκοοργείδης) Likurgíd = Likurgov sin Ankaj (Ancaeus): O.

4. špartanski zakonodajalec (okrog l. 880), Evnomov sin: Ci., L., Vell., Q., Iust.

5. atenski govornik in zakladnik, Demostenov sodobnik in prijatelj, pošten in značajen mož, znan po svoji strogosti, umrl okrog l. 325: Ci., Q.; apel. Lycurgus Likúrg = strog grajavec (šiba) izprijenih državljanov: Lycurgos invenisse se praedicabat et Cassios, columina iustitiae prisca Amm. Od tod Lycūrgēī -ōrum, m (Λυκούργειοι) likúrgovci, Likúrgovi pristaši, apel. = strogi grajavci (šibe) izprijenih državljanov: nosmet ipsi, qui Lycurgei a principio fuissemus, cotidie demitigamur Ci. ep. jaz sam, ki sem v začetku nastopil kot drugi Likurg.

6. špartanski kralj: Iust. (29, 1, 6).

quīndecim-virī -ōrum in -ûm, m (ixpt., pisano tudi quīndecim virī) kvindecímviri (kvindecimvíri), petnajsteri možje, petnajsterica (mož), petnajsteričniki, petnajsterično poverjeništvo za opravljanje kakega uradnega posla v Rimu

1. quindecim vir sacris faciundis Ap., Gell. (okrajšano XVviri S. F.) ali quindecimviri sacrorum Aug.; tudi samo quindecimviri T., Plin., Suet. petnajsterica (mož za opravljanje daritev), eden izmed treh velikih svečeniških kolegijev ali zborov (pontifices, augures in XVviri), ki je nadzoroval Sibiline knjige in ob nevarnosti iz njih razbiral potrebna spravna dejanja. Sprva sta to nalogo opravljala le dva svečenika (duoviri), po l. 367 deset (decemviri), od Sule dalje petnajst svečenikov; ti so skrbeli tudi za bogoslužje Velike matere (Magna Mater) ter potrjevali in posvečevali njene svečenike, ki so zato sami sebe imenovali sacerdotes quindecemvirales: Canīnius Gallus quindecimvirûm T. eden izmed … ; ločeno: quindecim Diana preces virorum curet H. Po tvorbi sg. quīndecimvir -ī, m kvindecímvir (kvindecimvír), petnajsteričnik, član petnajsterice: T.

2. quindecimviri agris dandis kvindecímviri (kvindecimvíri) za razdelitev zemljišč: Plin.

sacri-legus 3, adv. -ē (sacra in legere)

1. krajo svetinj ali rop svetišča zadevajoč, s krajo svetinj ali z ropom svetišča povezan, svetokraden, svetokrajen, svetograben: templis bellum sacrilegum indicere CI., templo manus sacrilegas inferre CI. lotiti se svetišča z grabežljivimi (roparskimi, svetograbnimi) rokami, ausi sunt sacrilegas admovere manus intactis illis thesauris L.; kot subst. sacrilegus -ī, m tat svetinj, ropar svetišča, svetokradec, svetograbec: Q., SEN. PH. idr., sacrilego poena est CI., non sacrilegum, sed hostem sacrorum CI., sacrilegorum numero haberi N.

2. svetoskrunski, skrunilski, sramotilen, brezveren, brezbožen, hudoben, nizkoten, zavržen, podel, pokvarjen, malopriden, ničvreden: TER., MART. idr., Graeci CI., sanguis V., dextra, manus, linguae O., sacrilegas meretricum ut persequar artes O., feminae O. (ki so raztrgale Orfeja), manu sacrilegā produxit H., nec nos sacrilegi templis admovimus ignes TIB., Penthea tu ... bipenniferumque Lycurgum sacrilegos (ker sta zaničevala Bakhovo bogoslužje) mactas O., exi e fano ... hominum sacrilegissume PL., in ipso opere sacrilege (adv.) TERT.; subst.
a) sacrilegus -ī, m svetoskrunec, skrunilec, skrunitelj, oskrunjevalec, onečastitelj, onečaščevalec, (pre)kršitelj, brezbožnež, brezbožnik, hudobnež, podlež, nizkotnež, baraba, zavrženec, pokvarjenec, malopridnež, ničvrednež: omnes undique parricidae, sacrilegi, convicti iudiciis ... Catilinae proxumi familiaresque erant S., intrat sacrilegi (sc. Erysichthonis, ki je razžalil Cerero) thalamos O., minor exstat sacrilegus IUV.; z gen.: sacrilegus violati templi AMM., nuptiarum COD. TH., COD. I.; kot psovka = lopov, malopridnež: sceleste, parricida, sacrilege PL., hunc perterrebo sacrilegum TER.
b) sacrilega -ae, f = zavrženka, malopridnica, hudobnica, pôdlica, nizkotnica, pokvarjenka, ničvrednica: quid ais, sacrilega? TER.

Saliī¹ -ōrum (-ûm H.), m (salīre; Salii torej „skakači, poskakovalci, plesalci“) sálijci, sálijski svečeniki, dve svečeniški združbi v Rimu, sestavljeni iz po 12 članov patricijskih rodbin, ustanovljeni za oskrbovanje bogoslužja Marsa Gradiva. Prvo, starejšo, je ustanovil kralj Numa Pompilij, drugo, mlajšo, pa kralj Tul Hostilij. Člani prve so se imenovali Palatīni (palatínski, palácijski), člani druge Collīni (kolínski, ker so imeli svoje središče pri Kolinskih vratih). Salijci so varovali svete ščite (ancilia) in imeli vsako leto 1., 15. in 19. marca slovesne obhode okrog Rima in rimskih svetišč ob prepevanju pesmi in plesanju z orožjem na čast Marsu (Mamuriju, gl. Māmū̆rius) in boginji Nerieni (Marsova spremljevalka in soproga); vsak obhod se je končal z razkošno pojedino: VARR., CI., L., V., H., O., CAT., LUCAN., Q., VAL. MAX. V Tiburju (Tiburtu) so salijci skrbeli za Herkulovo bogoslužje (MACR., SERV.), zato jih V. (Aen. 8, 285) omenja kot Herkulove svečenike. – Od tod adj.

1. Saliāris -e sálijski, salijárski, salijcev (gen. pl.): versŭs VARR., Saliare Numae carmen H. ki jo je uvedel Numa, ki jo je Numa dal salijcem (salijske pesmi so bile zaradi svojega starinskega jezika že v klasičnem obdobju nerazumljive; prim.: Saliorum carmina vix sacerdotibus suis intellecta Q.), saltus SEN. PH. plesanje (v orožju), ples z orožjem, sacra MACR. daritve (Marsu); metaf. sálijski = čudovit, krasen, sijajen, veličasten, obilen, razkošen, razpašen: dapes H., cenae AP., FEST., epulae AP., epulari Saliarem in modum CI. EP.

2. Salius 3 sálijski: virgines FEST.; subst. Saliae -ārum, f (sc. epulae) sálijska pojedina, sálijska gostija: AP.

Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)

1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.

2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.