Marcellus -ī, m (demin. k marculus, marcus kladivo) Marcél, ime najznamenitejše rodbine plebejske veje Klavdijcev. Poseb. znani so:
1. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, „italski meč“, konz. l. 222; premagal je Insubre in l. 215 Hanibala pri Noli, l. 212 je osvojil Sirakuze in padel l. 208 v boju s Hanibalom: L., Ci., V.
2. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, kot konz. l. 51 Cezarjev nasprotnik in sprožitelj senatskega sklepa de revocando Caesare; Cezar ga je pozneje pomilostil, za kar se mu je Ciceron zahvaljeval v svojem govoru Pro M. Marcello: Ci., C.
3. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, sin Avgustove sestre Oktavije, soprog Avgustove hčere Julije, Avgustov posinovljenec, zelo izobražen in nadarjen mladenič, ki je vzbujal rim. narodu najlepše upe; umrl je v Bajah, star 19 let (najbrž ga je zastrupila Livija): V., H., Pr., T., Sen. ph., Vell., Suet. — Pl. Marcellī Ci. možje, kakršen je Marcel. — Od tod
a) subst. Marcellīa -ōrum, n (Μαρκελλεῖα) marcélije, marcélski praznik, častno godovanje rodovine Marcelov na Siciliji: Ci.
b) adj. Marcelliānus 3 Marcélov: theatrum Suet. Marcelovo gledališče, ki ga je dal zgraditi Avgust in ga imenoval po svojem ne-čaku.
Zadetki iskanja
- Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so
1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.
2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.
3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.
4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.
5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc. - marginō -āre -āvī -ātum (margō) obrobiti (obrobljati), (u)okviriti ((u)okvirjati): vias L. s kamenjem obrobiti, narediti obrobo ob cesti, tabulae marginatae Plin., viridantia saga limbis marginata puniceis Sid.
- marītō -āre -āvī -atum (marītus)
1. (o)ženiti (moškega), zamož da(ja)ti, (o)možiti (žensko): maritandum esse principem T., alicuius filiam splendidissime m. Suet., matrimonia m. Ap. skleniti (sklepati), lex de maritandis ordinibus Suet. (= lex marita H.; gl. marītus) zakon o sklenitvi zakonskih zvez; subst. pt. pf. marītātae -ārum, f omoženke, poročene ženske, zakonske družice (naspr. virgines): Lact.
2. metaf.
a) (o rastl.) oploditi (oplojevati): glaebas fecundo rore Cl., hoc maritantur virescentia e terra Plin.;
b) (o živalih) maritari (med.) ploditi se, razmnoževati se, pariti se: Varr., (pass.) biti oploje(va)n, biti oplemenje(va)n: Col., Plin.
b) rastline privez(ov)ati na kaj, spojiti (spajati) s čim: (sc. vitibus) maritare populos H., ulmos vitibus Col. - Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so
1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.
2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.
3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl. - marmor -oris, n (m: Plin. Val.; izpos. gr. μάρμαρος bleščeča se skala)
1. marmor, kamen marmornjak: Q., Plin. idr., Ennius constitutus e marmore Ci., templum de marmore ponam V.; pesn. kamen nasploh: sibi proxima tangit corpora: marmor erant O., donec inhaerentem lacerae cervice iuvencae marmore mutavit O., quod (flumen) inducit marmora rebus O. prevleče stvari s kamenimi skorjami, oskorji stvari s kamnom.
2. pl.
a) vrste marmorja: Plin., Sen. ph.
b) marmorn(at)i balvani, marmorn(at)e plošče: Plin., Q., marmorum lapicidinae Plin. kamnolomi marmorja, marmorišča, locare secanda marmora H. dati marmorne balvane razrezati na plošče.
3. meton. iz marmorja narejene stvari
a) na drobno zmleta marmorna moka: Ca., Col., Plin.
b) marmornat miljnik: rus marmore tertio notatum Mart.
c) večinoma pl. α) dela, umetnine iz marmorja, marmorni spomeniki, marmorovine: Sen. ph., incisa notis marmora publicis H., Praxiteles marmore nobilitatus est Plin. β) marmorna poslopja: Mart. γ) marmornati podi, marmornata tla: Mart.
d) marmorna podoba: vultus in marmore supplex O., duo marmora O.; pl. o eni podobi: lacrimas marmora manant O.
4. metaf.
a) (pesn.) bleščeča morska gladina: Enn., Lucr., Sil., Val. Fl., lento luctantur marmore tonsae V., spumant vada marmore verso V., marmora pelagi Cat.
b) otrdelost konjskih sklepov: Veg. — Soobl. marmur, pl. marmura: Antonius Gnipho ap. Q. - Marpēssus (Marpēsus) -ī, Marpés (Marpéz)
1. m (Μάρπεσσα) gora na otoku Paros, kjer so bila največja nahajališča belega marmorja: Plin., Serv. — Od tod adj. Marpēs(s)ius 3 (Μαρπήσσιος) marpéški, sinekdoha = paroški: rupes Arn., cautes V.
2. f (Μαρπησσός = Μαρμησσός ali Μερμησσός, Marmēssus, Mermēssus Marmés, Mermés) trg v Frigiji ob Idi, bivališče eritrejske Sibile: Varr. ap. Lact. — Od tod adj. Marpēssius 3 marpéški: Herophile Tib. marpeška Sibila (po novejših izdajah Mermēssius 3). - marra -ae, f (verjetno aramejska ali arab. izpos.; prim. asir. marru motika, verjetno iz sumer. mar)
1. zobata motika s široko glavo za pletje in ruvanje korenin: Col. poet., Plin., Iuv.
2. metaf. železen kavelj: marris extrahitur Plin. - Marruvium (Marrubium) -iī, n Marúvij (Marúbij), staro glavno mesto Marsov ob Fucinskem jezeru (zdaj S. Benedetto): Sil. — Od tod adj. Marruvius 3 marúvijski, mársovski: gens V. marsovski narod, Marsi; subst. Marruviī -ōrum, m Marúvijci, preb. mesta Maruvija: Plin.
- Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)
I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —
II. meton.
1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.
2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.
3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.
4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.
5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —
III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3
1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.
2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.
3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.
2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc. - Marsignī -ōrum, m Marsígni, ljudstvo v Germaniji, ki so bivali skupaj s Kotini, Osi in Burgundi: T.
- Mārtiālis2 -is, m Marciál, s celim imenom M. Valerius Martialis Mark Valerij Marcial, znani epigramatik iz mesta Bilbilis v Hispaniji za časa cesarjev Domicijana, Nerve in Trajana: Plin. iun.
- martyrium -iī, n (gr. μαρτύριον)
1. (iz)pričevanje, pričanje, izpoved(ovanje) resničnosti krščanske vere s svojo krvjo, mučeništvo: Eccl.
2. metaf.
a) mučenčev ali mučenkin grob: Tert., Cod. I. Ob takih grobovih so radi gradili cerkve, od tod
b) cerkev: Hier. - masculus 3 (mās)
1. moški, moškega spola (naspr. feminīnus): genus Ph., nomina Mart., libido H. nenaravna (tj. pohotnost ženske, ki skruni sama sebe); subst.
a) masculus -ī, m moški, mož (naspr. femina): Pl., incertus infans natus masculus an femina esset L., masculus et femina Vulg.
b) masculum -ī, n moški spol: neque est in his masculum femininumve Plin.
2. metaf.
a) kot arhit.t.t. tornus masculus Vitr. krožen zgib, pregib (naspr. tornus femina krožna blazinica ali ponvica).
b) moža dostojen, moški, možat, junaški, pogumen, krepek (krepak), močen (močan): Q., proles H., animus Ap., Sappho H. možata, ker se je vrgla v morje (toda obenem z namigom na njeno mascula libido, po drugih „moška“ [po masculus 1.], ker se je ukvarjala s pesništvom, ki sicer pristoji le možem), tura O., V. najboljša vrsta kadila. - Massicus -ī, m (s subst. mons in tudi brez njega) Másik, Másiška gora na meji Lacija in Kampanije, sloveča po izvrstnem vinu (zdaj Monte Masso ali Massico): Pl., Ci., L. Adj. Massicus 3 másiški: (h)umor ali munera V. = vinum Massicum H., tudi samo Massicum -ī, n (sc. vinum) másiško vino: veteris pocula Massici H.; subst. Massica -ōrum, n másiško pogorje: V.
- Massilia -ae, f (Μασσαλία) Masílija (zdaj Marseille), naselbina jonskega mesta Fokaje (v Mali Aziji), staro, slavno trgovsko središče v Narbonski Galiji, glavno mesto galske province, ki ni bilo podložno rimskemu namestniku, ampak samoupravno, dokler mu ni Cezar po osvojitvi l. 49 vzel teh predpravic; s tem se je začel propad mesta: C., L., Ci., Lucan., T., Plin., Sil., Iust. — Od tod adj. Massiliēnsis -e masíl(ij)ski: mores Pl. razkošne, sil Plin. divja kumina; subst. pl. Massiliēnsēs -ium, m Masíl(ij)ci, preb. Masilije: C., Ci. Massiliōticus 3 masíl(ij)ski: os Rhodani Plin. Massilitānus 3 masíl(ij)ski: (v tmezi) Massili portant iuvenes ad litora tanas Enn.; subst. Massilitānum -ī, n (sc. vinum) masíl(ij)sko vino: Mart.; pl. Massilitānī -ōrum, m Masíl(ij)ci: Vitr.
- māter -tris, f (indoev. *ma-Hter- iz lahko izgovorljivega zloga *mā oz. *ma [prim. mamma = gr. μάμμη, μάμμα], skr. mātár-, gr. μήτηρ, dor. μάτηρ, sl. mati [gen. matere], hr. mȁti, stvnem. muoter = nem. Mutter, ang. mother)
1. mati: N., H., V., Lucr., Sen. ph., Iust., Suet. idr., si quidem istius regis (sc. Anci Martii) matrem habemus, ignoramus patrem Ci., frater matre eādem natus (naspr. utroque parente natus) L., facere aliquam matrem O. narediti nosečo, matrem fieri de aliquo O. spočeti, zanositi, otroka dobiti s kom, matrem esse de aliquo O. otroka imeti s kom.
a) (o živalih) mati (kobila, krava, ovca, koza idr.): Varr., prohibent a matribus haedos V., od tod dojnica: Pl., pueros lambere matrem V. doječo volkuljo, matrem agere Fl. za doječo mater biti.
b) (o rastl.) matica = matično deblo: Col., plantas (sadike) abscindere de corpore matrum V.
c) (o vodah) (iz)vir: Mel.
d) (o deželah) mati dežela, materinska dežela, matična država, domovina: Mel., haec terra, quam matrem appellamus L.
e) (pogosto o mestih) materinsko mesto (= gr. μητρόπολις, pesn. tudi μήτηρ): quem mater Aricia misit V., Populonia mater V., Brixia Veronae mater Cat.
f) včasih (kakor gr. μητρόπολις) = glavno mesto: mater Italiae Roma Fl., Nicaea, quae in Bithyniā mater est urbium Amm.
2. occ. soproga, zakonska družica, žena: V., L.
3. metaf.
a) mati kot častni naslov spoštovanih starejših žena, poseb. boginj, potem žena nasploh: mater familias Ci., castae matres (žene) ducebant sacra V., Grais servitum matribus ibo V., matres Baccho attonitae V. bakhantke, Vesta mater O., V., magna mater Ci. ali samo Mater V. = Cybele, Flora mater Lucr. = mater florum O., m. frugum O. = Ceres, m. Amorum O. = Venus, m. Matuta L., m. Terra L., O., Lucr., Suet., Aur.; prim.: iacens pronus (sc. Brutus) matri dedit oscula Terrae O.
b) (o starih ženah) mamica, mamka, starka: iubemus te salvere, mater Pl.
c) mati, roditeljica, rodnica, začetnica, stvariteljica, povzročiteljica, vzrok, vir, izvor, začetek, temelj, osnova, podlaga: Lucr., Corn., Q., Cl., apes mellis matres Varr., mater, ut ita dicam, rerum omnium natura Ci., mater eius (sc. avaritiae) est tollenda, luxuries Ci., pax Numae mater huic urbi iuris et religionis fuit Ci., utilitas, iusti prope mater H.
4. meton.
a) materin(sk)a ljubezen: simul matrem labare sensit O., mater redit Sen. tr.
b) materinstvo: Sen. tr. - Māternus2 -ī, m Matêrn, rim. priimek. Poseb. znana sta
1. Curiatius Maternus, Kuriacij Matern, pesnik, eden od udeležencev Tacitovega „Pogovora o govornikih“ (Dialogus de oratoribus): T.
2. Iulius Firmicus Maternus Julij Firmik Matern, senator, doma s Sicilije, avtor dela Matheseos libri (nastalo v letih 335—337 po Kr.), ki ga je napisal za svojega prijatelja Lolija Mavorcija. Ko je postal kristjan, je napisal delo De errore profanarum religionum. - Matinius -iī, m Matínij, rim. nom. propr. Znan je P. Matinius Publij Matinij, pooblaščenec Marka Bruta za reševanje finančnih vprašanj s Salamino in Ciprom (56—50): Ci. ep.
- mātrōna1 -ae, f (māter)
1. častna svobodnorojena poročena ženska, omoženka, poseb. s stranskim pomenom imenitnosti, dostojanstva, spodobnosti, krepostnosti, odlična gospa, dama, žena visokega stanu, hišna mati, gospodinja, matrona (naspr. pogosto meretrix): Pl., O., Iust., Suet., luxere matronae ut Brutum L., sanctitas matronarum Ci., matrona Iuno (kot priimek Junone, zavetnice žena) H.
2. redkeje zakonska družica, (zakonska) žena, soproga: Sil., Suet., matronae et virgines Ci., matronae puerique V., matrona bellantis tyranni H., m. tonantis O., m. Gai principis Plin.