Franja

tēstis¹ -is, m in f (*terstis (< *tri-sto-); ta obl. je najbrž nastala iz ter in sto (stāre); tēstis torej = „stoječ kot tretji “, „tretji zraven“ (ob dveh prepirajočih se ali delujočih))

1. priča, starejše svedok, svedočica: testis falsus (naspr. verus) Ci., Iuv., falsus adulterii testis O., timidus Q., quo causae teste tenentur? (pričevanje, izpoved) H., si negem, quo me teste convinces? Ci., testes dare (edere) Ci. dati (dajati) za (kot) pričo, postaviti (postavljati) za (kot) pričo, pripeljati za (kot) pričo, summum Iovem deosque do testes Pl., producere testes Ci. pripeljati, privesti, postaviti, testes excitare ab inferis Ci., testes abhibere Ci., testibus uti Ci., testes faciet ilico (pri priči dobi priče) vendidisse me Ter., nemini possum studii erga te testis esse Ci., Pompeius mihi testis de voluntate Caesaris est Ci., mea officia ei non defuisse, tu es testis Ci.; o neživih subj.: testis flamen H., vulnera testes O., sidera sunt testes Pr. Kot f: Lamp. idr., teste deā O., testis est Sicilia Ci., nutrix testis fida doloris Sen. tr., inductā teste in senatu Suet., res ipsa testis est Pl., Fr., epistula haec et manus testis est propria Hier., teste (po novejših izdajah et est) epistulā eius scriptā ad Marcellum Gell.

2. priča, očividec, navzoči, prisotni, starejše samovídec, prisôtnik, sòvédec: mearum ineptiarum testis ac spectator Ci., testis spectatorque virtutis atque ignaviae cuiusque adest L., Messana libidinum testis Ci., mortui sunt sceleris tui testes Ci., illo teste mori Lucan., fructus abest, facies cum bona teste caret O. če se ne vidi lepota, lunā teste moventur Iuv., testibus affirmans Amm.; v besedni igri s tēstis (modo): quod amas, amato testibus praesentibus Pl. (gl. tēstis²).

tēstis² -is, m (po nekaterih razlagah sor. s testa, torej = „črepinjica“, „lonček“ (tudi vās se v pl. uporablja v pomenu „moda“), po drugih sor. s testis¹) modo, testis, „jajce“: dexter asini testis Plin.; nav. pl. testēs -ium, m modi (du.), moda (pl.): Luc. ap. Non., Plin. idr., accidit, ut cuidam testes … demeterent ferro H.; v besedni igri s tēstis (priča): quod amas, amato testibus praesentibus Pl. (gl. tēstis¹).

toga -ae, f (tegere) pokrivalo

1. streha, kritina: si rus cum scorto constituit ire, clavis ilico abstrudi iubeo, rusticae togae ei ne sit copia Tit. ap. Non.

2. tóga, rimsko nacionalno oblačilo, vrhnja halja, jajčasto prikrojena iz bele volnene tkanine. Togo so dvogubo ovijali okrog telesa tako, da je bila leva roka do zapestja zavita vanjo, desna roka pa je bila prosta. Za stare Rimljane je bila toga prvotno edino oblačilo; toga torej = oblačilo, obleka: ante (sc. toga) commune vestimentum et diurnum et nocturnum et muliebre et virile (sc. erat) Varr. ap. Non., equidem prandere stantem nobiscum incinctam togā Afr. ap. Non., ne toga cordylis, ne paenula desit olivis Mart.; zato so imeli kipi starih Rimljanov na Forumu samo togo brez tunike; nošenje platnene tunike kot spodnje obleke je prišlo v navado pozneje. Rimski gizdalini so bili še posebej pozorni na to, da so si togo lepo uredili v gube: togam componere H., Q., togam adducere Sen. ph. Meščanova toga je bila navadno bela, brez obšiva (pura). Prav posebej slovesen dan za mladega Rimljana je bil, ko so mu prvič ogrnili togo; to je pomenilo vstop v moško dobo, zato se je imenovala toga virilis: Ci., togam virilem sumere Sen. ph. = stopiti v moško dobo. Dečki svobodnih staršev so imeli togo, obrobljeno s škrlatom (toga praetexta), tako tudi višji uradniki: quae in togā egregie fecisset T. = njegovi izvrstni podvigi v državni službi. V času žalovanja se je Rimljan ogrnil s črno togo (toga pulla, sordida). Kralji so nosili škrlatno togo (toga purpurea L.), tisti, ki so se potegovali za državne službe, pa so nastopali v svetlobeli togi (toga candida Ci., Plin.) in so se po njej imenovali candidati. Ker je toga nacionalno oblačilo rimskega državljana, besedna zveza togae oblitus H. = ki je pozabil na svoje rimljanstvo; pregnanci je niso smeli nositi (prim. carent enim togae iure, quibus aqua et igni interdictum est Plin. iun., Ep. 7, 11, 3). Osvobojenke in vlačuge, ki se niso smele ogrinjati s haljo (stola) poštenih žena, so se zato izjemoma oblačile v togo (prim. Mart. 2, 39). Pozneje je bila toga noša imenitnikov, klientov in vseh, ki so se pojavljali na sodiščih, v gledališčih, na javnih igrah ali kot povabljenci pri cesarski mizi.

3. occ. mirovna obleka, mirovno oblačilo (ker je Rimljan togo nosil v miru, ne v vojni): cedant arma togae Ci.

4. meton.
a) mir: appellare „togam“ pro pace Ci.
b) vsako civilno (nevojaško) dostojanstvo, civilna služba, civilna funkcija (npr. v senatu): decreto togae Cl.
c) = togātus v togo oblečen, s togo odet α) ljubica, vlačuga, hotnica: cura togae Tib.; prim.: sumpsisti virilem, quam statim muliebrem togam reddidisti Ci. ki si jo kmalu spremenil v žensko togo = v kateri si kmalu postal (deček) vlačugar. β) v pl. togae = klienti: quam fatuae sunt tibi, Roma, togae! Mart., toga rara Mart. γ) sg. kolekt. h kakemu uradu spadajoči višji uradniki, višji civilni uslužbenci: omnis toga apparitioque Amm. vse njegovo spremstvo višjih in nižjih uradnikov.

tōnsor -ōris, m (iz *tond-tor: tondēre)

1. brivec, bradostrižec, strižec, ki je tudi strigel lase in obrezoval nohte, torej tudi frizer: Varr., Ci., Plin., Mart. idr., curatus inaequali tonsore capillos H. s stopničasto pristriženimi lasmi, „oškrnevzan“, ad tonsorem ire Pl., tonsor ungues dempserat Pl., tonsori operam dure Suet. dati se (o)striči, omnibus et lippis notum et tonsoribus (= vsemu svetu) H. (brivce so imeli že v starem veku za blebetavce in prenašalce novic ter govoric (novičarje)).

2. strižec nasploh: ovium suarum Vulg.

3. metaf. obrezovalec, klestitelj, klestilec dreves: Arn. — Od tod adj. tonsōrius 3 strižčev, brivčev: Mart., culter Ci., Petr. ali cultellus Val. Max. škarje, britev, ferramenta Pall.

topicus 3 (gr. τοπικός) krajeven: historia Serv. Od tod

1. Topica -ōrum, n (gr. τοπικά) Tópika, naslov Aristotelovega dela in po njem posnetega Ciceronovega dela, v katerem je podan sistematičen pregled dokazov in stališč, ki naj jih govornik uporablja pri dokazovanju in utemeljevanju, torej logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: conscribere Topica Aristotelea Ci. ep.

2. topicē -ēs, f (τοπική sc. τέχνη) tópika, umetnost, kako v neki literarni tradiciji poiskati miselne in izrazne obrazce, obče izreke in resnice (gr. τόποι, lat. loci communes) in jih na ustrezen način uporabiti v praksi: Boet.

tranquillus 3, adv. -ē in -ō (trāns [= zelo] + *quil-nos : quiēs, torej = „zelo miren“)

1. miren, umirjen, (s)pokojen, tih (naspr. turbidus, commotus, aestuans): Sen. ph., O. idr., mare Ci., Ps.-Q. (Decl.), aquae O., fluvius Mel., serenitas L., caelum, dies Plin.; subst. tranquillum -ī, n (sc. mare) = tranquillitās 1. (morska) tišina, mirno morje, brezvetrje, zatišje, bonáca, mirno vreme, mir, umirjenost (naspr. tempestas adversa, procellae): non tranquillo navigamus L., in tranquillo tempestatem adversam optare dementis est Ci.

2. metaf.
a) (politično) miren, umirjen, pomirjen, neskaljen: Lucan. idr., tranquilla re publica perfrui Ci., tranquilla civitas Ci., pax et tranquilla libertas Ci., plebs tranquillior L., litterae tranquillae Ci. o miru poročajoče pismo.
b) (duševno) pomirjen, umirjen, miren, (s)pokojen, jasen, veder: Pl., S., L., Lucr. idr., tranquillo animo et quieto frui Ci., animus tranquillissimus Ci., tranquillum spiritum ducere Ci., tranquilla, quieta, beata vita Ci., senectus H., tranquillus serenusque vultus Suet., tranquilla et serena frons Ci.; subst. tranquillum -ī, n mir, umirjenost, mirno stanje, umirjen položaj: rem publicam in tranquillum redigere L., amor omnis in tranquillo est Ter.; adv. acc. pl. n: tranquilla tuens Val. Fl. miren (veder, boder) videti. — Kot nom. propr. Tranquillus -ī, m Trankvíl, rimski priimek; gl. Suētōnius.

trānslātor -ōris, m (trānsferre)

1. prenašalec, prestavljavec, prestavljalec: quaesturae Ci. (o Veru (Verres), ki je služil pod konzulom Gnejem Papirijem Karbonom kot pretor, a je v državljanski vojni skupaj z blagajno zapustil konzula in njegovo vojsko ter prestopil k Suli, torej je kvesturo samovoljno zamenjal).

2. prevajalec, prelagatelj: Eccl.

tribūnātus -ūs, m (tribūnus) tribunát, tribúnstvo, in sicer

1. ljudski tribunát, ljudsko tribúnstvo, ljudsko zastopstvo, ljudsko zastopništvo: L., T. (Dial.), petere tribunatum plebis Ci., fretus sanctitate tribunatūs Ci., in tribunatūs portum (pristan = zavetišče, zavetje) perfugere Ci.

2. vojaški tribunát, vojaško tribúnstvo; ta funkcija bi približno ustrezala današnjemu činu polkovnika, torej „polkovništvo“: tribunatus militum Plin., possum multa dicere de tribunatu militari Ci.; tudi samo tribunatus: Ci. ep.

tribus -ūs, dat. in abl. pl. tribubus, f (italsko *tribhu- iz *tri- tri in *bhū- (gl. fuī, fore); prim. tribuō in umbr. trífu)

1. tríbus (f) (tudi tríbus (m) in tríbua), oddelek rimskega ljudstva, okraj, okrožje, soseska, srenja, občina, župa. Sprva so bile v Rimu le tri pratribus pravih rimskih državljanov (Ramn(en)es, Tities in Luceres); od Servija Tulija naprej pa je štel ager Romanus štiri mestne (tribus urbanae) in 26, pozneje 31 podeželskih tribus (tribus rusticae). Mestne in podeželske tribus so bile sprva enakopravne, pozneje pa so dobile podeželske, v katerih so bili posestniki (torej stalni naseljenci), prednost pred mestnimi, ki so vključevale tudi začasne naseljence (npr. dninarje, rokodelce idr.): in tribus urbanas transferri ignominiae est Plin. Vsaka tribus je imela pet centurij starejših (centuriae seniorum) in pet mlajših (centuriae iuniorum). Vsak pravi državljan je moral biti vpisan v katero od tribus. Od tod: tribu movere (izobčiti) Ci., ex omnibus V et XXX tribubus movere L., libertinos tribubus amovere Aur. Ta razdelitev je bila osnova za census, vojaški davek (tributum), nabor in večinoma tudi za volitve (in tribu = in comitiis tributis Pl.), tako da so se kandidati za službe potegovali za glasove po tribus; od tod

2. glasovi tribus: ferre tribum Papiriam L. dobiti glasove Papirijeve tribus, unam Ci. dobiti glasove samo ene tribus, tribus iure vocatae L. ki so glasovale takoj za prvimi (praerogativae), pro tribu fieri aedilem L. od tribus (sc. praerogativae) biti izvoljen za edila; metaf. (šalj.): grammaticas ambire tribus H. potegovati se (prositi) za glasove v zadrugah slovničarjev. V času cesarjev so tribus izgubile občinski pomen, a so se vendar ohranile zaradi nabora in zato, ker so glede na njihovo ureditev obdarovali mestne reveže.

3. meton. pl. tribūs preprosto ljudstvo, nižje (ubogo, revno) ljudstvo, sodrga, drhal, svojat, proletariat, proletarstvo, plebs: in quo nasci tribus vetant Plin., equitem imitatae tribus Fl.

trīcēsimus (trīcēnsimus, poklas. tudi trīgēsimus) 3 (trīgintā) trideseti: dies, annus Ci., tricesimum annum agens L., annus a tricesimo tertius Aur.; subst. trīcēsima -ae, f (sc. dies) trideseti dan = veliki šabat ali (po drugih) praznik mlaja pri Judih: hodie tricesima, sabbata (asindet.) H. mlaj in sobota, torej dvojen praznik.

ūncia -ae, f (nam. *oin(i)cia (k ūnus) > *oincia > *ōncia > *ŏncia > ūncia)

1. únča, úncija, dvanajstin(k)a, dvanajsti del asa in sploh vsake dvanajstdelne celote
a) pri dediščini dvanajstin(k)a, dvanajsti del: Caesar ex unciā, sed Lepta ex triente (sc. heres) Ci. ep., ex unciā heres erat patris sui Galla Sen. rh.
b) kot novec = únča, úncija, dvanajstina asa: Varr. idr.
c) dvanajstina dolga: non erit uncia tota Mart.
d) kot obrestna mera = 1/12 odstotka na mesec, torej 1 odstotek na leto: Dig., Cels.
e) kot površinska mera = dvanajstina orala: Col.
f) kot dolžinska mera = dvanajstina čevlja = 1 palec: Plin., Front.
g) kot utež = únča, úncija = 27,3 grama: Pl., Plin., Mart., Suet.

2. metaf. majhna količina, malenkost, kanček, betvica, malce, malček: piscium Pl., eboris Iuv., nulla de nostro nobis uncia venit apro Mart.

versus³ (stlat. vorsus) -ūs, m (vertere, vortere, versus, vorsus = obračanje zemlje pri oranju; po drugih iz pt. pf. versus 3 glag. verrere vleči, brazditi; versus, vorsus torej = brazda)

1. kot agr. t.t.
a) brazda, razor: Col., Plin.
b) poljska mera = 10 desetčeveljskih palic ali 100 kvadratnih čevljev = gr. πλέϑρον: Varr.

2. obrat, plesni korak, stòp, korak, stopinja, stopaj pri plesu: Pl.

3. vrsta, red: Plin. idr., in versum distulit ulmos V., navem sedecim versūs remorum agebant L., navem triplici versu impellunt V. troveslačo.

4. vrsta, vrstica (v knjigi, na listu idr.): L., Sil., Plin. iun., Q. idr., litterae paucorum versuum Ci., primi versūs (sc. epistulae) Ci., versus primus (sc. legis) Ci., eorum vitas multis milibus versuum scriptores ante nos explicarunt N., magnum numerum versuum ediscere dicuntur C.

5. vrsta, vrstica v pesmi, stih, verz (starejše granes), v pl. tudi = pesem, pesmi, pesnitve, pesništvo: Varr., Aus., Amm. idr., de Domitio dixit versum Graecum Ci., versus Fescenninus L., belle facere ad versum Sen. ph. lepo iti v verz, versūs hexametri, heroi Ci., versūs facere S., Ci., H., dicere versūs V., Q., versūs dictare H. narekovati (sužnju pisarju); od tod = pesniti, versūs legere O., versibus persequi aliquid Ci., quod epigramma fecisset … alternis versibus longiusculis Ci. v heksametrih in pentametrih = v (elegičnih) distihih (v šestomerih in petomerih = v (elegičnih) dvostihih), inter se iocularia versibus fundere L., explere numeros et conficere versūs Ci. držati takt in ravnati se po (pevčevem) verzu = pevca prav spremljati, minorem gloriae fructum ex Graecis versibus percipere quam ex Latinis Ci.; metaf. pl. versūs Plin. slavčevo petje.

veterātor -ōris, m (veterāre (po)starati)

1. kdor se je v čem (pri čem) postaral, kdor je v čem (pri čem) ostarel (osivel), torej izkušenec, izurjenec, izvežbanec, izvedenec, spretnež, prekaljenec, rutiner, adj. izkušen, izurjen, izvežban, izveden, spreten, prekaljen, rutiniran: in causis privatis satis veterator Ci., in litteris Gell.

2. (v negativnem pomenu) lisjaški, prekanjen, prevéjan, prebrisan, presukan, prepréden, zvit, prefrigan, lokav, navihan: non sunt in disputando vafri, non veteratores Ci.; subst. (star) lisjak, prekanjenec, prevejanec, prebrisanec, presukanec, prepredenec, zvitež, zvijačnež, zvijačnik, lokavec, pravi lopov, prava baraba, navihanec, prefriganec: Ter. idr., ille veterator et callidus Ci., in hoc homo luteus etiam callidus ac veterator esse vult Ci., subridet Saturius, veterator Ci. stari lisjak.

3. star suženj (naspr. novicius): Icti.

vetō -āre, vetuī, vetitum (stlat. votō -āre, votuī, votitum: Pl.) (prim. gr. οὐκ ἐτός ne brez razloga, ἐτώσιος [iz Ƒετώσιος] zastonjski, neuspešen, brezuspešen; vetare torej = „obrezuspešiti (obrezuspeševati)“) od tod ne dovoliti (dovoljevati), ne dopustiti (dopuščati), ovreti (ovirati), zavreti (zavirati), preprečiti (preprečevati), ne pustiti (puščati), prepovedati (prepovedovati), braniti (ubraniti, zabraniti, prebraniti) ipd. (naspr. iubere)

1. act.; abs.: lex iubet aut vetat Ci., Q., sed vetant leges Iovis H., si vetet auspicium O., res ipsa vetat O., ventos audite vetantes O. ovirajoče, neugodne; poseb. veto kot držpr. t.t. o ugovoru tribunov, pretorjev, augurjev, haruspeksov (haruspikov): Ter., Dig. idr., ne iuvet vox ista „veto“ L., ius vetandi Ci., ne vetare aut intercedere fas cuiquam tribunorum esset Suet.; s stvarnim obj.: ecquid est, quod populus iubere aut vetare non posset? Ci., istud vetat lex Ci.; pesn.: bella vetare V., maiora vetare O.; obj. z inf.: O., Mart., Sen. rh. idr., ratio vetat intueri molestias Ci., lex recte facere iubet, vetat delinquere Ci., tabulae peccare vetantes H., plerique vetare amplius mentionem paucis facere L., vetant mirari V.; z ACI act., kadar je izražena oseba, ki se ji kaj prepoveduje, z ACI pass., kadar ta oseba ni izražena: V., Pr., Plin., Q. idr., lex peregrinum vetat in murum ascendere Ci., vallo legatos Caesar discedere vetuerat C., vetat eum mirari L., vetuit quemquam ad eum admitti N., quamquam ridentem dicere verum quid vetat? H., Graecos facerem … versiculos, vetuit me (dostavi: versiculos facere) … Quirinus H., vetuit eos violari N. je prepovedal storiti jim kaj hudega, castra muniri vetuit C., Velia lex eum, qui provocasset, virgis caedi necarique vetuit L.; le pesn. s finalnim stavkom: vetabo, qui sacrum vulgarit, sub isdem sit trabibus H. preprečil bom, da ne bo … , sis mihi lenta, veto Tib., (sc. Alexander) edicto vetuit, ne quis se praeter Apellem pingeret H., nam veto, quominus securi percutiatur Sen. rh., nemo vetat, quin … emas Pl.; z acc. personae in abl. rei: quos vetat igne Creon Stat. ki jim prepoveduje grmado, senatum militiā vetare Aur. senata ne pripustiti k vojaški službi, senatu ne dovoliti vojaške službe.

2. pass.; abs.: cum a tribuno vetaretur Ci. ko je tribun izrekel svoj „veto“; s subj. (ki pa ni izražen, če je kak osebni pron.): Q., acta agimus, quod (acc.) vetamur vetere proverbio Ci., quippe vetor fatis V., vetustissimi mortalium nihil per metum vetabantur T., fossam praeduxit, qua incerta Oceani vetarentur T. naj bi se prepovedovale, naj bi bile prepovedane; od tod tudi: vetitae terrae O., nil illis vetitum est O. nimajo nič (takega), kar bi bilo prepovedano, ludere vetitā legibus aleā H., factum vetitum Plin.; z inf. kot subj.: ait esse vetitum accedere Ter., sanguinem arae obfundere vetitum est T.; z NCI: senatus sententiam dicere vetabatur Ci., Nolani muros adire vetiti L., quo factum est, ut a praefecto morum Hasdrubal cum eo vetaretur esse N., senatores vetiti … ingredi Aegyptum T.; pesn. in poklas. z dat. personae: vetitum est sceleri nihil O., cur Dialibus id vetitum? T. — Od tod subst. pt. pf. vetitum -ī, n

1. prepovedano (naspr. licitum): Macr., Amm. idr., nitimur in vetitum semper cupimusque negata O., de vetito quisque parabat opes O., in vetitis Venerem numerant O.

2. prepoved: Suet. idr., iussa vetita (sc. populi) Tab. XII ap. Ci., iussa ac vetita populorum Ci., quae contra vetitum discordia? V.

Opomba: Vulg. obl.: pf. act.: vetavit Pers., Serv., vetastis It.; pf. pass.: vetatus est It., vetati sunt Vulg. — Podaljšana soobl. vetuō -āre: Petr.

vindex -icis, m, f (beseda etim. ni natančno pojasnjena; morda iz *veni [*vini] in dicere; veni [vini] najbrž sor. z irskim fine velika družina (rodovina), sorodstvo, pleme, fin-gal morilec člana rodovine, s starogalskim Veni-carus svoje rodovine vreden, s stvnem. wini rodovinski, prijatelj; *veni-dic-s [*vini-dic-s] bi bil torej tisti, „ki pred sodnikom pove, da je kdo „pripadnik njegovega rodu“ in ga lahko brani kot porok ali „tisti, ki zahteva prisoditev kake stvari kot rodbinske lasti“, ali „tisti, ki napove krvno maščevanje“, tj. da bo njegov rod krvavo maščeval kako storjeno mu krivico; prim. lat. vindicō [vendicō], vindiciae in venus eris)

1. kdor kje posega vmes, odločevalec: dignus vindice nodus H. zaplet, vreden, da ga kdo (kak bog) razreši.

2. tisti (tista), ki zahteva kako pravico, tisti (tista), ki vzame koga v zaščito, porok (porokinja), garant (garantinja), branitelj (braniteljica), zaščitnik (zaščitnica), zavetnik (zavetnica), rešitelj (rešiteljica), osvoboditelj (osvoboditeljica): Pl., Sen. tr., Cl., Dig. idr., vindex ab eo, quod vindicat, quo minus is, qui prensus est, ab aliquo teneatur Fest., assiduo vindex adsiduus esto proletario civi, quoi quis volet vindex esto Tab. XII ap. Gell., Milo vindex vestrae libertatis Ci., habet sane populus tabellam quasi vindicem libertatis Ci., vindex aeris alieni Ci. zaščitnik upnikov, maiestatis imperii L., regni Iust., periculi L. rešitelj iz revščine, iniuriae L. branitelj zoper krivico, vindex ultorque parentis O., timuere dei pro vindice terrae (= pro Hercule) O., vindice decepto O. prekanivši (ukanivši) čuvarja zlata (zmaja); kot adj. = braneč kaj, potegujoč se za kaj: vox una vindex libertatis L., vindicibus pacatus viribus orbis O. od braneče moči (Herkulove).

3. kaznovalec (kaznovalka), maščevalec (maščevalka), starejše osvetnik (osvetnica): te vindicem coniurationis vis esse Ci., custos ac vindex cupiditatum Ci., carcer vindex nefariorum Ci., Furiae deae … vindices facinorum et scelerum Ci., tu debita vindex huc ades Stat. (o Tizifoni), iniuriae L. preprečevalec; occ.: vindex rerum capitalium S. izvrševalec kazni v kazenskih pravdah, rabelj, krvnik; pren.: honori posterorum tuorum ut vindex fieres Pl. da postaneš tako rekoč rabelj časti … = da omadežuješ čast … ; kot adj. = maščujoč, maščevalen, kaznujoč, kaznovalen: vindice flammā everti penates O., facta virûm multantes vindice poenā, Eumenides Cat. — Kot nom. propr. C. Iūlius Vindex Gáj Júlij Víndeks iz knežjega rodu Akvitancev, propretor v severni Galiji v času cesarja Nerona, zoper katerega se je dvignil l. 67 po Kr.: T.

vīpera -ae, f (etim. nezadostno pojasnjena beseda; po eni razlagi naj bi nastala iz *vīvi-pera, *vīvo-para (vīvus in parĕre) = „žive mladiče rodeča“, po drugi iz indoev. kor. *u̯ei-p- (*u̯ei-bh-), razširjenega iz kor *u̯ei-; viti, vīpera torej „vijoča se“; prim. lat. vibrāre, got. biwaibjan ovi(ja)ti)

1. gad: terrestrium eadem (sc. vipera) sola intra se parit ova … tertia die intra uterum catulos excludit, dein singulis diebus singulos parit Plin.; preg.: in sinu atque in deliciis viperam illam venenatam ac pestiferam habere Ci., viperam sub ala nutricare Petr. imeti kačo v nedrju, rediti kačo pod pazduho, rediti kačo na prsih = rediti koga sebi v pogubo; kot psovka: gad!, kača!: Fl., Iuv.

2. nasploh kača: V., H., O., Pr.

vītō -āre -āvī -ātum (morda iz *vi-itō iti (umakniti se) s poti ali pa denominativ iz *vī-tos „upognjen“, sor. z viēre: vitare torej = izogniti se)

1. izogniti (izogibati) se komu, čemu, česa, ogniti (ogibati) se komu, čemu, česa, umakniti (umikati) se komu, čemu, izmakniti (izmikati) se komu, čemu, izbegniti (izbegavati) koga, kaj, iti komu s poti, skušati izogniti se komu, čemu (naspr. petere): tela, lacum C., hastas, aequora, balnea, puteum patentem, forum, rupem H., vitataque traxit in arma O. ki se mu človek izogiba; pesn.: te ipsum vitas H. sam s seboj si nezadovoljen, sam sebi si zoprn.

2. metaf.
a) izogniti (izogibati) se komu, čemu, česa, ogniti (ogibati) se komu, čemu, česa, varovati (paziti) se koga, česa; abs.: sapiens, vitatu quidque petitu sit melius, causas reddet H.; z acc.: vitare adversarium, odium, offensionem, stultitiam, turpitudinem Ci., suspiciones Ci., C., N., eorum adspectum praesentiamque ali oculos hominum Ci., periculum C., proditionem, quam vitare posse celeritate putabat S., insidias, periculosum lucrum Ph., impatientiam nauseae Suet.; z dat.: infortunio, huic verbo Pl., malo Petr.; s finalnim stavkom (kot za glag. timendi): Cels., Q. idr., vitandum est oratori utrumque, ne aut scurrilis iocus sit aut mimicus Ci.; pesn. in poklas. z inf.: Sen. ph., Gell. idr., tangere vitet scripta H., splendida porro oculi flagitant vitantque tueri Lucr.
b) uiti, ubežati, oditi, izogniti se, izmakniti se: casum Ci., odium plebis L., mortem fugā C., legatione (s tem, da je prevzel legatstvo = podpoveljništvo) periculum Ci.

vitulus -ī, m (sor. z vetus; vitulus torej = „leto dni stara žival“, „junec“, „letnjak“; prim. keoško ἔτελον = ajol. ἔταλον junec, umbr. vitluf = lat. vitulos, etr. vitli, lat. Italia = osk. Viteliú)

1. tele, teliček, junec, ícek: Varr., Ci., Col., Mart., Gell. idr., vesper ubi e pastu vitulos ad tecta reducit V., mactatos credere illic lactantes vitulos O.

2. pesn. in poklas. mladič drugih živali, npr.
a) žrebe, žrebiček: iam vitulos hortare V.
b) slonji mladič, slonček: Plin.
c) kitov mladiček, kitek: Plin.

3. vitulus marīnus morsko tele, tjulenj: Col., Plin., Suet., Iuv.; tudi samo vitulus Plin. — Kot rimski priimek Vitulus -ī, m Vítul, npr. Pomponius Vitulus Pomponij Vitul: Varr.

vituperō¹ -āre -āvī -ātum (iz vitium in *paros k parāre (*vitü-pero-s napake imajoč, pomanjkljiv, napačen); vituperāre torej = „očitati kot napačno“)

1. (po)očitati napake (pomanjkljivosti, hibe), prigovarjati komu, čemu, (po)grajati, (o)karati, ošte(va)ti, opomniti (opominjati), (o)zmerjati (naspr. laudare): Pl., Ter., Corn., Suet. idr., consilium tuum vituperare non audeo Ci., ut laudandus Regulus, sic decem illi … vituperandi Ci., vituperare aliquem in aliqua re Ci.; preg.: vituperare caelum Ph. prigovarjati celo samemu nebu = vse grajati, vse hoteti znati bolje.

2. metaf. (kot t.t. avgurskega jezika) (po)kvariti, (s)kaziti: cur omen mihi vituperat? Pl.

volēmus (pri nekaterih avtorjih tudi volaemus) 3 (po ljudski etim. iz vola roka, prgišče; torej = roko (dlan) polneč, velik kot roka (dlan); morda je beseda sor. z osk. valaemom = optimum, valaímos = optimus): pirum Cloatius ap. Macr. (hruška) fúntnica, vrsta velikih hrušk; nav. v pl. pira volema: Ca., V. (pri katerem najdemo obl. volaema), Col., Plin., Serv., Isid.