Franja

Pygmaeī -ōrum, m (Πυγμαῖοι iz πυγμή pest) Pigmájci (Pigméjci), mitološko pritlikavo ljudstvo, poseb. v Etiopiji: Plin., Mel., Gell. — Od tod adj. Pygmaeus 3 pigmájski (pigméjski): mater O. = Gerana ali Oenoë, virgo Iuv. pritlikavka, quae Pygmaeo sanguine gaudet avis O. žerjav.

Quīnquegentiānī -ōrum, m Kvinkvegencijáni (Kvinkvegentijáni), ljudstvo v Kirenajki, imenovano tudi Pentapolitānī Pentapolitani: Eutr. Enako Quīnquegentiānae nātiōnes: Aur.

Rēmī (Rhēmī) -ōrum, m

1. Rém(c)i, ljudstvo v severni Galiji med rekama Matrona (Marne) in Aksona (Aisne) v okolici sedanjega mesta Reims: C., T., Hier.; sg.: Iccius Remus C. Remec Ikcij; pesn. sg. kolekt. Rēmus -i, m: Lucan.

2. Rémi, glavno mesto Remov (prej Durocortŏrum, zdaj Reims): Amm.

reus, -i, m in rea -ae, f (iz *rēi̯os, prvotnega gen. k subst. rēs = pravda, sodni proces; reus, rea bi torej pomenilo „udeležen(a) v pravdi, sodnem procesu“: reos … appello non eos modo, qui arguuntur, sed omnes, quorum de re disceptatur; sic enim olim loquebantur Ci. „sodne pravdne stranke“, reos appello quorum res est Ci.)

1. zatožen (obtožen), zatožena (obtožena), kot subst. (ob)toženec, (ob)toženka, zatoženec, zatoženka: tota rea citaretur Etruria Ci., quod sacra violasset (sc. eum) reum fecerunt N. so ga obtožili, reus ad populum (pri komicijih) L., aliquem reum facere Ci. idr. ali agere O., L. pod obtožbo (tožbo) da(ja)ti, tožiti, obtožiti, zatožiti, pozvati (pozivati), (po)klicati pred sodišče; pass. reum fieri Ci. ali agi Cu. biti dan pod obtožbo, biti (ob)tožen, biti v sodnem postopku, ut socrus rea ne fiet Ci., reum peragere L., T. tožbo gnati naprej (do konca), speljati do konca, receptus reus, neque peractus T. a tožbe zoper njega niso gnali naprej, niso speljati (pripeljali) do konca, et peragar populi publicus ore reus O. in ljudstvo me bo spoznalo za popolnoma krivega, nemo est reus legibus illis Ci. nihče ni pod obtožbo; z gen. criminis, redkeje z de in abl.: se eius delicti facturum reum N. da bo dan pod obtožbo zaradi … , da bo (ob)tožen zaradi … , reus facinoris T. obtožen zločina, parricidii reus Ci., aliquem agere reum legum spretarum O., aliquem incesti reum agere Vell., postulare aliquem reum impietatis Plin. iun., qui est de vi reus Ci.; kot subst.: reus hoc nunc primum audit ab accusatore Ci., aliquem referre in reos Ci. (o pretorju) vpisati med obtožence (v imenikih obtožencev), naspr.: aliquem ex reis eximere Ci. izbrisati iz števila (imenika) obtožencev; metaf. tudi izvensodno: reus fortunae L. kriv nesreče, reus in secreto agebatur Cu. skrivoma so ga očrnili, reus belli, pacis L. okrivljen zaradi, reus culpae alienae L., communis culpae cur reus unus agor? Pr., quid fiet sonti, cum rea laudis agar O., egit me ore silente reum O., iudex reusque ad eam rem Pl., aliquem reum pro se constituere Icti. postaviti koga namesto sebe kot dolžnika (glede dolga).

2. meton. dolžen (dolžan) kaj storiti, obvezan kaj storiti, vezan na kaj: satis dandi Icti., votis Icti., suae partis tutandae L. odgovoren; od tod voti reus V. držan, dolžan (po izvršeni želji) izpolniti obljubo.

Rhōxolānī (Rōxolānī) -ōrum, m Roksoláni, sarmatsko ljudstvo, združeno v veliko plemensko zvezo, ki je živelo na področju današnje južne Rusije. V 1. st. pr. Kr. se je del Roksolanov naselil na ozemlju med Dnjeprom in Donavo, del pa se jih je naselil na področju današnje južne Romunije: Plin., T., Vop., Amm.

rogātiō -ōnis, f (rogāre)

1. act. spraševanje, izpraševanje, vpraševanje: Ci. (De inventione 154).

2. pass.
a) kot ret. t.t. vprašanje kot ret. figura: Q., rogatio et percontatio Ci.
b) kot držpr. t.t. vprašanje, naslovljeno na ljudstvo, glede zakona, ki ga hoče kdo predlagati, (zakonski) predlog, predlog zakona, svetovanje, predložitev kakega zakona, postave, rogácija: Caecilia Ci., rogationem ad populum ferre L., Ci. predlagati zakon (ljudstvu), rogationem promulgare Ci., rogationem accipere Ci., rogationem antiquare Ci., rogationem perferre Ci. prodreti kdo z zakonskim predlogom, zakonski predlog koga obveljati, carmen rogationis L. besedilo, obrazec, rogationem suadere Ci. priporočiti (priporočati), rogationem dissuadere Ci. odsvetovati.
c) (pri)prošnja, poziv: Val. Max., rogatio est gratiosissima, quae officio necessitudinis maxime coniuncta est Ci.

rōstrum -ī, n (rōdere)

1. glodalo, kljun pri perutnini, rilec, gobec, smrček itd. pri drugih živalih: L., Varr., Plin. idr., avium corneum rostrum Ci., (sc. canis) extento rostro O., rostrum aduncum O. veprov rilec, veprov čekan (okel), rostrum suis Ci., rostrum aprum V.; v zaničlj. pomenu ali v prijateljskem pogovoru tudi o človeških ustih gobec, (grda) usta, jezik, kljun: Pl., Petr.

2. metaf. o vsem, kar je rilčasto in s konico štrli iz česa
a) (kriva) konica (ost) α) vinogradniškega noža (vínjaka, vínjeka): Col. β) pluga: Plin. γ) svetilke, svečnika: Plin.
b) ladijski rilec (nos), ladijski kljun na sprednjem delu bojnih ladij, namenjen za odbijanje in prebijanje (prevrtanje) sovražnih ladij: C., Auct. b. Alx., V., Sil., Sen. ph. idr., navis rostro percussa N., regiae naves ferire rostro hostem non poterant L.

3. meton.
a) (pesn.) sprednji del ladje, prvi ladijski rt, ladijski gobec: V.
b) pl. rōstra (Rōstra) -ōrum, n govorniški oder (govoríšče, govórnica, besednica) na rimskem Forumu, okrašen s kljuni ladij, ki so jih Rimljani zajeli med latinsko vojno v bitki pri Anciju l. 338, pa tudi prostor okoli njega: Varr., L., T. idr., escendere in rostra Ci., descendere de rostris Ci., contionari conantem de rostris deducere C.; pesn.: rostra forumque optare Lucan. želeti ljudsko zborovanje = želeti mir, rostra movere Lucan. = tam (ondi) zbrano ljudstvo, a rostris H., Sen. ph., frigidus a Rostris manat per compita rumor H. od Foruma sem.

Rutēnī (Ruthēnī) -ōrum, m Rutén(c)i, ljudstvo v Keltski Galiji in deloma v rimski provinci (provinciales); njihovo glavno mesto je bilo Segodūnum, zdaj Rodez (Aveyron): C., Plin., Lucan.

Rutulī -ōrum in (pesn.) -um, m Rutúlci, Rútuli

1. ljudstvo v starem Laciju; njihovo glavno mesto je bila Ardeja (Ardea): L., Ci., V. — Sg. Rutulus -ī, m Rutúlec: Tros Rutulusve V., Rutulus audax (o Turnu, kralju Rutulov) V. — Kot adj. Rutulus 3 rutúlski, rútulski: rex (= Turnus) V., acies, caedes, sanguis V.

2. pesn. metaf.
a) = Saguntín(c)i, preb. mesta Sagunt kot naselbine mesta Ardeja: Sil.
b) = Rimljani: Sil. — Sg. Rutulus Rimljan: Sil.

Sacrānī -ōrum, m Sakráni, ljudstvo v Laciju okrog Ardeje: SERV., FEST. Od tod adj. Sacrānus 3 sakránski: acies V.

Sallentīnus (Salentīnus) 3 salentínski = k okolici Tarenta spadajoč: CA., VARR., S. AP. SERV., O., MEL., SIL., campi V., ager L., oppidum (= Egnatia) PLIN.; subst.

1. Salentīnum -ī, m Salentínsko (ozemlje): PLIN.

2. Sallentīnī (Sālentīnī) -ōrum, m Salentín(c)i, ljudstvo, ki je živelo v južni Kalabriji okrog rta Japigij jugovzhodno od Tarenta: L., MEL., PLIN.; meton. in Sallentinis VARR., CI., L., FRONT. pri Salentincih = na salentinskem ozemlju.

sandapila -ae, f mrtvaški oder, pare, mrtvaška nosila za navadno ljudstvo in hudodelce (imenitneže so nosili v nosilnici (lectīca)): SUET., MART., IUV.

sapor -ōris, m (sapere)

1. okus, ki ga ima kaka stvar, slast: LUCR., COL., PLIN., AP. idr., qui ... non sapore capiatur CI., tardus sapor mālī V. jabolko katerega okus traja še dolgo, poma tristi sapore O., dulcem elaborarunt saporem H.; v pl.: PLIN. idr., exacta tenui ratione saporum H.

2. meton. okusna reč (stvar), slaščica, slad(č)ica, posladek, poslaste, poslastica: tunsum gallae admiscere saporem V., saporibus palatum suum delectare SEN. PH., sapores annui, acervatio saporum PLIN.; occ. vonj, duh: (sc. oleum) iners et gravi sapore, gravitas saporis PLIN.; v pl. dišave, dišavni zeliščni sokovi: iussos assperge sapores V.

3. okus, ki ga ima človek od česa, po čem: sapor oris LUCR.

4. metaf. (dober) okus = olikanost, manire v vedenju in govoru: ARN. idr., vernaculus CI., Atticus Q., homo sine sapore CI., sermonem habere non publici saporis PETR. bolje govoriti kot navadno ljudstvo (prostaki).

senātus -ūs, m (senex)

1. rimsko starešinstvo, rimski državni svet, rimski senat. V času kraljev je imel senat le posvetovalno oblast, v času republike pa je bil najvišja veja oblasti, duša in središče celotne države, čeprav je bila maiestas v rokah ljudstva. V času cesarjev, ki so vso državno oblast združili v svojih rokah, je senat izgubil samostojnost in pomen. Senatu, ki se je shajal v kuriji (curia) ali kakem svetišču, so predsedovali sprva kralji, pozneje konzuli, pretorji, včasih tudi ljudski tribuni: senatum rei publicae custodem, praesidem, propugnatorem collocaverunt CI., cum potestas in populo, auctoritas in senatu sit CI., nisi essent in senibus (sc. consilium, ratio), non summum consilium maiores nostri appellassent senatum CI., nec nisi post annos patuit tunc curia seros: nomen et a senibus mite senatus erat O. Posebne zveze: senatus populusque Romanus (okrajšano SPQR) CI. idr. ali samo senatus populusque L. (redko obratno, gl. populus) (rimski) senat in (rimsko) ljudstvo = posvetovalna in zakonodajna oblast, posvetovalna in zakonodajna veja rimske oblasti; senātūscōnsultum -ī, n (ixpt.), tudi senātūs cōnsultum in okrajšano SC, senatski sklep, sklep senata, z vsemi pravicami, ki jih ima senat (torej z zakonito močjo in zakonskimi pooblastili): CI. idr.; toda senātūs auctoritas CI. idr. senatsko (senatovo) mnenje, mnenje senata (brez zakonite moči in zakonskih pooblastil), prīnceps senātūs L. prvak senata (prvi senator iz senatorskega imenika, ki ga je prebral cenzor; gl. pod prīn-ceps), senatum vocare, convocare CI. senat sklicati (sklicevati), senatum legere L. ali recitare CI., L. (o cenzorju) brati, prebrati (prebirati) senatorski imenik, in senatum legere aliquem CI., L. (iz)voliti, spreje(ma)ti koga v senat, narediti koga za senatorja, in senatum venire CI. priti v senat, biti sprejet v senat, postati senator (prim. spodaj 2. a)), aliquem senatu movere S. idr. ali de senatu movere CI. ali senatu removere L. ali ex senatu eicere CI. izključiti koga iz senata (če je cenzor pri branju seznama (imenika) senatorjev izpustil ime katerega med njimi, je bil ta izključen iz senata).

2. meton.
a) senatska skupščina, senatsko zborovanje, zasedanje senata, senatno zasedanje, senatska seja: senatus est ali senatur habetur CI. senat zboruje, senat je zbran, senat zaseda, senat ima sejo, in senatum venire CI. priti (iti, prihajati) k senatni seji, senatum alicui dare CI. EP., L., S. dovoliti komu dostop k senatni seji, dovoliti komu zaslišanje na senatni seji, pustiti (puščati) koga pred senat, senatum mittere, dimittere CI., senatus frequens CI. zelo (številno) obiskana senatna seja (tako da je bil zbor sklepčen).
b) senatorski (častni) sedeži v gledališču: in senatu sedere SUET.

3. metaf.
a) starešinstvo, svet, senat nerimskih narodov: senatus ac populus Carthaginiensis L., senatus Remorum C., Aeduos omnem senatum amisisse C., senatus Lacedaemoniorum (= gr. γερουσία) N.
b) sploh skupščina, svèt: cum tamquam senatum philosophorum recitares CI., de senatu doctorum excludere HIER., senatus deûm M.
c) šalj. = visoki svet: senatum congerronum convocare PL., de re argentaria senatum convocare in corde consiliarium PL., sibi senatum consili in cor convocare PL., redeo in senatum rusum PL., frequens senatus poterit nunc haberier PL.

Opomba: Star. gen. sg. senātuis: FANNIUS AP. CHAR., SIS. AP. NON., VARR. AP. GELL., NIGIDIUS AP. GELL. ali senātī: PL., SIS. AP. NON., CI., CI. EP., CAELIUS AP. CI. EP., S., Q., AUS.; dat. sg. nav. senātuī, tudi senātū: T.

Sērēs -um, acc. pl. -as, m (Σήρες) Sêr(c)i, miroljubno ljudstvo, ki je živelo v vzhodni Aziji na severozahodu Kitajske in v Buhari; sloveli so po svilarstvu: H., LUCAN., SIL., MEL., PLIN., IUV., FL., AMM. idr., velleraque ut foliis depectant tenuia Seres V., vela colorati qualia Seres habent O.; sg. Sēr, Sēris, m Sêr(ec) (večinoma kolekt.): SEN. TR., AUS. Od tod adj. Sēricus 3

1. sêrski: sagittae H., ferrum PLIN. jeklo, regio AMM.
b) pisano tudi sēricus 3 svílen, svilén, svílnat, svilénast, svílast: STAT., FL., CL. idr., pulvilli H., toga Q., vestis PLIN., T., DIG., LAMP., carpenta PR. s svilenimi zavesami; od tod subst. sēricum -ī, n svila, svilenína, svileno blago: AMM., ISID.; pl. sērica -ōrum, n svilena oblačila, svilena obleka: PR., SEN. PH., MART., CL.

Servīlius 3 Servílij(ev), ime rimskega rodu, ki je izviral iz Albe. Poseb. znani so:

1. P. Servilius Priscus Structus Publij Servilij Prisk Strukt, konzul l. 495, je rimsko ljudstvo sicer pripravil do vojaškega službovanja, s tem ko mu je izposloval odlog plačevanja dolgov, vendar si pri strankah ni mogel zagotoviti stalne veljave; ko je bil l. 476 drugič konzul, je utrpel znatne izgube med naskokom na Janikul, ki so ga bili zasedli Vejci: L.

2. Q. Servilius Priscus Structus Kvint Servilij Prisk Strukt, diktator l. 435, je premagal Etruščane in osvojil Fidene (od tod njegov častni priimek Fīdēnās Fidenski); ko je bil l. 418 drugič diktator, je povsem porazil Ekve: L.

3. C. Servilius Structus Axilla Gaj Servilij Strukt Aksila, vojaški tribun s konzulsko oblastjo v letih l. 419, 418 in 417: L.

4. C. Servilius (Structus) Ahāla Gaj Servilij (Strukt) Ahala je na vso moč branil pravice rimskega senata in plemstva proti ljudskim tribunom in kot magister equitum Kvinta Cincinata l. 439 usmrtil rovarja Spurija Melija: CI., L.

5. Q. Servilius Ahala Kvint Servilij Ahala je kot diktator l. 360 premagal Galce, ki so prodrli do Rima: L.

6. C. Servilius Gaj Servilij je bil l. 219 med ustanavljanjem rimske naselbine v severni Italiji zajet od galskih Bojcev, ki so ga 15 let držali v ujetništvu: L.

7. Cn. Servilius Geminus Gnej Servilij Gemin, konzul l. 217, je padel v bitki pri Kanah l. 216: L.

8. C. Servilius Geminus Gaj Servilij Gemin, tribunus plebis l. 209, je kot prokonzul l. 203 svojega očeta Gaja Servilija (gl. št. 6) rešil iz bojskega jetništva: L.

9. M. Servilius Pulex Geminus Mark Servilij Puleks (Pulik) Gemin je bil l. 202 rimski poveljnik v Etruriji, l. 181 pa se je uspešno vojskoval z Ligur(ij)ci: L.

10. C. Servilius Gaj Servilj je bil l. 195 član rimskega odposlanstva, ki naj bi v Kartagini izpodrinilo Hanibala: L.

11. Q. Servilius Caepio Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), l. 140 konzul skupaj z Gajem Lelijem Modrim, je prelomil zavezo z Luzitan(ij)ci in dal zahrbtno umoriti pogumnega Viriata: VAL. MAX.

12. Cn. Servilius Caepio Gnej Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), konzul l. 106, je bil pobudnik zakona (lex Servilia iudiciaria), po katerem naj bi se izmed senatorjev in vitezov volilo po enako število sodnikov; l. 105 so ga v Galiji ob Rodanu premagali Kimbri (Cimbri), bil je obtožen plenjenja in obsojen na izgubo svojega imetja; končno je šel kot pregnanec v Smirno: CI., S., VAL. MAX., VELL., GELL., IUST.

13. Q. Servilius Caepio, Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), nasprotnik Saturnina, Glavkije in Livija Druza, je skrbno pazil na pravice viteštva; umrl je l. 96 v zavezniški vojni v zasedi, ki mu jo je nastavil marzovski vojskovodja Pompedij: CI.

14. P. Servilius Vatia Publij Servilij Vatija (Vacija), nasprotnik tribuna Saturnina. Leta 78 je bil poveljnik proti Izavrom v Prednji Aziji; z zmago nad njimi in osvojitvijo številnih njihovih mest si je pridobil častni priimek Isauricus Izavrski. Pozneje je podpiral predlog Manilijevega zakona, glasoval za vrnitev Cicerona iz pregnanstva in bil naklonjen tudi Cezarju; umrl je l. 44 v visoki starosti: CI.

15. Njegov sin P. Servilius Isauricus Publij Servilij Izavrski, pretor l. 54, je bil l. 48 konzul skupaj s Cezarjem, kateremu je bil zelo vdan; l. 43 se je s Ciceronom povezal zoper Antonija, vendar pa so se pogledi in mnenja obeh zaveznikov dostikrat razhajali: CI., C., VELL.

16. P. Servilius Casca Publij Servilij Kaska, tribunus plebis l. 43, sozarotnik zoper Cezarja; menda je padel pri Filipih: SUET.

17. G. Servilius Glaucia Gaj Servilij Glavkija (Glavcija), pretor l. 100, prekanjen hudobnež, pobudnik zakona (lex Servilia) de pecuniis repetundis, pospeševalec Marijevih naklepov, je bil usmrčen l. 100 istega dne kot njegov somišljenik Saturnin: CI.

18. P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, tribunus plebis l. 63, je podal zakonski predlog (lex Servilia agraria) o prodaji italskega državnega zemljišča; Cicero je ta predlog pobijal v svojih treh govorih de lege agraria: CI.

19. M. Servilius Mark Servilij, konzul l. 3 po Kr.; Tiberij mu je l. 17. naklonil veliko dediščino: T.

20. Servilius Noniānus Servilij Nonijan, rimski zgodovinopisec, Perzijev sodobnik: Q.

21. Servilia Servilija,
a) tašča Kvinta Hortenzija: CI.
b) polsestra Katona mlajšega, soproga Marka Junija Bruta starejšega in mati Marka Junija Bruta mlajšega, Cezarjeva ljubica: CI. EP., SUET.
c) hči Gneja Servilija Cepiona (Kepiona): CI. EP. – Kot adj. Servílijev: lex (glej št. 12 in 17) CI., T., lacus CI., SEN. PH., FEST., P. F. (po nekem Serviliju imenovan) vodnjak na rimskem Forumu, na katerega so natikali glave izobčencev, horti Serviliani T. Servilijevi vrtovi (južno od Rima), familia PLIN.

Sintī (Sintiī) -orum, m (Σιντοί) Sínti(jci), ljudstvo ali pleme v Makedoniji: L. Od tod adj. Sinticus 3 sínt(ij)ski = k tračanskemu ljudstvu (plemenu) Sinti(jci) (Σιντοί) v Makedoniji sodeč: Heraclea Sintica Plin. ali Sinticē Heraclea L. síntska Herakleja, glavno mesto omenjenega plemena; subst. Sinticē -ēs, f (sc. regio ali terra) Síntika, sintska dežela (pokrajina) v Makedoniji: L.

Statellī (L.) ali Statiellī (Plin.) -ōrum, m Statél(c)i, Statiél(c)i, ljudstvo v Liguriji; njihovo glavno mesto so bile Aquae Statiellōrum ali Aquae Statiellae Statiélske Toplice (zdaj Acqui): Plin. Od tod

1. adj. Statellās -ātis statélski: in agro Statellati L.; subst. Statellātēs -um, m = Statellī Statél(c)i, Statiél(c)i: L.

2. subst. Statiellēnsēs -ium, m Statél(c)i, Statiél(c)i, Statielánci (Statielénci): Brutus in Ci. ep.

sub-rogō (sur-rogō) -āre -āvī -ātum (sub in rogāre)

1. dati koga po ljudstvu (iz)voliti namesto koga ali nasvetovati (predlagati) koga ljudstvu za nadomestno (dodatno) (iz)volitev (o predsedniku volilnega zbora; za ljudstvo samo, ki je volilo, se je reklo sufficere): Val. Max., Fl., Aur. idr., in annum posterum decemviros alios subrogaverunt Ci., nec collegam subrogaverat in locum Bruti L., collegam sibi subrogare L., nullis subrogatis magistratibus L., ad consules subrogandos L., de praetore in locum Vipstani Galli … subrogando certamen incessit T.; metaf. (o cesarski oblasti): Gallienus in loco filii sui alterum filium subrogavit Aur.

2. kak zakon dopolniti: lex subrogatur, id est, adicitur aliquid primae legi Ulp. fr.

suf-ficiō -ere -fēcī -fectum (sub in facere)

I. trans.

1. pravzaprav „dati (dajati) spodaj ali pod“, „podložiti (podlagati)“, od tod kako poslopje podzidati (podzidavati), kaki stavbi narediti (delati) osnovo (temelj, dno), temeljíti, postaviti (postavljati) osnovo (temelj, dno), zače(nja)ti zidavo (zidanje): vix sufficiendo (v novejših izdajah suffulciendo) operi firmum reperiunt solum Cu.; metaf.
a) podbarvati, kot osnovo nanesti (nanašati), da(ja)ti čemu kaj, podpluti: lanam medicamentis quibusdam Ci. ap. Non.; pogosto pt. pf. suffectus 3 podplut: ardentīsque oculos suffecti (sc. angues) sanguine et igni V., suffecta leto lumina Val. Fl. od smrti postajajoče kalne (motne, temneče), maculis suffecta genas Val. Fl., nubes sole suffecta Sen. ph. podplut = presvetljen od sonca.
b) da(ja)ti, poda(ja)ti, (po)nuditi, podeliti (podeljevati): Sil., Iust. idr., ipsa satis tellus … sufficit umorem et gravidas … fruges V., hic (sc. campus) tibi praevalidas olim … sufficiet vitīs V., salices … pastoribus umbram sufficiunt V., ipse pater Danais animos vīrīsque secundas sufficit V., nec contra vīrīs audet Saturnia Iuno sufficere V., quae (sc. nebulae) … altas sufficiunt nubīs Lucr., haec aëra raro sufficiunt nobis Lucr., eos (sc. milites) excursionibus sufficiendo … adsuefecerat sibi potius fidere quam … L. s tem, da jim je omogočal udeležbo pri izpadih (navalih).

2. „potem, pozneje pride(va)ti“, od tod znova (z)rasti, razmnožiti (razmnoževati) se, (raz)ploditi se, naploditi se: aliam ex alia generando suffice prolem V. dopolnjuj s ploditvijo, haud dubium est septimo eosdem (sc. dentes) decidere anno aliosque suffici Plin.; metaf.
a) koga na mesto drugega (npr. umrlega, pregnanega, nezakonito izvoljenega) (iz)voliti ali postaviti (postavljati) za kaj, nadomestno koga (iz)voliti; α) (o volečem ljudstvu in stanovskih kolegih; prim. sub-rogō): ne sufficiatur consul Ci., consul in sufficiendo collega occupatus Ci., ei suffectus est extemplo P. Manlius dictator (za diktatorja) L., suffectus in (sc. demortui consulis) Lucreti locum M. Horatius Pulvillus L., in eius (sc. censoris) locum M. Cornelius suffectus L., nec deinde umquam in demortui locum censor sufficitur L., collegam suffici censori religio erat L., sacerdotes eo anno mortui atque in eorum locum suffecti … L., Hasdrubale imperatore (za poveljnika) suffecto N., Conon Alcibiadi suffectus Iust., Alexandrum in Philippi locum s. Cu., filius Maluginensis patri suffectus T.; poseb. suffectus consul L., Lamp. nadomestno izvoljeni konzul, nadomestni konzul (naspr. consul ordinarius sprva izvoljeni konzul), tako tudi consulatus suffectus Aus. konzulovanje nadomestno izvoljenega konzula (nadomestnega konzula) (naspr. consulatus ordinarius); pren.: ipsae (sc. apes) regem parvosque Quirites sufficiunt V. β) (o dediču): sperante heredem suffici se proximum Ph.
b) kakemu uradu na čelo postaviti (postavljati); od tod subst. pt. pf. suffectus -ī, m (kraljevi) namestnik: Vulg. —

II. intr.

1. (za)dosti biti, (za)dosti velik, zadosti močan (močen) itd. biti, zadostovati, zadoščati, dovolj biti, ustreči, ustrezati, kos biti komu, čemu, dorasel biti komu, čemu, na službo (ponudo, razpolago, voljo) biti komu; abs.: quamquam nec scribae sufficere nec tabulae nomina illorum capere potuerunt Ci., nec iam vires sufficere cuiusquam (sc. dicunt) C., oppidani … non sufficiebant L., non sufficiebant muri L., nec iam sufficiunt V. in že ne vztrajajo (ne prenašajo) več, idque (sc. ferrum) diu … suffecit V., scalis non sufficientibus devoluti Cu., non videntur tempora suffectura Q., imitatio per se ipsa non sufficit Q., pro magistratibus, qui non sufficerent Suet., arma sumere non ante cuiquam moris, quam civitas suffecturum probaverit T. dokler mu ni država potrdila, da je sposoben za orožje; z dat. personae in rei: unde Volscis sufficerent milites L., nec verba loquenti sufficiunt O., paucorum cupiditati … tamen sufficere aliquo modo poterant Ci., nec sufficit umbo ictibus V. ne vzdrži udarcev, solum vix sufficit operi firmo Cu. vzdržuje komaj trdno stavbo, viresque concipit suffecturas oneri Plin., summis operibus suffecturas vires desiderant Q., scholasticis dominis sufficit abunde tantum soli, ut relevare caput possint Plin. iun., sufficere malis Cu., Sen. tr., sufficere omnes obsequio T. da so za izpričevanje (kazanje, dokazovanje) pokorščine (za poklanjanje, počastitev, adoracijo) vsi dovolj dobri; s praep.: nec plebe ad tributum sufficiente L. in ker ljudstvo ni imelo s čim plačevati davkov, in ker ni zmoglo plačevati davkov, ut ne ad vellendum quidem telum sufficeret dextra Cu., ad quod si vires ingenii non sufficerent Q., non suffecturum ducem unum nec exercitum unum adversus quattuor populos L., nec sufficit arbor in ignes O., ergo sufficiam reus in nova crimina semper? O.; brezos.
a) z inf.: sed sufficit dicere „e portu navigavi“ Q., de cuius (sc. domūs) spatio … suffecerit haec retulisse Suet., sufficit in vestras saepe redire manus Mart.
b) s finalnim stavkom: nec quisquam respondeat sufficere, ut … uniforme doceamur T., sufficit, ut exorari te sinas Plin. iun., sufficit, ne ea, quae sunt vera, minuantur Plin. iun.
c) s kondicionalnim stavkom: sufficere tibi debet, si exheredatus a matre quartam partem ab heredibus eius accipias Plin. iun.

2. occ. zmožen biti, (z)moči; z inf.: Aug., nec nos obniti contra nec tendere tantum sufficimus V., nec vox antri complerecapacis sufficiens spatium Lucan.