Franja

Aristander -drī, m ali Aristandros (Aristandrus) -ī, m (Ἀρίστανδρος) Aristander,

1. (v obl.-der)Aristander iz Telmisa, vedeževalec Aleksandra Vel.: Cu.

2. (v obl.-dros, -drus)atenski filozof: Varr., Col., Plin.

Aristarchus -ī, m (Ἀρίσταρχος) Aristarh,

1. Aristarh iz Samotrake, slavni slovničar, ki se je izobraževal v Aleksandriji, izdajatelj Homerjevih pesnitev, razlagalec in strog kritik Homerja in drugih gr. pesnikov, živel okoli l.170 v Aleksandriji: Varr., Ci. ep., O.; pren. apel. Aristarh = strog kritik: H., Hier., mearum orationum tu Aristarchus es Ci. ep. Od tod Aristarchēī -ōrum, m aristarhovci, Aristarhovi privrženci in nasledniki = strogi kritiki: Varr.

2. Aristarh Tegejan, gr. tragik, Evripidov sodobnik: Pl., Fest.

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Aristō, v gr. obl. Aristōn, -ōnis, m (Ἀρίστων) Ariston,

1. stoik z otoka Hiosa (Chios), Zenonov učenec okoli l.275, ustanovitelj skeptične filozofije: Varr. ap. Non., Ci., Sen. ph. Od tod adj. Aristōnēus 3 (Ἀριστώνειος) Aristonov: vitia Ci.

2. Ariston z Julide (Ἰουλίς) na otoku Keosu, peripatetik v Atenah okoli l.225: Ci.

3. neki Masilijec: Ci.

4. neki slikar: Plin.

5. neki torevt (caelātor): Plin., Gell.

6. Titius Aristo Ticij Ariston, slavni pravoznanec prvega stoletja rim. cesarstva: Plin. iun., Gell., Ulp. (Dig.).

Aristodēmus -ī, m (Ἀριστόδημος) Aristodem,

1. tiran v kampanjskih Kumah, pri katerem je umrl pregnani kralj Tarkvinij Ošabni: L.

2. Aristodem iz Metaponta, slavni tragiški igralec v Atenah v Demostenovem času: Ci.

3. neki slikar in kipar: Plin.

Aristomenēs -is, m (Ἀριστομένης) Aristomen, mesenski poveljnik v drugi mesenski vojni: Val. Max., Plin.

Aristonīcus -ī, m (Ἀριστόνικος) Aristonik,

1. tiran v Metimni na Lesbu: Cu.

2. nezakonski sin pergamskega kralja Evmena II.; skušal si je prisvojiti pergamsko državo, ko jo je bil njegov polbrat Atal (Attalus) l.133 zapustil Rimljanom; l.129 je bil v Rimu obglavljen: Ci., S. fr. idr.

Aristophanēs -is, m (Ἀριστοφάνης) Aristofan,

1. najduhovitejši in najdovtipnejši ter zato najznamenitejši pesnik stare komedije v Atenah, najbrž tudi po rodu Atenec, roj. l.444, umrl l.380: Ci., H. Od tod adj.
a) Aristophanēus (Aristophanīus) 3 (Ἀριστοφάνειος) Aristofanov, aristofanski: anapaestus Ci., metrum slovničarji.
b) Aristophanicus 3 = Aristophanēus: Hier.

2. slavni gr. slovničar iz Bizanca, Eratostenov učenec in učitelj kritika Aristarha: Varr., Ci.

3. Ar. Mallōtēs Aristofan Maložan (= iz Mala v Kilikiji = Mal(l)us,Μαλλός); pisal je o kmetijstvu: Varr.

Aristotelēs -is in-ī, acc. -em in-ēn, m (Ἀριστοτέλης) Aristotel, slavni filozof iz mak. mesta Stagire, sin Nikomaha, osebnega zdravnika mak. kralja Aminta, Platonov učenec; živel je od l.367 do 347 v Atenah, po l.343 je kot vzgojitelj Aleksandra Vel. bival na mak. dvoru in naposled od l.335 do322 zopet v Atenah kot načelnik peripatetske šole, ki jo je bil ustanovil: Varr., Ci., Q., Ap. Od tod adj.

1. Aristotelēus (Aristotelīus) 3 (Ἀριστοτέλειος) Aristotelov, aristotelski: vis, ratio Ci.

2. Aristotelicus 3 =Aristoteleus: Aug.

Aristus -ī, m (Ἄριστος) Arist, akademski filozof v Atenah, Ciceronov prijatelj, Brutov učitelj: Ci.

arithmēticus 3 (gr.ἀριϑμητικός) po številih določen, računski, aritmetičen: Vitr. Od tod subst.

1. arithmēticus -ī, m izvrsten računar: Boet., Cass.

2. arithmētica -ae, f: Sen. ph. ali (v gr. obl.) arithmēticē -ēs, f (ἀριϑμητική , sc.τέχνη): Vitr., Plin. računstvo, aritmetika =

3. arithmētica -ōrum, n (ἀριϑμητικά): Ci. ep., Boet.

Arīus² -īī, m (Ἀρεῖος) Arij, razkolnik v krščanski cerkvi: Prud. Od tod adj. Arīānus 3 Arijev, arijski: Eccl.; subst. pl. Arīānī -ōrum, m arijevci, Arijevi privrženci: Eccl.

arma -ōrum, n (prim. gr.ἀραρίςκω in ἀρτύω stikam, spajam, ἄρμος stik, spah, člen, rama, ἄρμα voz, ἄρϑρον člen, ud, lat. armus, armentum, artus -ūs, artus 3, ars)

1. obrambno orožje, vojna oprava: armorum atque telorum portationes S. obrambnega in napadnega orožja, arma, tela, equi S., arma, tela, alia parari iubent L., velut tela atque arma T., arma his imperata: galea, clipeum, ocreae, lorica, omnia ex aere L., tertia arma (= spolia) V.; arma induere Cu. z obrambnim orožjem se opraviti, indui armis V., in armis esse L. v orožju biti; pren. ščit: excident gladii, fluent arma de manibus Ci., fluitantia arma L., Lausum socii exanimem super arma ferebant V. na ščitu, apparent arma virum V., se in arma colligere V. s ščitom se zaslanjati, arma armis pulsare Cu., arma Aeneae describere Plin. iun.

2. sinekdoha orožje nasploh: officinae armorum N. orožarnice, armorum usus Cu., exercitatio armorum Vell., exercitationes armorum L. orožne vaje, exercitationes campestres equorum et armorum Suet., armorum et equitandi peritissimus Suet. v ravnanju z orožjem in jahanju; ἕν διὰ δυοῖν: arma virique L., Cu. ali viri armaque L. ali arma, viri L. oboroženi možje, oboroženci, arma virumque ferens V. oboroženega junaka, vi et armis S. ali vi atque armis C. ali vi ac per arma Suet. z oboroženo silo; naspr. sine armis N.; arma induere L., O., arma capere Ci., C. ali capessere V., arma sumere Ci. orožje dvigniti, arma sumere pro aliquo adversus aliquem L., arma ferre contra aliquem Vell., adversus (adv.) arma ferre N., arma gerere Ci., stare in armis Cu., Sen. tr. pod orožjem biti, arma tradere N., L., Suet., arma (de)ponere Ci., arma abicere Ci., confligere armis Ci., decernere, decertare armis Ci. ep., armis dimicare N., armis certare V., mori in armis V. z orožjem v roki; pren. orožje = branilo: spoliatus armis audaciae Ci., arma iudiciorum et legum Ci., prudentiae Ci., aptissima arma senectutis Ci., amico arma dedit H. nauke; preg.: armis et castris tentata res est Ci. na vse mogoče načine, contra borean ovis arma ministret O. nudi zavetišče, brani, arma quaerere V. na pripomočke misliti.

3. met.
a) dvig orožja, boj, bitka, vojna: auctor armorum Hirt., arma civilia Ci. ep., terrestria O., Galli inter ferrum et arma nati L., aderant, qui arma Vitellii bellumque affirmarent T., arma virumque cano V., arma dicere H., pacem huc fertis an arma? V., cedant arma togae Ci. vojna miru, silent leges inter arma Ci., res spectat ad arma Ci. ep., arma spectare et bellum L., ad arma! C., L. k orožju! = v boj! arma, arma! Sil., ad arma conclamare, concitare C., rem ad arma deducere C., ire ad arma Ci. ep. ali in arma S., in arma feror V. žene me v boj, me pater misit in arma V., compositis armis N. po končanem boju, arma Saturnini oppressa sunt Ci. upor, Graeciae arma movere Cu., arma mota adversus aliquem L., Romana arma movebantur L., arma inferre Italiae N. iti z vojsko nad Italijo, arma reffere V. obnoviti vojno, arma proferre longius ab urbe L.; pren.: leo arma movet V. se postavi v bran.
b) oborožena sila, vojna moč, vojska: Mezentius arma quae sibi conciliet V., Persarum et Spartanorum arma Cu., gens nondum arma Macedonum experta Cu., nulla iam publica arma, arma in Augustum cessere T.; od tod: neutra arma sequi O. ali nulla arma movere O. k nobeni vojskujoči se strani pristopiti, nepristranski ostati.
c) oboroženci, vojaki: fatalis machina plena armis V. (o trojanskem konju), auxiliaria arma O. pomožne čete, auxilia leviorum armorum L. lahko oboroženih vojakov, arma Romana liberare L., vallum armis ambire T., Hispanias armis non ita redundare T.

4. pren. orodje, oprava, priprava, oprema: repente lintribus in eam insulam materiem, calcem, caementa, arma convexit Ci., quae sint agrestibus arma V., Cerealia arma V. orodje za peko kruha, pekarske naprave, Aeneas paribus accingitur armis V. z drvnico, remigium supplet, socios simul instruit armis V. z vesli, colligere arma (navis) V. jadra spenjati, navis spoliata armis V. brez krmila, arma operis sui O., humeris arma parata suis O. (o perutih), equestria arma L., O. oprava za ježo, konjska oprema, arma venatoria Sen. ph. lovska oprava, tondentis arma capillis Mart. orodje za striženje las.

Opomba: Sinkop. gen. pl. armûm: Pac. ap. Ci., Acc. ap. Non. (to obliko graja Ci.).

armāmenta -ōrum, n(armāre) orodje, oprava, oprema, poseb. ladijsko vrvje, jadrovje: Gallicis navibus spes in velis armamentisque consistit C., armamenta instructa C. pripravljeno vrvje, armamenta aptare L., aptari suis pinum(= ladjo) iubet armamentis O., armamenta tollere(naspr. demere) L., armamenta navium Plin.; armamenta vinearum Plin. oporni količki, isdem armamentis nudata conciditur medulla Plin. z istim orodjem = s tolkačem v možnarju, armamenta ad inclusos cantus Plin. (trstena) piskala (=tibiae),armaria armamentorum gratiā parata Icti. zaradi hišne opreme, pohištva.

Opomba: Sinkop. gen. pl. armamentûm: Pac. ap. Serv.

armātūra -ae, f(armāre)

1. vrsta oborožitve, oborožitev, orožje: Deiotarus habet cohortes nostrā armaturā Ci. ep. po naše oborožene, Numidae levis armaturae C. lahko oboroženi, studium armaturae Threcum Suet. za borce (gladiatorje) s traškim orožjem.

2. met. oboroženci: N., Cu. idr., haec armatura (sc. Cretenses) L., arm. varia peditatūs et equitatūs Ci. ep., levis armatura L. lahko oboroženi vojaki, pešaki, nostrae sunt legiones, nostra levis armatura, noster equitatus Ci., gravis armatura Veg. težko oboroženi vojaki, pešaki; pl. leves armaturae Amm.

3. (v pozni lat.)
a) težko oborožena telesna straža: armaturarum tribunus, rector Amm.; potem nasploh oborožena sila, vojaška moč: Amm., Veg.
b) (=arma) orožje: armaturam dare Val. Max., armaturam accipere, induere armaturam dei Vulg.
c) orožna (bojna) vaja, taktične vaje, taktika: Veg., armaturae scientia, artium armaturae... scientissimus Amm.; met. taktično izvežbane čete: Veg.

Armenius 3 (Ἀρμένιος) armenski: lingua Varr., reges Ci. ep., pedites N., tigres V., orae H. Od tod subst.

1. Armenius -iī, m Armenec; kolekt.: virtute Neronis Armenius cecidit H., nunc petit Armenius pacem O.; nav. pl. Armeniī -ōrum, m Armenci, preb. pokrajine (Male) Armenije: Ci. fr., S., Plin., Mart., Armenii, quos minores vocant Cu. Maloarmence.

2. Armenia -ae, f(sc. terra) Armenija, planota med Kurom in viri reke Halis (tur. Kizilirmak), ki jo je Evfrat delil na dva neenaka dela: v severno Veliko Armenijo (Armenia maior Cu.) in v južno Malo Armenijo (Armenia minor Eutr.); obe omenjata še Mel., Plin.; od tod: utraque Armenia Lucan., utraeque Armeniae F.; abs. Armenia(poseb.= Arm. minor): Ci., S. fr., Mel., Amm.; (= Arm. maior): Eutr.

3. Armenium -iī, n
a) (sc. pomum) marelica (sadež): Col.
b) (sc. pigmentum) modra (sinja) barva: Varr., Plin.; nadaljnja tvorba adj. Armeniacus 3 armenski: bellum Plin. Od tod subst.

1. Armeniaca -ae, f(sc. arbor) marelica (drevo): Col.

2. Armeniacum -ī, n(sc. pomum) marelica (sadež): Col., Plin.

armentālis -e(armentum) goveji, živinski (k veliki živini spadajoč): equae V. ki se pasejo v čredah, viri Prud., fistula Sid. govedarska.

armentum -ī, n

1. sg. kolekt. čreda, krdelo (velike živine), poseb. goveja čreda, velika živina (kolekt.), ki se v čredah pase na pašnikih ali krmi v hlevu, govedo (naspr. od pecus drobnica in grex čreda drobnice): H., Col., armentum prae se agere L., subolem armento sortire quotannis V. čredi, Pan erat armenti custos O., pecus armentumque Plin., in grege armenti Plin. v konjski čredi; pl. o več čredah: boum armenta videmus V., quinque greges balantum, quina armenta V. pet ovčjih, pet govejih čred, hic inter greges interque armenta Cupido natus Tib., multi greges ovium, multa ibi equorum boumque armenta Plin. iun.; pren. krdela drugih živali: hos (cervos) tota armenta (cervorum) sequuntur V., quorum (cynocephalorum) armenta pascit Plin.

2. pl. velika živina, živina, in to voli, govedo: Icti., grex armentorum Varr., caedit greges armentorum reliquique pecoris Ci., ut accensis cornibus armenta concitentur L.; konji: bello armantur equi, bellum haec armenta minantur V.; pren.: armenta immania Neptuni V. ostudna morska živina; met. (posamezna) goveda: centum armenta Hyg.

Opomba: Heterocl. acc. pl. armentas: Enn. ap. Non. et ap. P. F., L. Andr. ap. Non., Pac. fr.

armilūstrium -iī, n (arma in lūstrāre) praznovanje očiščevanja ali posvečevanja orožja, ki so ga obhajali v Rimu vsako leto 19. X.; tega dne so se Rimljani oboroženi shajali na trg Armilustrum ter žrtvovali: Varr., P. F.

Armilūstrum -ī, n (arma in lūstrum) trg očiščevanja in posvečevanja orožja v 13. rim. okraju na zahodnem delu Aventina, kjer so vsako leto 19. X. obhajali praznik očiščevanja ali posvečevanja orožja (armilūstrium) s spravno daritvijo: Varr., L.