Franja

hīr, pri gramatikih (večinoma v obl.) īr, (h)īris, (h)īrris, zdaj m, zdaj n, pa tudi indecl. (izpos. iz gr. χείρ ali vsaj sor. s to besedo) roka, dlan, šapa: Luc. ap. Ci. (De finib. 2, 8, 23) (?), Prob., Char., Prisc.

hircīnus (hirquīnus) 3 (hircus, hirquus)

1. kozlov(ski): hirquina barba Pl., hircina barba Amm., hirc. (hirqu. Plin.) folles H. iz kozlovine, hirc. (hirqu. Arn.) sanguis Plin., hirc. uter vinarius Plin., hirc. barbitium Ap., hirc. sidus Prud. ozvezdje Kozorog.

2. ki smrdi po kozlu: tuae hirquinae (alae) Pl.

hircus (hirquus, stlat. ircus, sab. fircus) -ī, m (iz hir-quos, her-quos, hircus torej = sršav; prim. lat. ēricius [gl. to besedo], hirtus, hirsūtus, hispidus, osk.-sab. hirpus volk)

1. star, dorasel kozel, mrkač, prč: Varr., Pall., transversa tuentes hirci V. krivogledi, škilasti, hircum olere H., Sen. ph. po kozlu smrdeti, smrdeti kot kozel, carmine qui tragico (= gr. τραγῳδία) vilem certavit ob hircum (gr. τράγον) H., (veteres) cum oedos ircosque dicebant Q.; preg. kot ἀδύνατον: atque idem iungat volpes et mulgeat hircos V.

2. meton. kozlovski smrad, smrad po kozlu: gravis hirsutis cubet hircus in alis H.

3. metaf. kot psovka
a) umazancu = smrdljivec, smrduh: Cat., germana inluvies, … hircus Pl.
b) pohotnežu = mrkač: Cat., illum (h)ircum castrari volo Pl., hircus vetulus Suet. (o Tiberiju).

Hirpīnī (Irpīnī) -ōrum, m (iz osk.-sab. hirpus, irpus volk) Hirpín(ij)ci (Irpín(ij)ci), samnijsko pleme v južni Italiji med Kampanijo in Apulijo: L., Sil. (z obl. Irpini), Serv., P. F.; meton. Hirpin(ij)ci = Hirpinija, hirpin(ij)sko ozemlje: Hannibal ex Hirpinis in Samnium transit L., dum haec in Hirpinis geruntur L. Od tod adj. Hirpīnus (Irpīnus) 3 hirpin(ij)ski (irpin(ij)ski): ager, fundus Hirp. Ci., Hirpina pubes Sil., Hirpinus (sc. equus) Iuv.

hispidus 3 (osk.-umbr. izpos. iz *her(s)-quos = hircus; gl. to besedo)

1. dlakast, kocinast, kosmat, sršast, (gosto) obrasel (porasel, zarasel): Plin., Vop., Amm., Prud., Cl., Macr., Sid., frons V., facies H., Lact., membra Iuv., frontem cum cornibus auxit hispidus Val. Fl., cinara Col. poet., sus Ph. ščetinasta, aper Ap., gallina hispida plumis Aug.; pesn.: ager H. s plevelom porasla, hispida turpes proelia … ineunt … ursi Stat.; enalaga = hispidi … ursi.

2. metaf. grob, neobčutljiv za lepoto: auris Gell.

histriō -ōnis, m (etr. beseda iz etr. osnovne obl. hister, ister = lat. ludio, ludius)

1. pantomimski plesalec, — igralec, pantomimik: Val. Max., vernaculis artificibus, quia ister Tusco verbo ludius vocabatur, nomen histrionibus inditum, qui … inpletas modis saturas descripto iam ad tibicinem cantu motuque congruenti peragebant L. (7, 2), discordia ex certamine histrionum T.

2. sploh igralec, gledališki igralec zlasti v tragedijah, traged: Pl., Iuv., Mart., Ap., Amm., histrionum levis ars Ci., neque enim histrioni, ut placeat, peragenda fabula est Ci., histrioni actio, saltatori motus … datus est Ci., a pessimo histrione (= tragoedo) bonum comoedum fieri Ci., h. tragicus ali tragoediarum, h. comoediarum Plin., histriones (= tragoedi) et comoedi Q., Cassium histrionem solitum … interesse ludis, quos … T., Atellanarum histrio Suet., h. aulae Suet. dvorni igralec, acroamata et histriones Suet. predavanja in gledališke igre ali (kot ἓν διὰ δυοῖν) predavanja igralcev; igralci, ki so jih v času cesarjev preganjali (T., Suet.) in zaničevali: Plin. iun.

3. metaf. zdravniški bahač, mazač: Cels.

hiulcus 3, adv. -ē (preko *hiulus iz hiāre)

I. zevajoč, od suše pokajoč, razpokan: Prud., Cl., hiulca siti arva V., h. Aegyptos Stat., h. vulnus Sid. —

II. klas. le metaf.

1. o govoru zevajoč, pretrgan, nevezan, neskladen, zaradi mnogih zevov nelep: voces Ci., verborum concursus Ci., hiulce loqui Ci.; kot subst. hiulca -ōrum, n: Q. ali hiulcae -ārum, f: M. zevajoče besede.

2. hlasten, pohlepen, lakomen: gens Pl.

3. ki cepi: fulmen Stat. vse razdirajoča, uničujoča.

holovērus (holobērus) 3 (hibrid iz gr. ὅλος ves, popoln in lat. vērus) popolnoma pristne barve, čisto škrlaten: vestimenta Cod. I., vestes Cod. Th.

holovitreus 3 (hibrid iz gr. ὅλος ves, popoln in lat. vitreus) čisto steklen: Eccl.

homō -inis, m (morda sor. s humus, prim.: hominem appellari, quia sit humo natus Q.; stlat. hemō in homō -ōnis [odkoder homun-culus iz *homon-culus], stlat. dat. sg. heminī; prim. osk. humuns = lat. homines, umbr. homonus = lat. hominibus, lat. nēmō [iz *nehemo], hūmānus)

1. človek, mož (vir v naspr. s femina je mož, poseb. glede na moč in srčnost), v pl. ljudje, (du. človeka)
a) z raznim naspr.: mi homo et mea mulier Pl., deos hominesque testamur S., divûm pater atque hominum rex V., qui res hominumque deûmque regis V., qui teneant, hominesne feraene, quaerit V., hominum rerumque potestas V., feminam configuravit ad ipsius hominis effigiem Lact.
b) brez izraženega naspr.: h. adulescens ali adulescentulus Kom. mlad (neizkušen, lahkomiseln) človek (mož), h. senex Kom. star (preudaren) mož, h. nemo Ter. ali nemo h. Ci. živa duša ne, genus hominum Ci. človeški rod, človeštvo, post hominum memoriam Ci. od pamtiveka, odkar ljudje pomnijo, cum inter homines esset Ci. za živih dni, za svojega življenja, is homo, qui … numquam inter homines fuerit Ci. ki ni nikdar občeval z ljudmi, ki ni bil nikdar med ljudmi, inter homines agere (esse Dig.) desinere T. = umreti, hominem ex homine tollere Ci. človeku človeško dostojanstvo vzeti, razčlovečiti ga, paucorum (perpaucorum Ter.) hominum (est) H. je le za malokatere ljudi, je le malokaterim dostopen, nec vox hominem sonat V. ne zveni človeško, zveni nadčloveško; pesn.: hominem exuere O. „človeka sleči“ = znebiti se človeške podobe; o ženskah: quid hoc sit hominis? Pl. (o Alkmeni), omnes homines (= meretrices) ad suum quaestum callent Pl., lac hominis Plin., hominem toto sibi cedere pectore iussit Lucan.; occ. slaboten ali zmotljiv človek, nepopolno bitje: homo sum: humani nil a me alienum puto Ter., fateor me saepe peccasse; homo sum Ci., quia homo est Ci., nemo non nostrum peccat, homines sumus, non dei Petr., summi enim sunt (Demosthenes et Horatius), homines tamen Q. vzornika, a vendar slabotna (zmotljiva) človeka, homo sum Plin. iun.

2. človek, mož, v pl. ljudje (značilnosti ali lastnosti človeškega rodu glede na družbene ali socialne razmere (rojstvo, domovina, narodnost, status, položaj, razumnost idr.)): h. plebeius Ci. plebejec, h. novus (gl. novus), Chilo, h. equestris ordinis honestissimus Ci., homines in Sicilia Ci., homo ingeniosissimus M. Cato Ci., homines illustres, homines doctissimi Ci., h. factiosus N., homines omnium ordinum N., litteras ad eum per homines fideles mittit S.; v zvezah kakor homo Thermitanus Ci., Thebanus N., Romanus Ci., N. fr., homines Romani, Graeci Ci., Galli, barbari C. lat. adj. slovenimo s subst., subst. homo pa ne prevajamo, torej: Termitanec, Tebanec, Rimljan, Rimljani, Grki, Galci, barbari. occ.
a) pravi mož, razumen —, značajen mož, možak, korenjak, mož beseda, mož izbranega okusa, — z občutkom za lepo(to): si homo esset, illum potius legeret Ci. ko bi imel zdrav človeški razum, eum nihil hominis esse Ci. da je človek brez odličnih vrlin, da ni nič posebnega, si vis homo esse, recipe te ad nos Ci. mož beseda, homines visi sumus Ci. izkazali smo se može, virum te putabo, hominem non putabo Ci. hvalim pač lahko tvojo potrpežljivost, ne pa tvojega okusa; o ženski = razumno človeško bitje: eius feminae ea stultitia est, ut eam nemo hominem adpellare possit Ci.
b) zaničlj. ali v slabem pomenu: h. servus Ter. suženjska duša, monstrum hominis Ter. človeška pošast = ostuden človek, ostudnež, odium hominis Ci. mrzek —, oduren človek, odurnež, h. contemptus et abiectus Ci., ut ille homo religioni suae pecuniam anteponeret Ci., hic fiunt homines Iuv. malopridni ljudje.

3. occ.
a) a) hlapec, suženj, v pl. domači —, hišni (ljudje), sužnji: homo Quintii Ci., certum hominem ad eum mittas N., arcesse homines Pl., comparasti ad lecticam homines Cat. b) v pl. svojci, hišni očetje s svojci: a tuis hominibus abesse Ci. ep., in colonias deducti sunt treceni homines očetje s svojimi družinami L., homines vestri ac rusticani Cod. Th., conductores hominesve Augustissimae domus Cod. Th. pripadniki.
b) v pl. prebivalci: nec urbi nec hominibus L.
c) v pl. pešaki, pehota: capti homines equitesque C., cum triginta milibus hominum et quattuor milibus equitum L.
č) ultra hominem, — homines ali supra homines nad človeško naravo: ultra hominem efferatus, ultra homines se efferens, augendi regni cupiditate supra homines flagrans Amm.
d) z oslabljenim pomenom se homo rabi izraziteje nam. kakega pron. (is, ille, hic) o človeku, o katerem se ravno govori = on(i), ta: valde hominem (= eum) diligo Ci., nosti os hominis (= eius) Ci., ego autem tantum esse in homine (= in eo, in illo) sceleris … numquam putavi Ci., homo (= is) obstupuit hominis improbi dicto Ci., persuasit homini (= ei) N., quod in homine (= in eo) fidem videbat N., aut insanit homo (= is) aut versus facit H.; tako tudi: tibi erunt parata verba, huic homini (= mihi) verbera Ter., haberes magnum adiutorem, … hunc hominem (= me) velles si tradere H.

4. meton. moška plodilna zmožnost, plodnost: istud quod digitis … perdis, homo est Mart.

Opomba: Pl. ima pogosto: hŏmŏ.

homullus -ī, m (demin. homō iz prvotnega homōn-lus, prim. homunculus) človeček, slaboten —, ubog človek, ubog sin zemlje: Varr., Lucr., hic h. Ci. ta ubogi človeček. Kot rim. priimek Homullus Homúl: Plin. iun.

honestus 3, adv. -ē (honōs)

1. častit, časten, čislan, spoštovan, časti —, spoštovanja vreden, imeniten, ugleden, veljaven: nupsit Aurio, adulescenti honesto et nobili Ci., cum Androne, homine honestissimo Ci., vir bonus atque honestus Ci., viri fortes atque honesti Ci., huic homini … honestissimae civitatis honestissimo Ci., viri clari magis quam honesti S., honestae familiae plebeiae Ci., Percenniorum domus honestissima Ci., honesto loco natus Ci. ali loco natus honesto C. ali samo honesto loco, genere honesto N. = honeste geniti L. ali honeste natus Suet. iz dobre hiše, spoštovanega rodu, honestos (= honoratos) fascibus et sellis (sc. parentes) nollem mihi summere H.; poseb. kot naslov konjenikov = častit, spoštovan: h. equites Ci., de Papinio, locupleti honestoque equite Rom. Ci., Q. Septicio, honestissimo equite Rom. Ci.; parum honeste habere pudicitiam Ci. ceniti, spoštovati; o stvareh: Lanuvium, municipium honestissimum Ci., honestissimo loco statuam ponere Ci., laudationes honestissimae Ci., honestae manus Plin. roke odličnikov. Subst. honesti -ōrum, m odličniki, imenitniki, veljaki: Ci., Q., Suet.

2. časten = dostojen, pristojen, spodoben, pošten, blag, čednosten, kreposten: certatio, postulatio, convivium Ci., h. pax aut bellum necessarium Ci., mors honesta saepe vitam turpem exornat Ci., honesta nomina turpissimis rebus imponere Ci., studiorum honestissimorum societas Ci., dies honestissimus Ci., h. res Corn., omnium honestarum rerum egens S. nezmožen živeti družbenemu položaju primerno, brez sredstev za tako življenje, h. exitus, h. suffragatio S., h. funus N., nomen, officium H., mater h. H., victoria L., ordo h. L. vojaško častno mesto, artes honestae (= liberales) Cu. ali honestissimae Ci., mors Cu., T. honesti civium exitus T., praecepta Q., h. ignis (= ki v nebo kažejo) Stat., furiae h. (= slavohlepnost) Stat., honeste cenare ali vivere Ci., S., honeste se gerere Ci., honeste acta aetas Ci., honeste in pugna cadere, honeste moriundi facultas Ci., facultas vere ac honeste iudicandi Ci. pravo in dostojno sodbo izreči, pater honestissime triumphaverat Ci., quae in nostris rebus non satis honeste, in amicorum fiunt honestissime Ci., honeste mori Cu., Sen. ph., quo (sinus) honestius caderet Suet.; honestum (honestius, honestissimum) est z inf. ali ACI: Ci. idr.

3. sup.: honestumne factu sit an turpe Ci., honestum dictu L., honestum susceptu Lact.; kot subst. honestum -ī, n nravna dostojnost, nravno dobro, nravnost, čednost, krepost: honestum … in sapientibus est solis neque a virtute divelli umquam potest Ci., quibus divitiae bono honestoque potiores erant S., index honestum praetulit utili H., rigidi servator honesti Lucan., omnis honesti iustique disciplina Q., honesti participem esse Iuv.; v pl.: Sen. ph., omnia honesta atque inhonesta vendere S. ali laudare T.

4.
a) lep, ličen, brhek, čeden: eunuchus, facies, forma Ter., Sicyonia Luc., dignitate erat honestā N., asinus Varr., spadices (equi), caput, os, pectus V., arma O., armamenta Ap., equus ad speciem honestus Ap., philosophi ab ore honestissimi Ap. dokaj lepega obraza; subst. honestum -ī, n lepo, lepota: nec si quid honesti est, iactat habetque palam H.
b) metaf. ki se lepo glasi (a je le na videz resnično): honesta oratio est Ter., Ci. to se prav lepo glasi, to je prav lepo slišati (pa ni res), honestum et probabile nomen Ci., honestae causae abeundi Lucr. na videz pristni vzroki.

honōrārius 3 (honor)

1. časten = zaradi časti ali v počastitev (dan, izvoljen, narejen), ki služi komu na (v) čast, ki se dogaja —: vinum Ca. fr. ali frumentum Ci. (namestnikom) za častno darilo dano, arbiter Ci., non honorariam operam amici … requirit Ci., docere debitum est, delectare honorarium Ci. se dogaja (poslušalcem) na čast, ludi Suet. ljudstvu na čast prikazovane, fumulus (= cenotaphium) Suet., munus Gell.; subst. honōrārium -iī, n častno darilo, (častna) nagrada: Icti., pozni pisci, h. decurionatus Traianus ap. Plin. iun. darilo = davščina cesarskemu zakladu za dekurionstvo.

2. ki sloni na uradnem dostojanstvu in oblasti rimskih uradnikov: ius h. Icti. iz odredb (ediktov) raznih oblastnikov, poseb. pravo, ki izhaja od pretorjev, actio Dig., curator Ulp. fr. ki se opira na take odredbe.

hōra -ae, f (izpos. iz gr. ὥρα; prim. izpos. ura v sl. in hr., Uhr v nem.)

1. ura (kot čas), dnevna ura. Ker so Rimljani delili dan od sončnega vzhoda do sončnega zahoda na 12 enakih delov, je bila dolžina ur po letnih časih različna: dne 21. 3. in 21. 9. je bila hora prima od naše šeste do sedme ure zjutraj, poleti prej, pozimi pozneje; vendar je bila šesta dnevna ura (hora sexta) vedno naš poldan, šesta nočna ura pa naša polnoč. Po tem se lahko vse druge ure približno preračunajo, npr. hora quarta = približno ob desetih dopoldne, h. quinta = približno ob enajstih dopoldne, h. septima = približno ob eni popoldne, h. octava = približno ob dveh popoldne, h. nona = približno ob treh popoldne (čas kosila), h. decima = približno ob štirih popoldne, fit obviam Clodio horā fere undecimā Ci. približno eno uro pred sončnim zahodom; in una hora Pl. ali in hora Ci. ali unā horā L. v eni uri, v teku ene ure, horā amplius moliebantur Ci. več kot eno uro, horā ante venit Brut. in Ci. ep. eno uro prej, in horam H. od ure do ure, in horam vivere Ci. brezbrižno živeti, ne brigati se za prihodnost, in horas Ci., H. idr. uro za uro, z vsako uro, ad horam Sen. ph. točno ob uri, hora quota est? H. koliko je ura? horae legitimae Ci. (govorniku) predpisane ure (ko so potekle, govornik ni smel več govoriti), ad horam unam expectare C., horas flendo ducere V., horae momento ali puncto mobilis horae H., h. natalis H., h. novissima (sc. vitae) O. zadnja ura, omnium horarum esse Q. ali omnium horarum amicum esse Suet. za resnost in šalo biti enako dobro razpoložen.

2. meton. v pl. = ura (kot časomerno orodje), urni stroj: mittere ad horas Ci. po uro poslati, machinatione horae moventur Ci. urni mehanizem, urno kolesje, horas quaerere Plin., Suet. vprašati, koliko je ura, horas inspicere Petr.

3. sinekdoha (včasih tudi v pl.) čas, doba: abiit h. Ter. čas je potekel, horae lunares Varr. ure = čas med oseko in plimo, crastina, extrema h. V., grata h. H., mihi forsan, tibi quod negarit, porriget hora H., sinistra h. O. nesrečni čas, ad opem ferendam brevis hora est O., veniet narratibus hora tempestiva meis O., h. praeterita Sen. tr., appropinquante horā partūs eius Lact., mediae horae Eutr. vmesni čas.

4. pesn. letni čas: sub verni temporis horam H., flagrantis atrox hora Caniculae H. pasji dnevi, qui (Iuppiter) … variis mundum temperat horis H.

5. pooseb. Hōrae -ārum, f (Ὧραι) Hóre, v mitologiji (tri) hčere Jupitra in Temide (Themis); deviške boginje vremena, letnih časov in njihovega zaporedja, sploh zaščitnice časov, potrebnih za red v vesoljstvu: Sen. ph., Val. Fl., Ap., praesideo foribus caeli cum mitibus Horis O., iungere equos Titan velocibus imperat Horis O.; toda: a dextra laevaque Dies et Mensis et Annus … et … Horae Verque novum stabat O. dnevne ure.

Opomba: Star. gen. sg. hōrāī: Lucr.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

horcista -ae, f, pokvarjeno iz orchēsta: Cass.

hormiscion -iī, n (iz gr. ὁρμίσκος) hormiskij, nam neznan dragulj, morda rumeno mačje oko: Plin.

Hōrōps -ōpis, m (iz gr. ὡροσκόπος zvezdogledec, opazovalec stanja zvezd ob rojstvu) Hórops: Pr.

hōroscopium -iī, n (gr. ὡροσκόπιον) horoskop, pripomoček, ki se rabi pri prerokovanju iz položaja zvezd ob rojstvu človeka: Sid.

horreum -ī, n (najbrž sor. s haurīre, horreum torej = „iz česar se žito zajema“; prim. horia)

1. shramba za vsakovrstno zalogo, skladišče, (zaloga), žitnica: clavis horrei Ci., horrea constituere C. ali ponere L. (napraviti, napravljati) horrea privata Ci. (naspr. h. publica Lamp.), deripere horreo (sc. vinario) amphoram H. iz vinske zaloge, iz vinskega hrama, Sulpicia horrea H. Sulpicijeva vinska zaloga (ki je bila zelo imenitna), h. vinarium Sen. ph., Dig., pensile h. (za olive) Col., horrea frumenti Plin., h. frumentarium Dig., penuarium Ulp. (Dig.), apertis horreis pretia frugum levare T., horrea frugum plena Ambr., alia virtutis suae horrea se reperisse existimantes Amm. najdbo novih žitnic so imeli za delo svoje hrabrosti; horreum kot skladišče kmetijskega orodja: Col., — knjig: Sen. ph. — kipov: Plin. iun., — srebrnine: Paul. (Dig.), — raznega blaga: Ulp. (Dig.); o živalskih zalogah: saepe exiguus mus … horrea fecit V., (apes) floribus horrea texent V., terrena sub horrea ferre … formicae grana reperta solent O.; metaf.: Capua horreum agri Campani Ci. žitnica.

2. skedenj, gumno: ruperunt horrea messes V., si proprio condidit horreo, quidquid de Libycis verritur areis H., spicis horrea plena Tib.