Franja

ἀστός, ὁ (ἄστυ) (so)meščan, domačin, državljan.

αὐτό-χθων, αὔτοχθον v deželi sami rojen, deželan, domačin; pl. prvi prebivalci, prvoselci.

γη-γενής 2 (γίγνομαι) 1. iz zemlje (Γῆ) rojen, sin zemlje (Titani, Giganti); Evr. Bakh. 264 Sparti. 2. deželan, domačin = αὐτόχθων.

ἐγ-χώριος 3 in 2 domač, domovinski, običajen; subst. ὁ domačin, rojak; τῆσδε γῆς prebivalec.

ἐν-τόπιος 2 ἔν-τοπος 2 bivajoč v kakem kraju, pričujoč, domač; subst. ὁ domačin, prebivalec NT.

ἐπι-χώριος 3 in 2 (χώρα) 1. domač, domačinski; subst. ὁ domačin, rojak. 2. v deželi navaden, običajen.

ἐφ-έστιος 2, ion. ἐπ-ίστιος 2 ep. poet. ion. (ἑστία) 1. pri, na ognjišču, na domačem oltarju, ἐφέστιον πῆξαι zasaditi na ognjišču; ἐφέστιον ἀπολέσθαι na lastnem ognjišču (doma) poginiti, ἐφέστιος ἦλθε prišel je domov, ἐφέστιοι ἐζόμεσθα usedli smo se na domače ognjišče (oltar) kot prosilci ali pribežniki, ἐμὲ ἐφέστιον ἤγαγε δαίμων bog me je pripeljal k njenemu ognjišču. 2. domač, v hiši ἀλαλαί, ki uživa varstvo v hiši, gost, pribežnik, domačin; τὸ ἐπίστιον družina. 3. Ζεὺς ἐφέστιος zaščitnik hiše in domačega ognjišča.

οἰκέτης, ου, ὁ (οἶκος) domačin, služabnik, hlapec, suženj, prebivalec, podložnik; pl. ženske in otroci, posli.

παρ-έστιος 2 (ἑστία) poet. ki sedi pri ognjišču, domačin.

συν-έστιος 2 (ἑστία) kdor živi s kom pri istem ognjišču, v isti hiši; subst. ὁ, ἡ domačin; gost.

σύν-οικος, ὁ, ἡ skupaj stanujoč, živeč, pridružen τινί; ὁ sostanovalec, domačin, sosed, tovariš τινί, τινός.