Franja

θῡ́ω¹ ali θύνω [impf. θῦον] 1. drevim, hitim, kipim, penim se, šumim ἄνεμος λαίλαπι, ποταμὸς οἴδματι, κῦμα θαλάσσης, δάπεδον αἵματι zemlja je plavala v krvi. 2. besnim, razsajam, divjam, ἔγχει s kopjem, φρεσί v srcu.

ἰάομαι (gl. ἰαίνω) d. m. [fut. ἰᾱ́σομαι, aor. ἰᾱσάμην, pf. ἴᾱμαι, aor. pass. ἰᾱ́θην, adi. verb. ἰᾱτός, ion. ἰήσομαι, ἰησάμην] 1. zdravim, lečim. 2. popravim, κακὸν κακῷ izbijem klin s klinom; ozdravim (-éti) ἀπό τινος.

ῑ̓θύς², ύος, ἡ [Et. iz sīdhu-s. – samo acc. ἰθύν]. 1. ravna smer (pri hoji), ἀν' ἰθύν naravnost, ravno proti; pren. smer, napad, podjetje, započetje, πᾶσαν ἐπ' ἰθύν pri vsakem podjetju. 2. mišljenje, namera, nakana, želja, hrepenenje, teženje.

ἱκ-νέομαι [fut. ἵξομαι, aor. ἱκόμην, cj. ἵκωμαι, pf. ἷγμαι; ep. ion. praes. ind. ἱκνεύμεσθα, 3 pl. ion. ἱκοίατο, pt. ἱκνεύμενοι, ion. pf. 3 pl. ἵκαται, plpf. ἵκατο] 1. a) prihajam, dospem τί, τινά, εἴς τινα h komu v hišo, χεῖρας pridem komu v roke, εἰς χεῖρας spopadem se s kom, εἰς λόγους pogovarjam se s kom, začnem s kom pogovor, μετὰ κλέος grem, stremim za slavo; μετὰ πατρὸς ἀκουήν grem, da izvem kaj o očetu: ἀμφί μ' ἵκετ' ἀυτή okrog mene se je razlegal krik; b) dosegam kaj ποσὶν οὖδας; pren. γήραος οὐδόν, γῆρας, ἥβην, ἠῶ doživim; ὀστέον priderem, vderem do kosti; τέλος μύθων končam govor; ὀλέθρου πείρατα zabredem v zanke (mrežo) pogube; c) zadene me, polasti, loti se me kaj λιμός, πένθος, ποθή; d) vračam se, prihajam domov οἴκαδε, δῶμα, ὑπότροπος; abs. Od. 11.104. 2. prihajam h komu kot prosilec za varstvo, ponižno prosim. 3. impers. gre, spodobi se, pristoja komu; posebno pt. praes.: primeren, spodoben, pristojen, prikladen; μᾶλλον τοῦ ἱκνευμένου preveč, čez mero, več kakor se spodobi.

ἱλάομαι, ep. ἱλάσκομαι [fut. ἱλάσομαι, aor. med. ep. ἱλασσάμην; pass. ἱλάσθην, imp. ἱλάσθητι NT] 1. spravim koga s seboj, pomirim, potolažim koga, pridobim si naklonjenost ali milost koga, naklonim si koga. 2. NT poravnam, ἁμαρτήματα ἱλάσθητί μοι bodi mi milostljiv.

ἰο-πλόκαμος 2 poet. ἰό-πλοκος 2 (πλέκω) poet. temnolas, s temnimi kodri.

ἰός², ὁ [Et. iz wīsó-s = lat. virus, strup] 1. strupen sok, strup. 2. rja, zeleni volk.

ἵππειος 3 (ἵππος) ep. poet. konjski γένος, δίφρος s konji naprežen voz, λόφος iz konjske žime.

ἵππευμα, ατος, τό (ἱππεύω) poet. jahanje, ježa, vožnja, zasledovanje s konji.

ἱππικός 3 (ἵππος) 1. kar spada h konju (ali vozu), ki se tiče konja (= ἵππων), konjski, vozni, vprežen; δρόμος tek konj, ναυάγια koščki (razbitega) voza, ὀχήματα s konji naprežen voz, ἀγών tekma v hitri vožnji. 2. ki se tiče jezdeca ali konjice, konjiški, θώραξ oklep za jezdeca, μάχη, λόχος na konjih, δύναμις moč konjice, konjica. 3. poznavalec konj, spreten jezdec, izveden v konjereji. 4. a) ἡ ἱππική (sc. τέχνη) spretnost v jahanju, umetnost jahanja, jezdarstvo, konjiška služba, vežbanje v jahanju; b) τὸ ἱππικόν konjica, konjištvo, napreženi vozovi, pratež.

ἱππο-δρομία, ἡ konjska dirka, dirka s konji ali vozovi.

ἱππό-κομος 2 (κόμη) ep. poet. žimnat, s konjsko grivo (žimo).

Ἱππο-κράτης, ους, ὁ 1. slavni zdravnik s Kosa. 2. atenski poveljnik pri Deliju l. 424 pr. Kr.

ἱπποκρατία, ἡ premoč v konjici, zmaga s konjico.

ἱππομαχέω (ἱππό-μαχος), borim se na konju, bojujem, sprimem se s konjico.

ἱππο-πόλος 2 (πέλω) ep. ki se bavi s konji, konje redeč.

ἵππος, ὁ, ἡ [Et. idevr. ek'wo-s, lat. equus] 1. konj, kobila (θήλεια), žrebec (ἄρσην). 2. naprežen voz, bojni voz, borilec z vozom. 3. ἡ ἵππος konjica, konjeništvo, οἱ ἵπποι jezdeci.

ἱππο-τρόφος 2 (τρέφω) 1. konje redeč (za državno službo ali v svoje veselje). 2. konjar, trgovec s konji.

ἵππ-ουρις adi. fem. (οὐρά) ep. [samo nom. in acc.] s konjskim repom, s konjsko žimo.

Ἶρις¹, ιδος, ἡ [Et. iz ϝῖ-ρι-ς, idevr. wī-ris, gl. ἵεμαι] acc. Ἶριν, voc. Ἶρι 1. mavrica. 2. poslanka bogov.