Franja

bìljeg m (ijek.), bèleg m (ek.)
1. znamenje: biljeg varoške uglađenosti
2. značilni znak: najbitniji biljeg srodnosti slavenskih (slovenskih) jezika jeste zajedničko leksičko blago, naslijeđeno (nasleđeno) od praslavenskog (-slovenskog) jezika
3. pečat: smrt već bijaše udarila na nju svoj biljeg
4. znamenje, simptom: emigracija je rđav biljeg po društveni i državni život
5. znamenje, signal: zagrmiše na gradu topovi dajući biljeg da je svečanost počela
6. znamenje, brazgotina: biljeg na čelu, uspomena iz borbe
7. darilo snubca nevesti: momak je dao biljeg djevojci
8. nagrobni spomenik na kraju, kjer je kdo storil nesrečno smrt
9. mejnik
10. tarča, cilj
11. črta kot znamenje starta ali cilja
12. (samo ijek.) kolek
13. potvrditi biljeg znova doseči prejšnji uspeh v športu, pri tekmovanju; udariti biljeg vidno vplivati na kaj
14. spomin, trofeja: svaki od vojnika nosi biljeg od Turčina, neko koplje, neko sablju britku, neko tursku glavu
15. predmet, ki ga vedeževalka prejme od bolnika, ko mu vedežuje
16. značka, znak: biljeg na kapi
17. lisa, madež, pega: biljeg na tijelu

cȋlj m, mest. na cílju, mn. cíljevi (srvn. zȋl) cilj, tarča: gađati u cilj; doći do cilja

cìljān -ána m dial. tarča

mêta ž (lat. meta) tarča: pogoditi u -u; premašiti -u ustreliti previsoko, čez cilj, čez tarčo

nìšan km (t. nišan, perz.)
1. tarča: gadanje u nišan
2. muha: uzeti koga na nišan; prednji i zadnji nišan muha in merek
3. odlikovanje, odličje: na glavi mu tri -a carska
4. znamenje: nišan na desnoj ruci
5. darilo snubca nevesti
6. dial. muslimanski nagrobnik
7. razgovarati s kim preko -a biti s kom v sovraštvu

čînj m (it.) dial. cilj, tarča v igri "plojke" ali kamnitna ploščica, s katero skušajo igralci zadeti tarčo