tabernacle [tǽbənækl]
1. samostalnik
zavetje, zatočišče, šotor, kočica, dom, bivališče; tempelj
Biblija tabernakelj (skrinja zaveze)
figurativno (človeško) telo
cerkev tabernakelj, ciborij; kapela, cerkev
pridevnik
cerkev s številnimi sedeži za vernike
arhitektura niša z nadstreškom (za kipe)
mornarica del jambora (ki se spušča, ko gre jadrnica (čoln) itd. pod mostom)
Feast of Tabernacles (židovski) praznik šotorov
2. prehodni glagol
figurativno začasno vzeti pod streho, dati prenočišče (zavetje); zapreti v tabernakelj
neprehodni glagol
figurativno začasno bivati, stanovati