Franja

odreč|i [ê] (-em) odrekati komu kaj (jemandem etwas) verweigern; versagen; pravico: (ne priznavati več) aberkennen
odreči poslušnost/pokorščino (jemandem) den Gehorsam verweigern

odrêči (odkloniti) to refuse, to decline

odrêči se čemu to renounce something, to resign something, to give something up; to waive, abjure; to relinquish
odrêči se častem to decline honours
odrêči se (neki) pravici to resign a right
odrêči se dopustu to give up one's holiday
odrêči se prestolu to abdicate; to renounce the throne
odrekel se je nameri, da bi to storil he renounced the idea of doing it
odrêči se pravicam do česa to quitclaim something
on se ničemur ne odreče he denies himself nothing
odrêči se upanju, misli to relinquish a hope, an idea

odrêči refuser

odreči komu azil refuser l'asile à quelqu'un
odreči komu pokorščino refuser l'obéissance à quelqu'un, désobéir à quelqu'un
on se ničemur ne odreče il ne se refuse rien, il ne se prive de rien
odreči se čemu refuser quelque chose, se dessaisir de quelque chose, renoncer à quelque chose, abdiquer
odreči se kandidaturi se désister
odreči se svojim funkcijam se désister de (ali résilier) ses fonctions, donner sa démission
odreči se položaju predsednika se démettre de son poste de président
odreči se svojim idejam renoncer à ses idées
odreči se veri renier sa foi
odreči se potovanju, vinu renoncer à un voyage, au vin
vsemu se je odrekel v svoji mladosti il s'est privé de tout durant son adolescence

odrêči (-rêčem) | odrékati (-am)

A) perf. imperf. negare, non riconoscere, contestare; rifiutare, non concedere:
odreči milost komu negare la grazia a qcn.
odreči komu azil rifiutare l'asilo a qcn.

B) odrêči se (-rêčem se) | odrékati se (-am se) perf., imperf. refl.

1. rinunciare, rifiutare; abdicare:
odreči se prestolu rinunciare alla corona, abdicare (al trono)

2. rinnegare

3. ripudiare:
po tem dogodku se mu je oče odrekel dopo questo fatto, il padre lo ripudiò

odrêči -čem
I.
1. odreći, poreći, osporiti: odreči komu pravico do sodelovanja
2. uskratiti: odreči komu pomoč
3. otkazati: oči so mu že odrekle
4. odbiti koga: vsaka mu odreče
II. odreči se odreći se, zahvaliti se na čemu: odreči se prestolu

odrêči rehusar; negar; no conceder, denegar

odreči se čemu renunciar a a/c, hacer renuncia de a/c; (odstopiti) dimitir, resignar; jur desistir (de); abandonar
odreči se prestolu abdicar (la corona)
odreči se službi resignar sus funciones; dimitir (el cargo)
odreči se kandidaturi desistir de la candidatura
odreči se veri renegar de la fe
ničemur se ne odreči no privarse de nada

odrêči -rêčem dov., відмо́вити -влю док.

odrêči -rêčem (se) dov. a renunţa; a (se) priva
□ odreči se prestolu a abdica

odreč|i se [ê] (-em se) odrekati čemu auf (etwas) verzichten; (einer Sache) entsagen; komu: (jemanden) verstoßen

odrêči se -rêčem se dov., зректи́ся зречу́ся док., відмо́витися -влюся док.

abdicō -āre -āvī -ātum odreči (odrekati)

1. v zvezi s se = odreči (odrekati) se, odpoved(ov)ati se čemu, rešiti (reševati) se česa: se humanitate, ratione Lact., se ab isto nomine Aug.; occ. odreči (odrekati) se, odpoved(ov)ati se službi, poslu: dictaturā se abdicat C., se non modo consulatu, sed etiam libertate abdicavit Ci., se tutelā Ci.; abs. = odpovedati se službi, dati odpoved: senatus, ut abdicarent consules, abdicaverunt Ci.; pri zgodovinopiscih po S. tudi trans.: abdicato magistratu S., abd.consulatum, dictaturam L.; poklas.: abdicare aliquem odstaviti: regem Plin.

2. odkloniti (odklanjati), zavreči, ovreči, odpraviti (odpravljati): legem agrariam Plin. aurum e vita Plin., occulta dedecoris Vulg., antra abdicata soli Prud. odtegnjene.

3. (sorodnika) ne prizna(va)ti (za svojega), zavreči, zatajiti (zatajevati): aliquem patrem L., Cu., natum Pac. fr. ali filium Sen. rh., liberos Plin. zavreči in razdediniti, abdicatus Q. zavrženec.

4. odreči, tajiti, zanik(ov)ati (naspr. dedicare): aliquid de quopiam Ap.; z ACI: consanguineam esse abdicant Pac. fr. po (vsem) pravem izjavljajo, da ni njihova krvna sorodnica.

abdīcō -ere -dīxī -dictum

1. avgursko (o preroških pticah): odreči (odrekati), ne odobriti (odobravati), ne dopustiti (dopuščati) (naspr. addicere): cum ... tres partes (vineae) aves abdixissent Ci.

2. jur. obsoditi (obsojati), z razsodbo odreči (odrekati) komu kaj: vindicias ab aliquo Dig. (naspr. vindicias dicere secundum aliquem).

aberkennen (erkannte ab/aberkannte, aberkannt) odrekati, odreči (pravico do), bürgerliche Ehrenrechte, die Staatsbürgerschaft: odvzeti; jemandem etwas ne priznavati (komu česa)

abiūdicō -āre -āvī -ātum

1. s sodbo, sodno odreči (odrekati), odsoditi (odsojati) komu kaj: aliquid ab aliquo Pl., Ulp. (Dig.), iudicabit Alexandriam regis esse: a populo Romano abiudicabit Ci.; abs.: Ardeatium populum ob iniuriam agri abdicati descisse L.

2. pren. sploh odreči (odrekati), zavreči (zavračati), odkloniti (odklanjati): sibi libertatem Ci.; šalj.: me a vita abiudicabo Pl. nočem več živeti.

abnegare v. tr. redko (pres. abnego, abnēgo, abnego) odreči, odrekati se

abnegate [ǽbnigeit] prehodni glagol
odreči, odpovedati se, opustiti, zatajiti; oporekati, izpodbijati

abnegō -āre -āvī -ātum

1. odreči (odrekati), odbi(ja)ti, kratiti: rex tibi coniugium et dotes abnegat V., abn. alicui pecuniae partem Q., depositum Plin. iun.; z izpuščenim obj.: abnegat (sc. preces) V. (Aen. II, 654) = brani se; tudi z inf.: abnegat vitam producere V. brani se, obotavlja se; pesn.: nec comitem abnegat (sc. se = comitis munus) H. ne odreka ti spremstva.

2. utajiti (utajevati), zatajiti (zatajevati): semet ipsum, impietatem Eccl.; z ACI: Macr., Eccl.; z relat. stavkom: quidquid cum diis pepigisset Lact.

abnuō -ere -nuī (-nuitūrus S. fr.)

1. "z migljaji da(ja)ti znamenje, da se kaj ne more ali noče storiti", odmiga(va)ti (naspr. adnuo, annuo): illi abnuunt Pl., manu abnuit quidquam opis in se esse L.

2. pren.
a) odbi(ja)ti, odreči (odrekati), odpoved(ov)ati, ne dopustiti (dopuščati), braniti se, odkloniti (odklanjati), zavreči (zavračati): intellegas, quid quisque concedat, quid abnuat Ci., abn. certamen, pugnam, cognomen L., imperium L. odreči pokorščino, omnia S. povsem odreči pokorščino, pacem (naspr. accipere) L., regi pacem (naspr. polliceri) S., linguam Romanam T. ne hoteti govoriti, saevitiam caeli T. ne hoteti prenašati, nec abnuit omen V. vesel je sprejel; abs.: Lucr., L., H., V., Cu., T. idr., non recuso, non abnuo Ci., abnuente Tigrane S. proti Tigranovi volji; (redko) z de: neque illi senatus de ullo negotio abnuere S.; z inf.: abnuebant melioribus parēre L.; z ACI: abnueram Italiam concurrere Teucris V.; s quin: non abnuere se, quin mala patefierent T.; z dat.: odrekati se, nasprotovati: Thebanis conatibus, terrnis remediis Ap.; ret. (o stvareh) ne dopuščati, odpovedovati, ovirati, nasproten biti, neugoden biti: spes abnuit Tib., quando impetūs ... locus abnueret T., nisi abnueret duritia Plin.
b) zatajiti (zatajevati), (u)tajiti, zanik(ov)ati, oporekati: Scipione abnuente privatim sibi ullum cum Poeno odium L., nemo abnuit a se commissum esse facinus Ci.; brezos.: nec abnuitur ita fuisse L.

causor (caussor) -ārī -ātus sum (caus[s]a)

1. kaj kot resničen ali pogosteje kot namišljen vzrok navesti (navajati), izgovarjati se s čim, opravičevati se s čim, sprenevedati se; abs.: Pac. et Acc. et Afr. ap. Non., causando nostros in longum ducis amores V.; z acc.: Tib., Cu. idr., multa Lucr., militum voluntatem S. fr., consensum patrum L., locum immeritum H., omina... visaque O., valetudinem T., hiemem aut negotia varie causatus... vulgum,... provincias fefellit T.; z ACI: Tib., Suet., Gell., Dig., causando corrumpi equos inclusos in insula L. pod pretvezo, da..., non vacasse sermoni suo regem causatus Cu.; s kavzalnim stavkom: Dig., causatus..., quod hic ingressum se turbatius mare non esset secutus Suet.

2. occ. s sprenevedanjem odreči (odrekati), odkloniti (odklanjati); z inf.: causari accipere rationes Dig.

contrastare

A) v. tr. (pres. contrasto)

1. nasprotovati, boriti se (proti); zavreti, zavirati:
contrastare il passo (a) zaustaviti (koga)

2. izpodbijati, oporekati, zanikati; odreči, odrekati:
contrastare un diritto a komu oporekati pravico

B) ➞ contrastarsi v. rifl. (pres. ci contrastiamo) redko, knjižno (contendersi) potegovati se, kosati se za:
contrastarsi un premio potegovati se za nagrado

C) v. intr. ne ujemati se; nasprotovati si:
le nostre idee contrastano naši nazori se ne ujemajo, si nasprotujejo