Franja

buha|ti (-m) buhniti veter: stoßen; ogenj: auflodern

búhati (-am) | búhniti (-em) imperf., perf.

1. sbuffare, emettere buffi (di fiamme, di fumo)

2. sbattere contro
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
buhniti v smeh scoppiare a ridere
pren. buhniti ob kaj colpire forte qcs.

búhati -am
1. udarati: buhati na vrata
2. puhati, duvati na mahove: veter buha v okna
3. silom izbijati: iz dimnika buhajo oblaki isker
4. tutnjiti, gruhati, gruvati: v daljavi buhajo topovi

bȕhati se -ām se trebiti si bolhe

divampare v. intr. (pres. divampo)

1. vzplameneti, vzplapolati; zagoreti; buhniti, buhati

2. pren. izbruhniti:
divampare d'ira izbruhniti od jeze
la rivolta divampa in tutto il paese upor je izbruhnil po vsej deželi

exaestuō -āre -āvī (—)

I. intr.

1. (vz)kipeti, vzkipevati, (za)vreti, buhati: ima exaestuat unda V. plahuta, utcumque exaestuat aut deficit mare L., exaestuare semper fretum, exaestuans fretum, (aqua) media nocte fervida exaestuat Cu., in quas (fossas) Nilus exaestuat Suet.; tudi: (Aetna) fundo exaestuat imo (iz najglobljega dna) V., quae materia (bituminis) … e terra exaestuat Iust. se cedi; pren.: mens exaestuat irā V. vzkipi v jezi, laesus exaestuat acrius ignis (amoris) O. vzplamti, inclussus dolor … exaestuat intus O., (vates) magno exaestuat igne Lucan., pater … miserā exaestuat irā Stat.

2. od vročine razgreti se, razžariti se: ut exaestuarat Suet., Aegyptus torrente calore solis exaestuat Iust.

— II. trans. izžariti (izžarevati): largos aestus Lucr.

spīrō -āre -āvī -ātum (indoev. kor. *speis-, *(s)pei̯s- pihati, dihati; prim. skr. picchōrā piščal, lat. spīritus, spīrāculum, sl. piskati; prim. tudi indoev. kor. *speus- v lat. pustula, gr. σπέος, σπήλαιον, σπῆλυγξ jama, duplina)

I. intr.

1. (za)pihati, (za)veti, (za)pihljati: Plin., Amm. idr., cum venti a Pontico mari spirant Cu., spirant aurae V., nec zephyros audis spirare secundos V., coepit … spirare valentius eurus O., notus, adverso tepidus qui spirat ab axe O., spirant flumina O., spirantibus flabris Lucr., austri clementius spirant Stat., spirat de litore Coo aura Lucan.; di, spirate secundi V. pošljite = (naklonite) ugoden veter; aura spiravit illi V. je pihnil (zapihal) vanj; pren.: quod si tam facilis spiraret Cynthia nobis Pr. = ko bi nam šla na roko; metaf. pihati, puhati, bruhati, buhati, hrumeti, bučati, vršati, vršeti, šumeti, vreti, peniti se: spirat … pectore flamma O., spirans immane V. strašno sopihajoč, ignibus spirare V. bruhati ogenj, veneno spirare Lucan. ali venenis spirare Val. Fl. puhati strup = ukvarjati se s strupom, freta spirantia V., quā vada non spirant V. kjer se buhajoči valovi ne razbijajo, spirant procellae Sen. tr., quid agam brumā spirante? Iuv., graviter spirantes hydrae V. sikajoče.

2. occ.
a) dihati, zajemati sapo, živeti: Cels., Cu., Plin. idr., vivere ac spirare Ci., dum quidem spirare potero Ci., ne spirare quidem sine metu possunt Ci., ab eo spirante defendi Ci., Catilina … repertus est, paululum etiam spirans S., quod spiratis, quod vocem mittitis, indignantur L., spirantīsque animos … misit Pr., cum spirantes mixtas hinc ducimus auras Lucr., quod querulum spirat Mart. tožeč vzdihuje; metaf. α) (še) dihati = (še) živeti, (še) biti živ, (še) utripati, (še) obstajati, (še) biti dejaven, (še) delovati: videtur Laelii mens spirare in scriptis Ci., spirante etiam re publicā Ci., spirat adhuc amor H., spirantia exta V. še utripajoče, še toplo, spirantes artus Sil., spirantīsque invenit artus Lucan., spirantia corpora Lucan., spirant venae Sen. tr. β) (o umetninah upodabljajočih umetnosti) navidezno dihati ali biti živ = biti videti kakor živ, biti poln življenja, biti posnet po življenju, biti upodobljen kot (kakor) resničen, biti odsev resničnosti, biti odslikava življenja (resničnosti): spirantia signa ali aera (kipi) V., spirantes referens subtemine vultus Sil., spirat picta tabella Mart., spirat Apellea redditus arte Mart.; tako tudi: lamentis veris et spirantibus Gell. (o igralcu).
b) biti navdan s pesniškim duhom (darom, navdihom), biti pesniško navdihnjen (navdahnjen), (navdušeno) pesniti, pesnikovati: quod spiro et placeo, tuum est (za to gre tebi hvala) H.
c) dehteti, dišati: thymbra graviter spirans V., semper odoratis spirabunt floribus arae Stat., seu spirent cinnama surdum (adv.) Pers. ali malo diši.
d) (o aspiratah) zveneti, doneti, glasiti se: dulcius Q.

3. metaf. alte spirare, altius spirare težiti visoko (višje), za visokimi (višjimi) cilji, visoko (višje) meriti, stremeti za visokim (višjim), za visokimi (višjimi) cilji: spirantibus altius Poenis Fl., alte spirantem Amm.; tudi brez adv.: ultra homines iam spirabat Amm. —

II. trans.

1. dihati: tenuem spirans animam Val. Fl. slabo dihati.

2. izdihniti (izdihavati, izdihovati), puhniti (puhati), izpuhniti (izpuhati, izpuhavati): Cl. idr., tauri spirantes naribus ignem V., iugalīs … spirantīs naribus ignem V., equi spirantes naribus ignem Lucr., videres … flammam taetro spirantīs ore Chimaeras pascere naturam Lucr., veluti flammas spirantium (sc. boum) miraculo adtoniti L., venti semper frigora spirant V.; pren.: spirant mendacia folles (pljuča) Iuv.; occ. odda(ja)ti, od sebe da(ja)ti (duh, vonj), dišati po čem: comae divinum vertice odorem spiravere V., facies pinguia Poppaeana spirat Iuv. diši po … ; pren.: quae spirabat amores H. ki je razširjala (od sebe dajala) ljubezen, je izžarevala ljubezen, divinam spirare fidem (preroške izreke) Lucan.

3. vdihniti (vdihati, vdihovati, vdihavati): ficto corpori animam Lact.

4. metaf.
a) navdan biti s kakim duhom, biti navdihnjen (navdahnjen) od kakega duha, biti poln kakega duha: homo tribunatum etiam nunc spirans L. še zdaj navdahnjen od tribunskega duha, še zdaj poln tribunskega duha, totum spirant praecordia Phoebum Cl.; z acc. n. kakega adj.: spirat tragicum satis (sc. poëta Romanus) H. je dovolj navdihnjen s tragiškim duhom, v njem je dovolj tragiškega navdiha.
b) kazati: mollem spirare quietem Pr.
c) snovati, v mislih imeti, hoteti, hrepeneti po čem, zelo (močno) želeti kaj, nameravati, meriti na kaj, težiti za čim, k čemu, stremeti za čim, k čemu: tantum spirantes bellum Lucr., dum spirat ira sanguinem Sen. tr. diši po krvi; pogosto z acc. n. kakega adj. v sg. ali pl.: magnum spiramus Pr., magnum aliquid spirabit amor Val. Fl., maiora spirat Cu., spirare quiddam indomitum Fl., altiora, cruenta, vesanum Amm.
d) posnemati: fratris facta spirans Sil., fratrem spirat in armis Sil., spirantes proelia dira effigies Sil.

svampare v. intr. (pres. svampo)

1. buhniti, buhati

2. pren. poleči, polegati se

вспыхивать, вспыхнуть vzplamene(va)ti, vzplapola(va)ti; buhati, bušniti, izbruhniti; (pren.) vzrojiti, zarde(va)ti

iaculor -ārī -ātus sum (iaculum)

I. intr. metalno kopje (oščep) vreči, — metati: totum diem iaculans Ci., magnam laudem consequi equitando, iaculando Ci., iaculantium ictūs Plin.; metaf. metati komu kaj na (v) oči, napadati ga —, zaganjati se vanj s čim: probris procacibus in aliquem L., sententiis obliquis in uxorem Q. —

II. trans.

1. kaj vreči, metati, lučati, zagnati (zaganjati): Hector Danaum Phrygios iaculatus puppibus (na ladje) ignes V., iaculari missilem ignem in obsessos T., silicem in hostes O., saxa lacerto O., umbram, lucem Plin., fulmina Plin., Ap., duros imbres Col. poet. (o Jupitru), urceolum … in caput alicuius Petr.; refl.: iaculari se
a) vreči se, zagnati se: se praecipiti pondere Lucan., se in confertissima hostium tela Fl.
b) vzpe(nja)ti se: avium more se in altum Cl. (o vrvohodcu).
c) (o plamenu) bukniti, kvišku planiti, — buhati: ex ea parte se iaculari atque emicare Ap.
č) naprej se pomikati: in quas partes sese iaculetur (cometes) Plin.

2. metaf. (iz)bruhati, izustiti: verbum Lucr., probra in aliquem L., dicta in calvos Petr., sententias vibrantes digitis Q., convicia in aliquem Aug.

3. occ.
a) za kom ali čim vreči, — metati, — streljati, kaj s kopjem, s strelo zade(va)ti, — ubi(ja)ti, ustreliti: cervos H., arces sacras H. (o Jupitru), aëra misso vacuum disco O., pedes elephantorum Plin.
b) metaf. gnati se za čim, poganjati se za kaj: multa H. — Act. soobl. iaculō -āre -āvi -ātum: Ven., Isid.; pass.: iaculari Ap., iaculatur Isid., iaculatus 3 Lucan., Tert., Arn., Aug.

buhn|iti (-em) buhati veter, kri v glavo, ogenj iz peči: stoßen
buhniti v smeh in Gelächter ausbrechen, einen Lachkrampf bekommen

búhniti (-em) perf. glej buhati | buhniti