Franja

iugō -āre -āvī -ātum (iugum)

1. jarmiti (= dajati jarem na vrat), vpreči (vprezati), privez(ov)ati kakor v jarem: vineas Varr., Col. vezati trte na brajde, palos perticis Col.

2. s čim (z)vezati: hac quā sol vagus igneas habenas immittit propius iugatque terrae Naev. ap. Macr.

3. metaf. (z)vezati, spojiti (spajati), skleniti (sklepati): omnes inter se nexae et iugatae sunt virtutes Ci., quia iugata (sorodne) verba essent pluvia et pluendo Ci.; subst. iugata -ōrum, n zvezane reči (stvari, zadeve): Q.

4. occ. omožiti, za ženo dati, zamož dati: Cat., cui pater (filiam) iugarat V.

Iū-ppiter, bolje kot Iū-piter (iz *Djeu-pater *Iupater, prvotno voc. = gr. Ζεῦ πάτερ; nom. gr. Ζεὺς πατήρ, lat. Diēspiter; prim. tudi še lat. deus in diēs), gen. Iovis (iz stlat. nom. Djovis, Iovis), m Júpiter, pravzaprav „oče neba“, torej nebesni bog, enako kot gr. Ζεύς. Po mitih je Saturnov in Rein sin, Neptunov in Plutonov brat, Junonin soprog; za Rimljane je bog atmosferskih prikazni na nebu (Chrysippus disputat aethera esse Iovem Ci.), kralj bogov, državni bog (Iuppiter Capitolīnus, I.O.M. = Iuppiter optimus maximus). Njemu sta posvečena orel (Iovis satelles Ci., Iovis ales O.) in hrast (Iovis quercus V.); pridevki in vzdevki: altus V., Conservator, Custos T., pluvius Tib., uvidus V. Po njem Iovis stella Ci., Lucan. planet Jupiter.; pl.: Ioves quoque plures in priscis Graecorum litteris invenimus Ci., quasi ut nescias, repente ut emoriantur humani Ioves Pl.; metaf. Iuppiter Stygius V. = Pluton. Kot bog neba tudi meton. = nebo, zrak, vzduh: sub Iove pars durat, pauci tentoria ponunt O. pod milim nebom, sub Iove frigido H., quod latus mundi malus Iuppiter urget H. kjer je slabo podnebje, metuendus Iuppiter (sc. pluvius) uvis V. dež, I. hibernus Stat. Pomni: Iovem lapidem iurare na Jupitrov kamen prisegati, pri čemer je prisegajoči s kamnitim nožem zaklal svinjo, drug kamen (kameno strelo iz kremena, Jupitrov simbol) pa vrgel iz rok: quomodo autem tibi placebit Iovem lapidem iurare? Ci. ep., Iovem lapidem, quod sanctissimum iusiurandum est habitum, paratus sum ego iurare Gell.

Opomba: Nenavaden gen. sg. Iuppiteris in Iuppitris: Caesell. ap. Prisc.; od tod acc. pl. Iuppiteres in Iuppitros: Tert.; gen. pl. Iovum ali Ioverum Varr. ali Iovium Prob.

Langsam: Pater Langsam počasne

Lār² (lār), Lăris (lăris), m

1. lar, pogosteje v pl. Larēs -um, redkeje -ium, m lári, prvotno etruščanski, pozneje tudi rimski bogovi zaščitniki, po ljudskem verovanju duše umrlih prednikov, ki ščitijo dom svojcev. Njihove podobe so stale v mali shrambi (aedēs Larum ali Larium L.) ob ognjišču pri podobah penatov, v hišah bogatašev tudi v posebni kapelici (larārium). Lari so bili tako tesno povezani s hišo, da je niso zapustili, če se je družina izselila, penati pa so odhajajočo družino spremljali. Bogočastje larov je bilo prastaro, preprosto, opravljali so ga z veliko pobožnostjo. Pri vsakem obedu so dobili lari svoj delež v skledicah, pobožni člani družine so jim žrtvovali vsak dan, vsekakor pa ob pomembnejših dneh v mesecu (ob kalendah, nonah in idah), pa tudi sicer ob raznih veselih družinskih dogodkih. Takrat so Rimljani odprli lararium, da so se lahko hišni zaščitniki udeleževali veselega slavja, in so okrasili lare s cvetlicami: tusculum emi hoc et coronas floreas: haec imponentur in foco nostro Lari Pl., si ture placaris et hornā fruge Lares H., ignibus aras excitat hesternumque Larem … laetus adit V. in se zateče k laru, na katerega se je bil obrnil že prejšnji dan, libate dapes, ut … nutriat incinctos missa patella Lares O., reddere antiquo menstrua tura Lari Tib. Lare so imenovali po krajih, katerih zavetniki so bili; predvsem Lares domestici, familiares, privati ali patrii hišni, družinski, rodbinski, domači lari (zaščitniki): O., Tib., Suet., ego sum Lar pater Pl., Lares cubiculi Suet. Glede na to, da varujejo lari svoje varovance tudi zunaj hiše, se imenujejo: Lares viales Pl. potni lari = lari, zaščitniki poti (na poteh), Lares compitales Suet. razpotni lari = lari, zaščitniki razpotij, Lares vicorum Arn. cestni lari = lari zaščitniki cest (na cestah), Lares permarini L. morski lari = lari, zaščitniki na morju, Lares rurales Tib. ali agri custodes T. poljedelski lari = lari, zaščitniki poljedelstva. Ko se je iz rodovne ureditve razvila državna, so začeli častiti nova božanstva: Lares publici državni lari = lari, zaščitniki države, imenovani tudi Lares praestites (O.) ali urbani mestni (rimski) lari = lari, zaščitniki mesta (Rima) in Lares hostiles lari, odbijalci sovražnika (ker so branili sovražniku vstop v Rim); bili so neka višja, grškim herojem podobna vrsta larov. Njim na čast so 1. maja obhajali praznik Larālia laralije; prim.: praestitibus Maiae Laribus videre Kalendae aram constitui O. K tem larom so prištevali Romula, Rema, Tatija in Ako Larencijo (Acca Lārentia), kateri na čast so 23. decembra obhajali poseben praznik, imenovan Lārentālia (larentalije). — Stlat. soobl. Lasēs: Q., Varr. (z abl. Lasibus).

2. meton. lar = hiša, stanovanje, dom, bivališče, ognjišče, večinoma v sg.: ad larem suum (sc. reverti) liceret Ci. ep. domov, l. familiaris Ci. prijazno (lastno, domače) ognjišče, illos binas domos continuare, nobis larem familiarem nusquam ullum esse? S., qui victus acie excessisset, eum ne quis urbe, tecto, mensā, lare reciperet L., larem relinquere L., lare certo (stalnega) gaudere H., avitus apto cum lare fundus H., Capitolia cernens, quae nostro frustra iuncta fuere lari O., deserere larem O. izseliti se, pelli lare O., sine lare Cu., revenire larem suum Ap., abire in larem, revertit ad larem, laris sui defensor Amm.; v pl. (s pomenom sg.) hiša: sub titulum nostros misit avara lares O., habere in castris imaginem quandam larum ac domesticae sedis Iust., inter aras et patrios lares Iust., vertere lares, abiit in lares Amm.; metaf. pesn.
a) ptičje gnezdo: avis in ramo tecta laremque parat O., fluctus … cum rapit halcyones miserae fetumque laremque Val. Fl., sub cerā fovere larem V. panj.
b) filozofska šola: quo me lare tuter H. = kateri filozofski šoli pripadam.
c) središče, bivališče: Romam, imperii virtutumque omnium larem (= sedem) Amm.

Lēmnus (pesn. Lēmnos) -ī, f (Λῆμνος) Lémnos (zdaj Limno ali Stalimene iz εἰς τὰν (= τὴν) Λῆμνον), vulkanski otok v Egejskem morju, posvečen Vulkanu in po bajki njegovo glavno bivališče; na njem je bival tudi izpostavljeni bolni Filoktet: Ter., Ci., N. idr., Vulcania Lemnos O. Od tod adj.

1. Lēmniacus 3 lémnoški (lémnijski): antra Stat. Vulkanova delavnica na Lemnosu, catenae Mart., Stat. verige, ki jih je Vulkan skoval na Lemnosu, da bi ujel Marsa in Venero.

2. Lēmnias -adis, f (Λημνιάς) lémnoška (lémnijska), kot subst. Lemnošánka (Lémnijka): Lemniadesque viros … vincere norunt O.; gr. dat. pl.: Lemniasi(n) gladios in mea fata dabo O.

3. Lēmniensis -e lémnoški (lémnijski), z Lémnosa: sua cognata Lemniensis Pl.

4. Lēmnius 3 (Λήμνιος) lémnoški (lémnijski): Varr., Plin., furtum Ci. (ker je Prometej na Lemnosu ukradel ogenj Vulkanu), pater Lemnius V. ali (subst.) samo Lemnius Lemnošan (Lemnijec) (= Vulcanus) O., turba O. o Lemnošankah, ki so v eni noči pomorile vse može; subst. Lēmniī -ōrum, m Lemnošáni (Lémnijci) preb. Lemnosa: N.

Lēnaeus¹ 3 (Ληναῖος iz gr. ληναῖος k stiskalnici [ἡ ληνός za grozdje spadajoč] lenájski, bákhovski: honor ali latices V. = vino, dona Stat.; kot Bakhov vzdevek: Lēnaeus pater V., O. ali samo Lēnaeus V. Lenáj, Bakh.

lepidus 3, adv. -ē (lepōs) beseda predvsem pogovornega jezika =

1. čeden, ličen, brhek, brdek, dičen, lep, zal, (pre)ljubek, mil, všečen: forma, nugator, facinus, cantio, dies, locus Pl., fui ego bellus, lepidus Pl., puella, pater Ter., non invenies alterum lepidiorem ad omnes res Pl., placet, pater lepidissime Ter., o capitulum lepidissimum Ter. o preljubki mož, mihi omnia lepide prospereque eveniunt Pl., ubi lepide voles esse tibi, mihi dicito Pl. če si hočeš privoščiti, nimis lepide fabulare; eo potuerit lepidius pol fieri Pl. tem lepše se da to narediti, quam lepide lexeis (po drugih lexis) compostae! ut tesserulae omnes arte pavimento Luc. ap. Cic.; adv. v odgovorih ali kot vzklik = da, kajpada, dobro, lepo, krasno, izvrstno, rad: lepide: licet Pl., euge, euge, lepide Pl., facete, laute, lepide Ter., lepidissime Pl. prekrasno; lepidus v slabem pomenu = nališpan, oblizan, pomehkužen, mehkopolten: hi pueri tam lepidi ac delicati Ci.

2. metaf. uglajen, pristojen, šegav, dovtipen, duhovit: Pl., Ter., quae lepida ac concinna sunt, cito satietate afficiunt aurium sensum Corn., l. versus Cat., l. dictum H., in quo lepide soceri mei persona lusit is … Lucilius Ci. — Kot nom. propr. Lepidus -ī, m Lépid, priimek veje Emilijevega rodu. Poseb. znani so

1. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, l. 201 poslanec k egiptovskemu kralju Ptolemaju V. Epifanu in potem k makedonskemu kralju Filipu III.; kot pretor je l. 191 upravljal Sicilijo in se l. 190 odlikoval v vojni zoper sirskega kralja Antioha. Kot konz. se je l. 187 v Liguriji pogumno vojskoval z Liguri, zgradil Emilijsko cesto (via Aemilia) in pripeljal naseljence v Matino in Parmo. L. 175 je bil drugič konz., potem šestkrat princeps senatus. Umrl je l. 152, slavljen kot velik domoljub: L.

2. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, ošaben in gospodovalen mož, po Pompejevi zaslugi konz. l. 78., hud nasprotnik Sule, čigar odloke je hotel po njegovi smrti ovreči, kar je povzročilo državljanske nemire (tumultūs). Da bi se ga senat znebil, ga je poslal za poveljnika v Transalpinsko Galijo, vendar je ostal v Etruriji in od tod odrinil z vojsko proti Rimu, da bi izsilil konzulat. Toda Pompej, s katerim se je bil že prej sprl, in Kvint Kátul sta ga premagala tik pred mestom. Ko sta se mu ponesrečila še dva poizkusa (v Etruriji in na Sardiniji), je l. 77 na Sardiniji umrl za neko boleznijo: Ci., Val. Max., Fl.

3. M. Aemilus Lepidus Mark Emilij Lepid, sin prejšnjega, Cezarjev privrženec in stanovski kolega ob njegovem tretjem konzulatu, po njegovi smrti triumvir z Oktavijanom in Antonijem, kasneje namestnik v Afriki; umrl l. 13 v Circejih: Ci., Suet., Fl.

4. M. Aemilius Lepidus Porcīna Mark Emilij Lepid Porcina, konz. l. 137, izvrsten govornik, se je uspešno upiral dejanjem tribuna Gaja Kasija, a se je nesrečno bojeval z Vakceji v Hispaniji: Ci., Vell., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Lepidānus 3 Lépidov, lépidski (nanašajoč se na Lepida 2.): bellum S. fr. (Histor.); enako tudi Lepidiānus 3: tumultus Macr.

Līber³ -erī, m, tudi Līber pater (iz indoev. kor. *leu̯dh- rasti, naraščati; Līber torej = „bog rasti“; prim. osk. Lúvfreís = lat. Liberi (gen.)) Líber, staroitalski bog plojenja, rodovitnosti, rasti. Pozneje so ga poistovetili z gr. Bakhom in povezali njegovo ime z adj. līber svoboden (torej Līber = cūris et laboribus liberans, prim. Lyaeus) ter ga častili kot boga vina, ki so mu darovali pitne darove: Varr., Ci., V., H., O. idr. Od tod meton. = vino: salve, anime mi, Liberi lepos Pl., sine Cerere et Libero friget Venus Ter., cum fruges Cererem appellamus, vinum autem Liberum Ci., pressum Calibus ducere Liberum si gestis H., condita cum verax aperit praecordia Liber H., ita Liberum et Cererem pro vino et pane licentius, quam ut fori severitas ferat Q. Liberu so pridruževali boginjo Libero: Lībera -ae, f Líbera, ki so jo pozneje poistovetili s Cererino hčerjo Prozerpino: Ci., L. Cerero, Libera in Libero so v italskem bogoslužju častili tako, kakor pri elevzinskih misterijih Demetro, Perzefono in Dioniza: Ci., L. Tej rimski trojici na čast so obhajali 17. marca praznik Līberālia -ium (-iōrum), n liberálije: Ci. ep., Macr., P. F., popolno: sacra Līberālia: Macr. ali ludi Līberālia: ludis Liberalibus Naev. fr. Na ta dan so mladeniči prejemali moško togo (toga virilis). — Pri skrivnem bogoslužju Libera = Ariadna, Bakhova soproga: O. (Fast. 3, 512).

Linus (ali Linos) -ī, m (Λίνος; fen. ailanu = gr. αἴλινον = lat. aelinon [prim. et Linon in silvis idem pater „aelinon!“ altis dicitur invita concinuisse lyra O. (Amor. 3, 9, 23)] = „gorje nam“, tožba v Adonijevem (Adonisovem) bogočastju, od tod λίνος = žalostinka, Λίνος [= Ἄδωνις] oseba v grški mitologiji, povzeta po feničanskem Tamu [Thamus]) Línos. Po starejši bajki sin Apolona in muze Uranije, ki se je s svojim očetom spustil v tekmovalni boj, v katerem je bil ubit: Hyg., Mart. Po argivski bajki je sin Apolona in Psamate (Ψαμάϑη), hčere argivskega kralja Krotopa. Mati je v strahu pred svojim očetom Lina izročila ovčjemu pastirju, ki ga je skrivaj vzgojil med ovčjo čredo. Ko je odrastel, so ga raztrgali psi (pasji dnevi!), zaradi česar je poslal Apolon nad argivsko pokrajino pošast Pojno (Ποινή kazen, kuga), ki je materam ugrabljala otroke. V spomin na to so v Argih častili Lina (pooseb. pomlad) okoli pasjih dni s sprevodom in z žalostinko ter ob tej priložnosti pobijali pse (Sirius!): Stat. Po tebanski bajki je Linos sin Apolona in muze Terpsihore, izvrsten pevec in glasbenik, učitelj Orfeja in Herkula; slednji ga je ubil s kitaro, ker se je Linos rogal njegovemu slabemu igranju: V., O., Pr., Mart. — Apel. Línos = učitelj, ki ga trpinči njegov učenec: fiam, ut ego opinor, Hercules, tu autem Linus Pl.

liquidus 3 (liquēre)

1. raztopljen, tekoč, židek: plumbum H., odores H. vonjiva (vonjava) mazila, aqua Ca., moles Lucr., nymphae O. studenčne nimfe, nimfe studenčnice, palaestra Lucan. tekoča, vlažna, spolzka (ker si rokoborci ude mazilijo z oljem), flumina (naspr. gelu rigentia) Plin. iun., iter po plinastem zraku: V., tudi: po vodi: Pr., alvus ali venter Cels. lijoče, odprto telo; subst. liquidum -ī, n tekoče, kaka tekočina, voda idr.: tibi si sit opus liquidi non amplius urnā H., liquido mixta polenta O. z vodo, crassa conveniant liquidis et liquida crassis Lucr.; occ. (o glasovih) topljiv, jezičen: consonantes Char., Prisc., Prob. zvočniki (= l, r, m, n), vocales (= ε, ο) Prisc.; metaf. gladko tekoč, gladek, nepretrgan: genus dicendi Ci., genus sermonis adfert non liquidum, non fusum ac profluens, sed exile, aridum, conscisum ac minutum Ci.

2. čist, bister, jasen, svetel, veder: aqua L., fontes V., Falernum H., Baiae H. s čistim zrakom, po drugih: z bistro vodo, aether V., O., caelum O. čist zrak, aestas, ignis, nox V., liquidā iam luce L., lux liquidior Cu., liquidissima caeli tempestas Lucr.; (o glasu) čist, jasen, zveneč: liquidis loca vocibus opplent Lucr., tum liquidas corvi … voces … ingeminant V., cui liquidam pater vocem cum cithara dedit H., tako tudi: citharae liquidum carmen Lucr.; metaf.
a) čist, bister, jasen, razločen, razumljiv: purum liquidumque ingenium Ci., liquida voluptas et libera Ci. ali voluptas liquida puraque Lucr. neskaljena, fides O. čista, prava, oratio ita pura, ut nihil liquidius Ci.
b) vesel, veder, živahen, boder, miren: homo, animus Pl., mens Cat., somnus Val. Fl.
c) očiten, (prav) gotov, zanesljiv: auspicium Pl.; subst. liquidum -ī, n gotovost, neizpodbitnost, nedvo(u)mnost, zanesljivost: ad liquidum explorata L., ad liquidum perducere Q.; od tod adv. abl. liquidō prav gotovo, zagotovo, neizpodbitno, nedvo(u)mno, očitno, odločno, mirne vesti, brez pomisleka: l. iurare Ter., nemo est, quin audisse se l. diceret Ci., confirmare hoc l., iudices, possum Ci., alia sunt, quae l. negare soleam Ci. ep., l. discere (izvedeti) ab aliquo L., si l. constiterit ali si l. appareat Dig. — Adv. liquidē

1. čisto, jasno, svetlo: caelum l. serenum Gell.; glede na sluh = tanko, ostro, izostreno, dobro: liquidius audiunt talpae Plin. imajo bolj izostren sluh, bolje slišijo.

2. metaf. (prav) gotovo, zagotovo, neizpodbitno, nedvomno, odločno, brez pomisleka: l. consistere Gell., liquidius negare Ci., quod eo liquidius faciet, si perspexerit … Ci., tuis litteris lectis liquidius de sensu tuo iudicavi Ci. ep., liquidissime … defendere Aug.

lūx, lūcis, f (iz indoev. kor. subst. iz baze *leu̯k- svetiti; prim. skr. rócate [on] sveti, sije, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, svetel, bleščeč, blesteč, λύγδος beli marmor, ἀμφι-λύκη somrak, λεύσσω vidim, λύχνος svetilo, svetilka, lat. lūceō, lūcus, lūmen, lūna, lūstrō¹, lucerna, sl. luč, hr. lûč svetloba, žarek, stvnem. liocht = nem. Licht, ang. light, got. lauhatjan = stvnem. lougazzen = nem. leuchten).

1. luč, svetloba, svetlost, soj, sij: l. solis Lucr., solis ac lychnorum Ci., luce ali solis luce clarius Ci. jasno kot beli dan, stella multa cum luce cucurrit V., sub luce maligna (sc. lunae) V., lucem (= ignem) efflare V. (o Sončevih konjih), l. aestiva V., diurna Lucr., brumalis O. zimska svetloba, zimski čas, ille refert: „o lux inmensi publica mundi, Phoebe pater ...“ ali lucis auctor (= Phoebus) O.; o svetlih stvareh = lesk, sijaj, blesk: l. zmaragdi Lucr., aēna V., gemmae Plin., genarum Stat., campum ... lux cuspidis implet Stat., thoracis Sil., fulsit lux ab armis Sil., praeeuntibus signis insidebat aureo solus ipse carpento fulgenti claritudine lapidum variorum, quo micante lux quaedam misceri videbatur alterna Amm.

2. occ.
a) dnevna svetloba, dan: ante lucem Ci., Suet. pred dnem (svitom, zoro, zorom), ad lucem Ci., Suet. ali sub lucem C., V. in sub luce L., O. ali circa lucem, prope lucem Suet. proti jutru, pod jutro, lucī (loc.) ali luce Pl., Ci. idr. ob dnevu, podnevi, čez dan, tu mihi luce dolor, tu mihi nocte venis O., in luci Lucr. ob luči, podnevi, cum luci simul Pl. s soncem, z jutrom, ob svitu (zori), prima lux L. svit, zor(a), primā luce Ci., C., L., Suet. ali cum primo luci Pl., Ter., Ci. (De offic. 3, 31, 112), Gell. s prvim svitom, ob prvem svitu, ob prvem zoru, a prima luce Ci. od svita, multā luce C. ko je (bil) že dan, že pozno v dan, certā, obscurā luce L., luce clarā L., Auct. b. Hisp. ali luci claro Plin., Varr. = in maxima luce Val. Fl. pri belem dnevu, in lucem quiescere Cu. do belega dne, in primam lucem convivia protrahere Suet. do svita, do zgodnjih jutranjih ur; meton. α) dan kot doba 24 ur: centesima lux ab interitu Clodii Ci., crastina l. V., l. natalis O. rojstni dan, his lucibus O., l. iugalis O. poročni dan. β) nebesno svetilo, nebesno telo: illae quae fulgent luces Ci. (Arat.).
b) luč življenja, življenje: lucem intueri Ci. ali videre O. živeti, lucem aspicere Ci. = in lucem suscipi Ci. ali edi Ci., Sen. tr. = luci edi Ci. poet. roditi se, ut propter quos hanc suavissimam lucem aspexerit (je prišel na ta na moč prijetni svet), eos indignissime luce privarit Ci., sub lucem dare Iuv. roditi, lucem propriam accipere (sc. po rojstvu) Ci., finis huius lucis Ci., frui optata luce V., corpora luce carentum V. = mrtveci, mrliči, relinquere lucem V. zapustiti svet, umreti, contemptor lucis animus V., o luce magis dilecta soror V., nobis accĭdit brevis lux Cat., lucem supremam exhalare Sil.; kot ljubkalna beseda = „son(če)ce, sr(če)ce moje“: lux, salve! Pl., mea lux Ci. ep. ali lux mea O.
c) svetloba oči, oko, vid: damnum lucis ademptae O., effosa lux Stat., oculorum lux Amm.

3. metaf.
a) luč (svetloba) duha, presvetlitev, razsvetlitev, razsvetljenje, razbistritev, razbistrilo, pojasnilo: historia testis temporum, lux veritatis Ci., sententiae auctoris lucem desiderant Ci., lucem eripere conantur Ci. jasnost spremeniti v noč.
b) „luč javnosti“, javnost, spregled: Isocrates luce forensi caruit Ci. ni javno nastopal (govoril), in luce atque in oculis civium magnus Ci., lucem non aspicere (zase, zasebno življenje živeti), carere publico Ci., res occultas in lucem proferre Ci. na ogled postaviti (postavljati), da(ja)ti v javnost, beneficia in luce collocari volunt Ci. biti postavljene v javnost (v ospredje), Deiotarus vestram familiam ... obscuram e tenebris in lucem evocavit Ci. je postavil ... iz teme na svetlo = je objavil, naznanil, in Asiae luce versari ali in luce Italiae cognosceris Ci. vpričo (pred očmi) Azije, Italije.
c) rešitev, pomoč, zaščita, odrešitev, novo življenje: lux venisse quaedam et spes videbatur Ci., lucem adferre rei publicae Ci., vide, quanta lux ... mihi ... aboriatur Ci., lucem dispicere Ci., lucem porrigere civibus Ci., lux quaedam adfulsisse civitati visa est L., omnis in armis lucis causa sita est Sil.; o osebi: o lux Dardaniae V. (o Hektorju).
d) sonce = sijaj, dika, (o)kras, središče: video enim mihi videre hanc urbem, lucem orbis terrarum ... Ci., laude populari atque honoris vestri luce caruerunt Ci., levis animi lucem splendoremque fugientis est iustam gloriam repudiare Ci., Cicero, lux doctrinarum altera Plin.
e) slava, čast, sijaj: illi sine luce genus Sil.

Lyaeus -ī, m (Λυαῖος [iz λύω] = „odganjalec skrbi“) Liáj, Bakhov bogočastni vzdevek: his erat in ore Bromius, his Bacchus pater, illis Lyaeus vitis inventor sacrae Enn., corniger increpuit thyrso graviore Lyaeus O., non inpune tamen scelus hoc sinit esse Lyaeus O., pater Lyaeus V., candida thyrsigeri proles generosa Lyaei Sen. tr., serta patri iuvenisque comam vestesque Lyaei induit Val. Fl.; meton. (pesn.) = vino: Tib., Sil., Stat., uda Lyaeo tempora H., dulci Lyaeo solvere curam H., vimineae lances maculataque testa Lyaeo Petr., illic adposito narrabis multa Lyaeo O., fallitur et multo custodis cura Lyaeo O.; atrib.: latex Lyaeus V. Bakhova tekočina = vino.

māgnus 3 (prim. skr. mah- velik, mahas- velikost, gr. μέγας, got. mikils = stvnem. mihhil velik), komp. māior -ius (iz *mag-i̯or, *mag-i̯os, prim. gr. μείζων iz *μεγi̯ων), adv. magis [gl. magis], superl. māximus, stlat. māxumus 3 (iz *mag-simo-s) velik, in sicer

I.

1. prostorsko velik, visok, prostran, obsežen, obširen, razsežen: insula, aedificium, agri Ci., magna et pulchra domus Ci., mare S., maximum flumen Cu., navis magna (naspr. parva) H., oppidum maximum C., litterae (črke) maximae Ci., epistula maxima (naspr. minuscula) Ci., quercus Enn. ali mons Cat. visok, acervus Ci., V., magni membrorum artūs, magna ossa V., nequam et magnus homo Luc. fr. dolgin, qui scribis Priami proelia, magnus homo es Mart. (dvoumno!), magnus corpore, maximi corporis homo N. (zelo) visoke postave (rasti), (zelo) visokorasel, maior videri V. videti večja, bolj vznesena, magnum me faciam Pl. velikega se hočem narediti, zrasti hočem, capillus et barba magna Varr. dolga, prim.: maximā barbā et capillo Ci.; maximi aestus maritimi C., od tod o vodovju velik, narasel: aquae magnae bis eo anno fuerunt L. povodnji, poplave, mare S., Lucr. (= gr. μεγάλη ϑάλαττα) napeta, narasla voda (za razliko od zgoraj navedenega mare magnum S. = veliko morje), magnus fluens Nilus V., prim.: prout ille (sc. Nilus) magnus influxit aut parcior Sen. ph.; subst.: reficere in melius et in maius Plin. iun. popraviti (= polepšati) in povečati, incensae urbis in maius restitutio Iust. ponovna izgradnja in povečanje.

2. occ.
a) v komp. in superl. (za zaznamovanje starosti: večji, največji po starosti) starejši, najstarejši: frater maior Ter., ex duobus filiis maior C., Sulpicio maior (sc. filia), minor Licinio Stoloni (sc. nupta) erat L., ut nubere vellet maior iuniori Ap., maior Neronum H., sororum maxima O., maior herus (naspr. minor herus) Pl. stari gospod, hišni gospodar, Gelo maximus stirpis L., maior patri Cu. (o Kartagini) starejša, prejšnja domovina (= materinsko mesto), večinoma v zvezi z abl. natu ali aetate (ki se ne slovenita) ali z annis (annorum) Varr., Suet., natu maior frater Ci., maximus natu e filiis L., una e multis, maxima natu, Pyrgo V.; pesn.: maior, maximus aevo O., virgo minor quam annos sex, maior quam annos decem nata Gell., annos natus maior quadraginta Ci. star več kot 40 let, maior sexaginta annis decessit N., non maior quinquaginta annis L., obsides non minores octonūm denūm annorum, neu maiores quinūm quadragenūm L., annos nata est sedecim, non maior Ter. ne več; od tod je adj. magnus po enalagi prenesen na abl. natu: cum esset magno natu N. v visoki starosti = zelo star, prileten, magno natu principes L., filius maximo natu N. najstarejši.
b) v komp. starejši (po dobi, v kateri je živel): Cyrus maior Lact., quaerere, uter maior aetate fuerit, Homerus an Hesiodus Sen. ph. Subst. māiōrēs -um, m (sc. natu): Ci. idr. ali samo māiōrēs: H. starejši ljudje, stari, pa tudi odrasli (naspr. pueri): Varr., še pogosteje predniki, pradedi: Varr., N. idr., Philippus vir patre, avo, maioribus suis dignissimus Ci., redkeje = starešine, senat(orji): L.; kot jur. t.t. maior polnoleten, doleten, dorasel, doraščen (naspr. minor): Icti.; pri izrazih sorodnosti pomeni magnus četrto, maior peto in maximus šesto koleno (prim. amita, avunculus idr.): Icti.

3. velik po številu, mnoštvu, množini, teži, (mnogo)številen, mnog, obilen, znaten: classis, manus, copiae N., populus V., Plin. iun., maximae bellicosissimaeque gentes N. najštevilnejši in v vojni zelo izurjeni narodi, maior pars C. večina, maxima pars hominum H., magnā ali maximā parte Ci., S., L. večinoma, magnam ali maximam partem C., Ci. ponajveč, večinoma, povečini, zvečine, večidel, magno cum comitatu C., magnus (maximus) frumenti numerus C., quam maximus numerus C., magnas pecunias in provinciā collocatas habere Ci., maiore pecuniā opus erat L., maxima pecunia N., maximum pondus auri, magnum numerum frumenti, vim mellis maximam exportasse Ci., pretium maius Ci., Ph. višja cena, homo maximi pretii Ter. vreden veliko denarja = zelo uporaben; tudi velik po svoji vrednosti, vreden, drag(ocen), znamenit: magna munera et maiora promissas S., quaestus magnus et evidens (naspr. quaestus minimus et sordidus) Auct. b. Alx., cultus maior censu H., cultus maximi Fl., od tod pri splošni napovedi cene gen. n. magni (pluris, plurimi, zelo redko maioris, maximi) in abl. n. magno v zvezah kakor magni aestimare Ci., pogosteje magno aestimare Ci. idr. zelo ceniti, čislati = magni ducere, putare Ci. idr.; magni aestimare Fl. pa pomeni tudi = za tehtno imeti (šteti) = magni existimare N. = magni (maximi) facere Kom., Ci. idr., magni esse N. imeti veliko vrednost, tehtnost, biti zelo pomembno, toda: magni esse apud aliquem Ci. veliko veljati; podobno magni interest Ci. in magni refert Lucr. veliko, mnogo, magno emere, conducere, vendere Ci. drago, magno constare Plin. iun. veliko (mnogo) stati, veliko veljati, visoko ceno imeti, drag biti, magno (sc. constat) hospitium miserabile Iuv.; metaf.: magno illi stetit victoria L. ga je stala mnogo krvi, multo maioris alapae mecum veneunt Ph.

4. velik po svoji notranji sili, silen, močan, hud: imber C., Ci., incendium Ci., vis solis Lucr., ventus ali flatus (ventorum) Plin.; poseb. o zvokih: stridor, murmur V., maior sonus Cu., magno fletu C. na glas (glasno) jokajoč, magnā (naspr. parvā) voce Ci. glasno, fit maximus clamor omnium Ci.; pesn. n. sg. adv.: magnum clamare Pl. glasno klicati, tako tudi: magnum sonare Mel. ali magna sonare Acc. fr., exclamare maius Ci., maximum exclamare Pl.

5. časovno velik = dolg, znaten: menses V., anni Lucr., magnum sol circum volvitur annum V., triginta magnos volvendis mensibus orbīs (sc. annorum) explebit V., magno tempore Petr., Iust. v dolgem času, magno post tempore Iust. po dolgem času; occ.: magnus annus, quo eadem positio caeli siderumque rursum existet Ci. veliko leto, svetovno leto (tj. doba 12.954 let). —

II. metaf.

1. velik = znaten, pomemben, príličen, precejšen, znamenit, imeniten, tehten, važen: mercatura Ci. velika, razsežna (naspr. mercatura tenuis), magna et ampla negotia Ci., magni ali maximi ludi Ci. velike igre (v Rimu so jih obhajali vsako leto 7. septembra), magnae parvaeque res Enn. dejanja, dela, magnae res T. pomembne stvari, pomembne zadeve, magnas res gerere N. velike (pomembne) uspehe doseči (dosegati), maiores res appetere N. težiti, stremeti za višjim(i stvarmi), maximae res Ci. glavne, zelo pomembne, velevažne stvari (zadeve), causa Ci., magnae et graves causae Plin. iun., m. iudicium Ci., m. testimonium Ci. znamenito, mogočno, častno, m. casus C. posebno, srečno naključje, tako tudi: magnae fuit fortunae C., toda: saepe parvis momentis magni casus intercedunt C. znamenite spremembe sreče, res magnum habet casum Plancus in Ci. ep. nemajhna nevarnost, quod maius est (kot vrinjeni stavek) Ci. kar je še več, kar ima še večji pomen, tako tudi: quod maximum est Fl.; pogosto s stranskim pomenom: težavno, težeče, nevarno, pri čemer je še poseb. razvidna teža, težavnost: magnum onus, magnus labor Ci., magnum opus et arduum Ci., prim.: id magnum et arduum est Ci., quod eo maius est illi Ci. težje, bellum magnum et difficile Ci. ali bellum magnum et atrox S., vectigalia m. Ci., rei publicae magnum aliquod tempus Ci. ali maximum rei publicae tempus Ci. (zelo) nevaren (odločilen) čas ali položaj, lahko tudi pl. maxima rei publicae tempora (gr. μέγιστοι καιροί) Ci.; magnum est z inf. velika, težka naloga je, težko je, ni lahko: Ap., eicere nos magnum fuit, excludere facile est Ci. ep., magnum est efficere, ut quis intellegat, quid sit illum verum Ci.; s sup.: haud magna memoratu res est L.; subst.: magna dii curant, parva neglegunt Ci., maiora concupiscere N. po višjem, za višjim, maiora moliri in urbe Suet., illa maxima et amplissima Ci.; pesn. (o letu in letnih časih glede na letino) zelo rodoviten: annus Lucan., Stat., maior autumnus Mart.

2. velik glede na moč, veljavo, zasluge idr., visok, vzvišen, ugleden, veljaven, vpliven, imeniten, velmožen, mogočen, bogat: propter summam nobilitatem et singularem potentiam magnus erat Ci., homo summae potentiae et magnae cognationis C. z imenitnim sorodstvom, potentior et maior N. z več moči in ugleda, magni pueri magnis e centurionibus orti (iron.) H., magnus pater, eques, adiutor H., tellure marique magnus H., sacerdos V. častitljivi, praetor maximus (v najstarejših časih = dictator) L., magna manus Iovis H., magnus Iuppiter H., Iuppiter optimus maximus Ci. najmogočnejši, najvišji, Mater magna (= Cybele) Ci., magni di V. (o samotraških bogovih zaščitnikih), Pompeius Magnus Ci. idr. ali Alexander Magnus N. idr. Veliki (kot častni priimek), magnus in hoc bello Themistocles fuit neque minor in pace N. Temistoklov ugled je bil velik, magni reges N. odlični, veliki, nemo vir magnus (velik mož) sine adflatu divino fuit Ci., nec pietate nec bello maior V., magnus et clarus, clarus et magnus Ci. idr., civitas magna atque opulenta S., oppidum magnum atque valens S., maximam hanc rem (državo) fecerunt L.; subst. m.: nulla aut magno aut parvo fuga leti H., cum magnis vixisse H., maiorum fames H., adversus minores humanitas, adversus maiores reverentia Sen. ph., maximi imique Sen. ph. najvišji in najnižji; occ. prevelik: Alexander orbi (sc. terrarum) magnus est, Alexandro orbis angustus (pretesen) est Sen. rh.; v slabem pomenu velik v premetenosti, premeten, prekanjen, zvit: nebulo Ter., fur Ci.

3. velik v svojem mišljenju, glede na duh, srce, velikodušen, veledušen, širokosrčen, velikosrčen, blagosrčen: fuit et animo magno et corpore N., animo magno fortique sis Ci. (prim.: magno pectore praesentit curas V., mens maior humanā Sil.), animo magnus, maior imperio Plin., quo quis maior, magis est placabilis irae O.; v slabem pomenu bahav, prevzeten, veličàv (velíčav), ošaben: ita magni atque humiles sumus Ter.; (glede na govorjenje) poveličujoč, ponašajoč se, vznesen, bahav: lingua (= gr. μεγάλη γλῶσσα) H., magna verba (= gr. μεγάλοι λόγοι) V., Sen. ph., maxima verba Pr., dixerat ille aliquid magnum V. nekaj drznega, magna loqui (= gr. μέγα εἰπεῖν, μέγα μυϑεῖσϑαι, μεγάλα λέγειν) O., Tib. širokoustiti (se), hvali(sa)ti se.

4. velik po svoji notranji sili, silen, hud (poseb. o afektih, strasteh, čustvih): amor, furor, ira V., dolor C., voluptas Ter., gaudium S., cura, spes, offensio N., periculum C., maximum periculum Ci., labor H., morbus Cels., morbus maior Cels. (o božjasti), adulteria, inimicitiae T. presenetljiva, pozornost vzbujajoča, maior alacritas studiumque pugnandi maius C., ingenium Ci., indoles H., Stat., maius malum est hoc Sen. ph.; occ. (o besedah, izražanju) krepek, pretiran: verba magna, quae rei augendae causā conquirantur L., magnis sermonibus res secundas celebrare L., magnae minae Ci., magna illa consulum imperia S. stroga; poseb. in maius celebrare S. ali extollere T. preveč, fama in maius vero ferri solet L. se povečuje, gre čez mero (meje) resnice, in maius credi T. se šteje za huje (slabše), tako tudi in maius componere S., L., H. ali audere Iust. pretira(va)ti, in maius nuntiari T. pretira(va)ti, pretirano sporočati; toda: vim temperatam di provehunt in maius H. pospešujejo, naklanjajo uspeh.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Mārs-piter -teris in -tris, m (= Mārs pater oče Mars) Márspiter: Gell., Macr., Prisc. (po Varr. nenavadna beseda). — Soobl. Māspiter Máspiter: Varr.

mātūrus 3, superl. matūrissimus, redko mātūrrimus (iz nekega *mā-tu- pravi, ugoden čas [deblo *mā- dober, prim. mā-nus, mā-ne, Mā-nes]; osnovni pomen torej „pravočasen“)

1. zrel, medén, mêhek (mehák), zmehčan, goden (o sadovih): si matura et cocta (sc. poma), decidunt Ci., fruges V., seges farris matura messi (za žetev) L., ficūs maturissimae Col.; subst. n.: quod maturi erat L. (naspr. viride).

2. (fizično) zrel, goden (za kaj, po čem, glede na kaj): ovis Col. godna (primerna) za razplod, fetūs Col. ali partus H. goden (za rojstvo), venter O., Mart. ali matura vocabit Ilithyiam O. ali Roxane matura ex Alexandro Iust. blizu poroda, visoko noseča; goden za smrt, star, prileten, mator: senex, patres H., maturus aevi O., aequius esse censuit se maturam oppetere mortem quam P. Africani filiam adulescentem Ci.; lahko tudi: m. aetas H. moška (za delo krepka) leta, senecta O. ali senectus Iust. ali vetustas Lucr. visoka starost, priletnost, centurionum maturi iam Suet. ki so skoraj že doslužili; subst. m. pl. mātūrī -ōrum, m odrasli: Lact. (naspr. pueri); enalaga: glaebasque iacentis pulverulenta coquat maturis solibus aestas V. močno poletno sonce, dolgi poletni dnevi; z dat.: filia matura viro V. godna za možitev, virgo iam matura nuptiis Vitr. godno za možitev, virginitas matura toris annique tumentes Stat. godno za možitev, sponsae vir maturus Stat. goden za ženitev, progenies matura militiae L., maturus imperio L. za vladanje, ivit in Poenos nondum tantae maturus rei Scipio Sen. ph., Lucius maturus viribus Vell.; z abl.: Nero maturus annis T., maturior annis O. starejši; z ad: maturus ad arma Sil. sposoben za orožje, sposoben nositi orožje.

3. metaf.
a) (duševno, moralno, razumsko, značajsko) zrel, goden: Lelex animo maturus et aevo O. zrel po letih in presoji, annis gravis et animi maturus Aletes V.
b) (v razvoju) zrel, dozorel, na višku, pravočasen: edidit haec Calchas, quae iam matura (dozorelo) videtis Ci. poet., virtus L. dovršena, dozorela krepost, gloria L. na višku, seditio L. tik pred izbruhom, quibus erat missio matura Cu. ki jih je čakal odpust, ki so se že nadejali odpusta, imperia Iust. zrela, da se izvršijo, reditus Ci., mors quamvis matura (ne prezgodnja), tamen acerba L., maturo propior funeri H. prav blizu ne prezgodnjemu pogrebu, že zrel za pokop, matura causa belli L. ki ga je bilo čas uveljaviti, že veljaven, dies Lucr. prigoden, tempus m. vino Cels. pravi, primeren, scribendi exspectandum tempus maturius Ci. ep. primernejši, omnia matura sunt: praeda, victoria, laus L. vse je tako rekoč že dozorelo za žetev; maturum videtur z inf. = zdi se, da je čas (gr. καιρός): mihi vero ad Nonas bene maturum videbatur fore … Ci. ep., maturum videbatur repeti patriam L.

4. časovno
a) zgodnji, zgoden, ran, prezgodnji, prezgoden, predčasen: faba Col. zgodnji fižol, fenum Col. seno (naspr. otava), in illis locis maturae sunt hiemes C., decessio Ci., mors Fl., dies Tib., honores O., H. prezgodnje, aetas maturissima Corn., robur aetatis quam maturrimum precari T., sum maturior illo O. prej sem prišel, ut taedio regum maturior (prej) veniret libertas L., maturum censeo faciendum, ut iubeas … Ca. fr.
b) metaf. uren, hiter, nagel, pospešen, brz: victoria L., iudicium Ci., matura iam luce (zarana) dies noctemque fugarat V. Adv. mātūrē

1. ob pravem času, pravočasno, začasa: satis m. accurrit C., custodes m. sentiunt Ci., m. facto opus est S.

2. zgodaj, rano, brž, kmalu, naglo, hitro: m. senem fieri Ci., Libyes m. oppida habuere S., m. (maturius prej) proficisci C., aliquo maturius (prej) venire Ci., maturissime rem vindicare Ci. quam maturrime (ta obl. večinoma le v zvezi s quam, tudi pri Ci.) rebus occurrere C. kolikor je le mogoče hitro, čim prej.

3. prezgodaj, prerano, prekmalu, prehitro, prevréd: pater m. decessit N. Vsi trije pomeni v enem stavku: qui homo mature (prezgodaj) quaesivit pecuniam, nisi eam mature (pravočasno) parsit, mature (zgodaj) esurit Pl. — Pooseb. Mātūra -ae, f Matúra, boginja, ki bdi nad zorenjem in dozorevanjem sadja: Aug. (po drugih Matuta).

mātūtīnus 3 (Mātūta) jutranji, zgoden, zgodnji, ran (naspr. vespertinus, nocturnus): Col., Q., Vitr., Aur., Amm., tempora Ci., horae Plin., Suet., pruinae O., frigora H., sol Sen. ph. ali radii O., equi O. Avrorini, ales Pr. petelin, matutina harena O. jutranja borba z zvermi ali lov nanje v cirkusu, cliens Mart. ki prihaja zgodaj zjutraj, magister Mart. ki zarana uči, Iuppiter Mart. zjutraj pozdravljani, pater H. Jan, bog časa, ki so ga klicali ob svitu (ob začetku dela), Aeneas se matutinus agebat V. je bil zarana pokonci, matutinus (zarana) pectens capillos O.; pesn.: frons Mart. resno; subst. mātūtīnum -ī, n (sc. tempus) jutranji čas, jutro: hoc eius erat matutinum Sen. ph., ante matutinum Plin., pridie aut eodem matutino Q. ali z jutrom istega dne; pl. matutinis Plin. v jutranjih urah (naspr. meridie, occidente), omnibus matutinis Plin. vsako jutro, matutinis vespertinisque Plin. — Adv.

1. mātūtīnē zjutraj, zjutraj zgodaj, zarana: Prisc.

2. mātūtīnō zgodaj zjutraj: Vitr., Plin., Apul.

Māvors¹ -ortis, m (star. in pesn. = Mārs)

1. Mávors (Mavórt), bogočastno ime Marsa kot zmagovitega boga: Ci., genitor Mavors O., Mavors pater Val. Fl., urbs Mavortis (= Roma) V., puer Iliae Mavortisque (= Romulus) H., scopulus Mavortis O. (= gr. Ἄρειος πάγος).

2. meton. vojna: Aus. — Od tod adj. Māvortius 3

1. Mavórsov (Mavórtov), Mársov: moenia V. = Rim, tellus V. = Trakija, proles O. Tebanci, ker so nastali iz zob Marsu posvečene kače, aetas, nobilitas, pectora, munera, cuspis, plebes, signa Cl., seges Mavortia belli Cl. možje, ki so se dvignili iz posejanih zmajevih zob; subst. Māvortius -iī, m Marsov sin, Mavórtij = Meleager, ki je bil baje Marsov sin: O.; tudi = Márs: Petr. poet.

2. vojen, bojevit: Sil., Stat., Val. Fl., Cl.

meminī, meminisse (perfectum praesens (logicum); prim. lat. minīscitur P. F., comminīscor, reminīscor, ēminīscor, mēns, mentio, moneō, gr. μιμνήσκω spominjam, opominjam, μέμνημαι, μνάομαι in μέμονα pomnim)

1. spomniti (spominjati) se, pomniti; abs.: H., Pl., cui placet, obliviscitur, cui dolet, meminit Ci., praeterea meminisse (= memoria) iacet lanquetque sopore Lucr., domi focique fac vicissim ut memineris Ter.; tako tudi v odgovorih memini spominjam se tega, to prav dobro vem: Kom., memini memoriter Afr. fr., O.; kot vrinjeni stavek: Tib., ut nunc maxime memini Pl., ut ego meminisse videor Ci. ep., ipse ego (nam memini) Troiani tempore belli Panthoides Euphorbus eram O., ut Salaminiacum meminit mare Lucan.; z gen.: Pl., Ter., V., mortis Mart., leti paterni Val. Fl., vivorum memini, nec tamen Epicuri licet oblivisci Ci., memineris mei Ci., noctis illius, verecundiae, constantiae Ci., ignominiae acceptae L., nec belli periculorumque, sed divitiarum meminerant Iust.; z acc.: Ter., N., officium suum, istuc, suam rem, praecepta Pl., beneficia patriae, omnia Ci., dicta Cat., Ci., illum diem, sollicitudinem honorum, timorem Ci., numeros memini, si verba tenerem V.; tudi pri osebah klas. le z acc. memini aliquem spominjam se = videl sem, doživel sem: Pl., S., O., memineram Paulum, videram Galum Ci., memineramus Cinnam nimis potentem, Sullam postea dominantem Ci.; z de: de palla memento, amabo Pl., de Herode et Mettio meminero et de omnibus, quae te velle suspicabor modo Ci. ep.; z odvisnim vprašalnim stavkom: meminerint sese unde oriundi sient Pl., meministi, quanta esset … Ci., memini, quae gesserim Ci., ut (kako) horridis utrumque verberes latus, Auster, memento fluctibus H., memini, qui me saxo petierit, qui panem dederit Ph.; s cum: memini, cum dicto haud audebat (sc. laedere) Pl., memini, cum (da) mihi desipere videbare Ci. ep.; z ut (da): meminisse oportet, ut caedamus Col.; z ACI, in sicer
a) z inf. pr.: V., Suet., nunc uxorem me esse meministi tuam Pl., memini Catonem mecum disserere Ci., memini Pamphilum mihi narrare Ci., meministine me ante diem XII Kalendas Novembres dicere in senatu fore in armis certo die Ci., fictis iocari nos meminerit fabulis Ph., mementote hos vobis esse pertimiscendos Ci. ne pozabite; pa tudi
b) z inf. pf.: Suet., meministis me ita distribuisse initio causam Ci., multa illum diserte dixisse memini Sen. rh., quod solos obtrectasse gloriae suae meminerat L. je pomnil, vedel, quod ego me non memini legisse Fr., peto, ut memineris te omnia mihi cumulate recepisse Ci. ep., memini gloriari solitum esse Q. Hortensium, quod … Ci. ep.; pesn. s samim inf. misliti na kaj, v mislih imeti kaj, komu priti ali hoditi kaj na misel, mar biti komu do česa, ne pozabiti: sed memento, siquid saevibit senex, suppetias mihi cum sorore ferre Pl., hodie meminisses reverti H., praeceptum auriculis instillare memento H., nec meminit iustas ponere minas Pr., meminit levor praestare salutem Lucr. more, lahko.

2. spomniti (spominjati) se = pis(me)no ali ustno omeniti (omenjati); z gen.: sed tu, qui huius iudicii meministi, cur illius oblitus es Plin. iun., neque omnino huius rei meminit usquam poeta Q., nec postremo quasi paedagogi eius meminisse dedignemur Iuli Hygini Col., meminerunt huius coniurationis Tanusius Geminus in historia, Marcus Bibulus in edictis, C. Curio pater in orationibus Suet., Achillum, cuius supra meminimus Ci.; z de: meministi ipse de exsulibus Ci. — Pt. pr. meminēns -entis spominjajoč se, pomljiv: meminens corde volutat L. Andr. ap. Prisc., aevi, quod periit, meminens Aus., meminens naturae et professionis oblitus Sid.

mīllēsimus 3 num. ordinale (mīlle) tisoči: Iuv., Pers. idr., pars Ci., inter mille rates millesima puppis O., usura Sen. ph. ena od tisoč na mesec; subst. mīllēsima -ae, f (sc. pars) tisočina: et ipse nihilo minus habeo decem pondo armillam ex millesimis Mercurii factam Petr.; adv. mīllēsimum tisočič: „Quintus pater quartum“ vel potius millesimum nihil sapit qui laetetur Luperco filio et Statio, „ut cernat duplici decore cumulatam domum“ Ci. ep.