Franja

želez|en [é] (-na, -no) eisern (tudi figurativno), von/aus Eisen; poetično: ehern (tudi figurativno); Eisen- (barva die Eisenfarbe, konica die Eisenspitze, konstrukcija der Eisenbau, pločevina das Eisenblech, postelja das Eisenbett, tinktura die Eisentinktur, žica der Eisendraht, klobuk der Eisenhut, les das Eisenholz, nosilec der Eisenträger, obroči die Eisenbereifung, oklep die Eisenrüstung, opilki Eisenspäne množina, jedro der Eisenkern), Stahl- (konstrukcija die Stahlkonstruktion)
figurativno z železno roko vladati ipd.: mit eiserner Faust

želva samostalnik
1. (plazilec) ▸ teknős, teknősbéka
2. (ščitnik za hrbet) ▸ gerincvédő

žélva zoologija tortoise

morska žélva turtle
počasen kot žélva (as) slow as a tortoise
aligatorska žélva alligator tortoise, snapping turtle
sladkovodna žélva terrapin
žélvina juha turtle soup
loviti žélve to catch turtles
žélvin oklep tortoiseshell

želvin pridevnik
(o želvi) ▸ teknős, teknősbéka

žélvin, želvji

želvina juha potage moški spol à la tortue
želvin oklep carapace ženski spol

ἀκρῑβής 2 1. točen, natančen, temeljit, skrben, marljiv; δίαιτα stroga zmernost v jedi in pijači; θώρηξ prav tesen, tesno se prilegajoč oklep; τὸ ἀκριβές = ἀκρίβεια natančnost, strogost, ἐντὸς τοῦ ἀκριβοῦς ne tako strogo kakor zahteva zakon; ἐς τὸ ἀκριβὲς εἰπεῖν natančno povedano = pravzaprav. 2. varčen, skopuški; ἀκριβῶς καὶ μόλις komaj, jedva, toliko da še.

ἀμφί-βληστρον, τό (ἀμφιβάλλω) 1. odelo, odeja, obleka, mreža. 2. oklep, τοίχων obzidna mreža.

ἀμφί-πλεκτος 2 (πλέκω) poet. zamotan, zapleten, oklepajoč, ἀ. κλίμακες trden objem, oklep.

γύαλον, τό [Et. kor. geu, izbočiti, lat. vola, pest iz gwolā ali gwelā, slov. žulj (žu- iz geu-), gršk. še γύης, γυῖον, γαυλός, γυρός, γύψ] 1. ep. izbočenost, θώρηκος izbočen oklep (dve izbočeni ploči, ki sta tvorili oklep). 2. poet. dolina, votlina, globel.

ἐρείδω ep. ion. [Et. lat. ridica, štirioglat kol. – Obl. impf. ἤρειδον, fut. ἐρείσω, aor. ἤρεισα in ἠρείσατο, pf. ἐρήρεισμαι, aor. pass. ἠρείσθην; ep. aor. ἔρεισα, ἐρείσατο, pf. pass. 3 pl. ἐρηρέδαται, plpf. 3 sg. ἠρήρειστο, 3 pl. ἐρηρέδατο]. I. act. 1. trans. a) upiram, podpiram, opiram, pri-, naslanjam τί τινι (τινος), πρός τι, ἐπί τινος, ἐπί τινι, δόρυ πρὸς τεῖχος, ἀσπίδα ἐπὶ πύργῳ; ἀλλήλοισιν polagam enega na drugega (Od. 22, 450); b) rinem, potiskam, porivam τὰ ἰσχία πρὸς τὴν γῆν, nadlegujem, stiskam τινὰ βελέεσσι, ἀσπὶς ἀσπίδα ἔρειδε ščit se je držal ščita, ἤρεισε πλευραῖς μέσσον ἔγχος porinila, zabodla je meč v prsi. 2. intr. a) opiram se, naslanjam se, napadem, pridrevim; b) nabodem se, nataknem se NT. II. pass. 1. naslonijo, uprejo, pritrdijo me, θρόνοι περὶ τοῖχος ἐρηρέδατο so bili krog in krog na zid naslonjeni, ἐρεισθεὶς ἐπὶ μελίης naslonjen, oprt na, γούνασιν na kolenih sloneč (ležeč), οὔδει ἐρείσθη podrl ga je na zemljo = padel je na zemljo, οὔδει χαῖται ἐρηρέδαται grive so padle = so ležale na tleh, λᾶε ἐρηρέδαται δύο dva kamna sta vložena, vkopana. 2. zadiram se, prederem, ἔγχος διὰ θώρηκος ἠρήρειστο je prodrl skozi oklep. III. med. 1. opiram se, naslanjam se, trdno stojim na čem, podpiram se ἐπί τινος, σκήπτρῳ, ἔγχει, χειρὶ γαίης z roko na zemljo. 2. upiram se, borim se (Il. 23. 735).

θωρᾱκίζω 1. act. obdam, oborožim z oklepom. 2. pass. nadenem oklep, oborožim se z oklepom.

θωρᾱκο-φόρος 2, ion. θωρηκο-φόρος (φέρω) ki nosi oklep, z oklepom oborožen, oklepnik.

θώρᾱξ, ακος, ὁ, ion. θώρηξ, ηκος 1. (prsni) oklep. 2. ion. zunanji zid, ograja, bramba.

θωρήσσω [aor. ἐθώρηξα, ep. θώρηξα, cj. θωρήξομεν] 1. a) act. obdam z oklepom, oborožujem z oklepom τινά; b) med. oborožujem se z oklepom, nadenem si oklep. 2. upijanim, θωρηχθείς pijan, vinjen.

ἱππικός 3 (ἵππος) 1. kar spada h konju (ali vozu), ki se tiče konja (= ἵππων), konjski, vozni, vprežen; δρόμος tek konj, ναυάγια koščki (razbitega) voza, ὀχήματα s konji naprežen voz, ἀγών tekma v hitri vožnji. 2. ki se tiče jezdeca ali konjice, konjiški, θώραξ oklep za jezdeca, μάχη, λόχος na konjih, δύναμις moč konjice, konjica. 3. poznavalec konj, spreten jezdec, izveden v konjereji. 4. a) ἡ ἱππική (sc. τέχνη) spretnost v jahanju, umetnost jahanja, jezdarstvo, konjiška služba, vežbanje v jahanju; b) τὸ ἱππικόν konjica, konjištvo, napreženi vozovi, pratež.

κνημίς, ῖδος, ἡ (κνήμη) 1. golenjak, golenji oklep, nagolenik. 2. dokolenka.

κύτος², ους, τό (lat. cutis – σκῦτος) koža, ščit, oklep.

ὅπλον, τό [Et. iz sop-lo-m, sor. ἕπω], nav. v pl, oprava, priprava 1. orodje (pos. kovaško). 2. ladijna oprava, oprema, vrvje na ladji; sploh: vrv. 3. a) bojna oprava, orožje; pos. težko orožje (oklep in ščit); τίθεμαι ὅπλα: α.) položim orožje; β.) utaborim se, ustavim se; γ.) postavim se (stopim) v bojni red; b) pren. oboroženi vojaki, oboroženci; pos. težkooboroženci, hopliti, ἐξέτασιν ποιοῦμαι ὅπλων pregledujem hoplite; c) orožni prostor, tabor, straža, πρὸ τῶν ὅπλων pred taborom, ἀπὸ τῶν ὅπλων daleč od tabora.

παράβλημα, ατος, τό (παρα-βάλλω) ladjin oklep.

παρα-μηρίδια, τά (sc. ὅπλα) oklep za konjska stegna, bedrni oklep.