Franja

vihtéti (-ím)

A) imperf.

1. brandire; sventolare:
vihteti bič brandire la frusta
vihteti zastavice sventolare le bandierine

2. brandire, maneggiare, usare (nel lavoro), lavorare:
vihteti kramp, lopato picconare, lavorare con la pala
vihteti koso falciare
pren. vihteti pero scrivere
pren. vihteti kadilnico komu, pred kom incensare qcn.
vihteti orožje proti komu minacciare qcn. (con le armi)

B) vihtéti se (-ím se) imperf. refl. slanciarsi, balzare:
vihteti se na konja balzare in sella
vihteti se s skale na skalo saltare di roccia in roccia

Zōilus -ī, m (Ζώϊλος) Zóil iz makedonskega mesta Amfipolis (Amfipola), strog aleksandrinski kritik in slovničar (živel je v času Ptolemaja Filadelfa) z vzdevkom Homeromastix (Ὁμηρομάστιξ = Homerjev bič = bičevalec Homerja), ker je pedantsko in škodoželjno grajal Homerjeve pesmi: Vitr.; apel. = pedantski, pedanten, zloben, škodoželjen grajalec ali kritik (presojevalec): O., Mart.

ἱμᾱ́ς, άντος, ὁ [Et. kor. sāi, si, lat. saeta, ščetina, nem. Saite, strslov. sětь, vrvica, konopec. – dat. pl. ἱμᾶσι in ἱμάντεσσι] jermen; pl. jermenje, vajeti, vojke, uzde; vrv, konopec; jermen pri postelji (ki je držal posteljnino), bič NT; jermen na čevljih, pri čeladi, pri vratih, pri svedru, jermenje rokoborcev; Afroditin pas.

ἱμάσθλη, ἡ (ἱμάς) ep. bič.

κατ-ωμαδόν adv. (ὦμος) ep. zamahnivši, κατωμαδὸν ἤλασεν ἵππους zavihtel je bič in pognal konje.

κέντρον, τό (κεντέω) 1. a) bodica, bodilo, ostroga, osten (palica z železnim šilom, s katerim so zbadali in poganjali živino); b) jermenast bič z bodicami (kot mučilo); c) želo; d) igla, ostnata zapona. 2. a) izpodbadanje, izpodbuda, mik; b) bolečina; c) ἐμοῦ hrepenenje po meni. 3. središče (centrum).

μάστιξ, ῑγος, ἡ, ep. μάστις, ιος [dat. μάστῑ, acc. μάστιν] 1. šiba, bič, korobač, ὑπὸ μαστίγων pod udarci bičev. 2. kazen, šiba, bolezen, nadloga NT.

πλάστιγξ, ιγγος, ἡ [Et. kor. pela, širok, raven] 1. skledica na tehtnici. 2. bič.

ῥῡτήρ¹, ῆρος, ὁ (ἐρύω) ep. poet. kdor vleče: 1. βιοῦ napenjalec (loka), strelec. 2. jermen, vrv, bič, uzda; pl. ojnice, vajeti, vojke, ἀπὸ ῥυτῆρος brez uzde (pustivši uzdo).

σκῦτος, ους, τό [Et. sqeu-t- iz kor. sqeu-, pokriti; lat. ob-scurus (pokrit, temen), nem. Scheuer (stvn. skūra), Schuh (stvn. scuoh)] 1. koža, usnje, jermen. 2. pl. bič.

φραγέλλιον, τό (lat. flagellum) bič NT.