Franja

Rhodopē -ēs, f (Ῥοδόπη) Ródopa

1. visoko gorovje v Trakiji med Nestom in Hebrom (zdaj Rodopi): O., V., Mel., Amm., Fl.; meton. Trákija: Stat., Rhodope miratur Orphea V. — Od tod adj.
a) Rhodopēius 3 ródopski, rodopéjski, pesn. = tráški, tračánski, trákijski: vates, heros (o Orfeju) O., regna O. = Trakija.
b) Rhodopēus 3 ródopski, rodopéjski: saxa Lucan. — Soobl. Rhodopa: Eutr., Amm.

2. nimfa rodopskega gorovja: O.

Rhodos in Rhodus -ī, f (Ῥόδος)

1. Ródos, znameniti otok ob jugozahodni obali Male Azije z istoimenskim glavnim mestom (zdaj Rodos): Ci., C., L., Plin., H., O. idr. — Od tod adj.
a) Rhodius 3 (Ῥόδιος) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: T., Varr., O., Gell., Col., Suet., uva V., Rhodii oratores Ci. (ki ubirajo srednjo pot med atiško jedrnatostjo in azijsko razvlečenostjo); subst. Rhodius -iī, m Rodošán (Ródošan), Ródijec: Sen. ph.; pl.: Ci. idr.
b) Rhodiacus 3 (Ῥοδιακός) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: Vitr., Plin.
c) Rhodiēnsis -e z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: hospes Suet., civitas Gell.; pl. subst. Rhodiēnsēs -ium, m Rodošáni (Ródošani), Ródijci, preb. otoka Rodos: Ca.

2. Róda, nimfa otoka Rodos, ljubica sončnega boga: O.

Rhoetēum -ēī, n (Ῥοίτειον) Rojtéj, rt v Troadi ob Helespontu: Serv. z istoimenskim mestom: Mel., L. — Od tod

1. adj. Rhoetēus 3 rojtéjski: Rhoetea litora Mel., Plin., Rhoeteum profundum O. ali samo subst. Rhoetēum -ēī, n (sc. mare) Rojtéjsko mórje, mórje ob Rojtéju: O; pesn. metaf. = trojánski: ductor V. (o Eneju), Sil. (o Scipionu), fata Sil.

2. Rhoetēius 3 rojtéjski; pesn. metaf.
a) subst. Rhoetēia V. = Trojánka.
b) adj. = rímski: pubes, regna, lancea Sil.

Rhōsos (Rhōsus) -ī, f (Ῥῶσος) Rózos, primorsko mesto v Kilikiji: Mel., Plin. Od tod

1. Rhōsicus 3 iz Rózosa, rózoški, rózijski: vasa Ci. ep.

2. Rhōsius 3 rózoški, rózijski: montes Plin.

rīcīnium -iī, n (rīca) zavijačica, (naglavna) rutica: antiquissimi amictui ricinium Varr., antiquissimum mulierum ricinium Varr., ricinium aut mitram Melitensem Varr. fr., nihil magis decere mulierem quam de muliebri ricinio pallium simplex Varr. fr., extenuato igitur sumptu tribus riciniis et tuniculā purpureā Ci., de tribus riciniis et pleraque illa Solonis sunt Ci., Isid., ricae et riculae vocantur parva ricinia, ut palliola ad usum capitis facta Fest., Tritonia etiam interula resoluta ricinio strophio M. — Od tod adj. rīcīniātus 3 v zavijačico ogrnjen: Arn.; pri Fest. pisano rēcīniātus.

rīdeō -ēre, rīsī, rīsum (prim. skr. vrīḍyati, vrīḍyatē v zadregi je, sramuje se)

I. intr.

1. smejati se: Pl., Ter., Petr. idr., ridere convivae, cachinnare ipse Apronius Ci., ut ridentibus arrident, ita flentibus adsunt humani vultus H., ridentem (smejoč, šaleč se) dicere verum quid vetat? H., ridere γέλωτα σαρδάνιον Ci. ep. v svojo škodo, na svojo škodo; pass. impers.: ridetur H. smejejo se, smeh nastane; occ.
a) prijazno se (na)smejati, (na)smehljati se, nasméhniti se (nasmehováti se, nasmehávati se), nasmehlja(va)ti se, posmehljati se; abs.: vultu ridet Fortuna sereno O.; z dat.: cui non risere parentes V.; z ad in acc.: ridere ad patrem Cat.; z acc. neut. nam. adv.: Venus perfidum ridens H., ridere dulce Cat., blandum Petr.
b) zmagovalno (zmagovito, zmagoslavno, triumfalno) se smejati čemu: potentior muneribus aemuli risit H.

2. metaf. (o stvareh)
a) smejati se = biti veselega obraza (lica), kazati vesek obraz (veselo lice): omnia nunc rident V., ager ridet O., domus ridet argento H. se sveti, tempestas ridebat Lucr. vreme je bilo vedro.
b) smehljati se komu = ugajati komu, prijati komu: ille terrarum mihi praeter omnes angulus ridet H. —

II. trans. smejati se, (po)rogati se komu, (o)smešiti koga, kaj, zasmehovati koga (kaj), posmehniti (posmehovati) se komu, na račun koga, šaliti se s kom (čim), šaliti se na račun koga: Tib., Pr., Sen. ph. idr., hunc Ter., Teucri risere natantem V., ille dolum ridens V., quis non rideat Fornacem deam? Lact., haec risum veni Caelius ap. Ci. ep., nemo enim illic vitia ridet T. se jim ne smeje = jih ne šteje za malo, haec ego non rideo Ci. tega ne govorim za šalo, tu mi ni do šale (smeha), ridere versūs Enni H., impudentiam hominum Ci.; pesn. z inf.: Stat.; pass.: Q., non sal, sed natura ridetur Ci., Pyrrhi ridetur largitas a consule Ci., Socrates ludens ab Alcibiade risus est Val. Max.; occ. prijazno se smehljati komu: neque me rident Pl. — Od tod adj. pt. fut. pass. rīdendus 3 smeha vreden, smešen, komičen: partes Petr., falsa ridendaque simulacra Aug.; subst. rīdenda -ōrum, n smešno, komično, smešne (komične) stvari: Aus.

Opomba: Rideor kot dep.: rideatur alios Petr.

rōborō -āre -āvī -ātum (rōbur) utrditi (utŕjati, utrjeváti), (o)krepiti (okrepljeváti), (o)jačiti, (o)jačati (ojačevati): artus Lucr., filii sui corpus Gell., nidos stramento Plin., corpora et animos Val. Max.; pren.: gravitatem (sc. animi) Ci., educata huius nutrimentis eloquentia ipsa se postea colorat et roborat Ci., pectora H. — Od tod adj. pt. pf. rōborātus 3 okrepljen, krêpek (krepák), môčen (močán): Hier., roboratior exitus Tert.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

1. Rōmuleus 3
a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. — Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.

Rōsea ali Rōsia -ae, f Rózeja (Rózija), kraj na Sabinskem pri mestu Reate z izvrstnimi konjskimi pašniki (zdaj Le Roscie): Ci. ep., Varr. — Od tod adj.

1. Rōseus (Rosus) 3 rózejski (rózijski): cannabis Plin., rura V.

2. Rōseānus 3 rózejski (rózijski), rozejánski: equi Varr.

3. Rōsulānus 3 = Rōseānus: ager Serv.

rotundō -āre -āvī -ātum (rotundus) narediti (delati) kaj okroglo, zaokrožiti (zaokroževati), (za)óbliti, izobliti, zobliti: Vell., Mel. idr., ad volubilitatem rotundare Ci., tignum ad circinum rotundare Vitr., vasculum in modum papillae rotundare Ap.; se rotundare ali med. rotundari posta(ja)ti okrogel, (za)obliti se, zaokrožiti (zaokrožati, zaokroževati) se: herbae in caulem rotundantur Plin.; od tod adj. pt. pf. rotundātus 3 zaokrožen, (kolutasto) okrogel, obel: orbis solis Vell.; pren. zaokrožen, izdelan, dodelan, izbrušen, dovršen:

2. metaf. zaokrožiti (zaokrožati, zaokroževati) denarno vsoto: mille talenta rotundentur H.

rubrīcō -āre (rubrīca) (po)barvati rdeče, premazati (premazovati) z rdečo (barvo): Ven.; prim. rubrīcātus 3.

Rubrius 3 (ruber) Rúbrij(ev), ime rim. rodu. Znani so:

1. Verov sotovariš in pomagač: Ci.

2. L. Rubrius Senator Lucij Rubrij Senator, Cezarjev nasprotnik, ujet l. 49 v Korfiniju: C.

3. R. Gallus Rubrij Gal, poveljnik pod Neronom in Vespazijanom: T. Od tod adj. Rubriānus 3 Rúbrijev, rúbrijski: senatus consultum Dig.

rūderō -āre -āvī -ātum (rūdus) pokri(va)ti, posúti (posípati, posipávati) z gruščem (drobirjem); od tod rūderātus 3 pokrit (prekrit, posut) z gruščem (drobirjem), gruščnat: seri neque pinguibus vult neque argillosis locis nec riguis, contenta roribus, proprieque ruderatum agrum amat Plin.

Rudiae -ārum, f Rúdije, mesto v Kalabriji, rodni kraj pesnika Enija (zdaj Porta a Rugge blizu kraja Lecce-Lupiae) Plin., Mel., Sil. — Od tod Rudīnus 3 rúdijski, iz Rúdij izhajajoč (izvirajoč), iz Rúdij doma: Rudinus homo Ci. = Ennius; subst. Rudīnus -ī, m Rúdijec, Rudín: unde Rudinus ait „divum domus altisonum — cael'“? Aus.; pl. subst. Rudīnī -ōrum, m Rúdijci, Rudíni, preb. mesta Rudije: nos sumus Romani, qui fuimus ante Rudini Enn. fr. ap. Ci.

Rusellae -ārum, f Ruzéle, eno od 12 zavezniških etruščanskih mest, vzhodno od Prilijskega jezera (lacus Prilius) (zdaj razvaline pri kraju Rosello). — Od tod adj. Rusellānus (Russellānus) 3 ruzélski, ruzelánski, pri (v) Ruzélah se nahajajoč: ager L., colonia Plin.; pl. subst. Rusellānī -ōrum, m Ruzeláni, Ruzélci, preb. mesta Ruzele: L.

Rutīlius 3 (rutilus) Rutílij(ev), ime rimskega rodu. Najbolj znani predstavniki so:

1. P. Rutilius Publij Rutilij, ljudski tribun l. 169 in nasprotnik cenzorja Tiberija Grakha, ki ga je prestavil med erarijce: L.

2. P. Rutilius Rufus Publij Rutilij Ruf, Panajtijev učenec, Lelijev (Lajlijev) in Scipionov prijatelj, vojaški tribun pred Numancijo, l. 109 legat v bojih proti Jugurti, govornik in zgodovinopisec: Ci., S., T., Suet., Val. Max.

3. P. Rutilius Lupus, Publij Rutilij Lup(us) (Volk), ljudski tribun l. 56, je po Pompejevem ukazu l. 48 upravljal Ahajo: C., Ci. ep.

4. P. Rutilius Lupus Publij Rutilij Lup(us), rimski retor za časa Avgusta in Tiberija, avtor spisa De figuris sententiarum: Q. — Od tod adj. Rutiliānus 3 Rutílijev, rutílijski, rutilijánski: narratio Ci. (zgodovinopisca Publija Rutilija Rufa).

Rutulī -ōrum in (pesn.) -um, m Rutúlci, Rútuli

1. ljudstvo v starem Laciju; njihovo glavno mesto je bila Ardeja (Ardea): L., Ci., V. — Sg. Rutulus -ī, m Rutúlec: Tros Rutulusve V., Rutulus audax (o Turnu, kralju Rutulov) V. — Kot adj. Rutulus 3 rutúlski, rútulski: rex (= Turnus) V., acies, caedes, sanguis V.

2. pesn. metaf.
a) = Saguntín(c)i, preb. mesta Sagunt kot naselbine mesta Ardeja: Sil.
b) = Rimljani: Sil. — Sg. Rutulus Rimljan: Sil.

Rutupiae -ārum, f Rutúpije, mesto in pristanišče Kavernov v Britaniji (po mnenju strokovnjakov današnji Richborough). — Od tod adj. Rutupīnus 3 rutúpijski, rutupínski: ager Aus., litora Lucan., fundus Iuv.