Franja

ἀρχ-ηγέτης, ὁ, ἀρχ-ηγέτις, fem. ιδος, ἡ ἀρχ-ηγός 2 (ἡγέομαι) kdor kaj povzročuje (daje povod), knežji; subst. ὁ 1. ustanovnik, početnik (rodu). 2. vladar, knez. 3. početnik, praded, povzročitelj; κακῶν prerok nesreče.

ἀσκητής, οῦ, ὁ (ἀσκέω) kdor se v čem uri, vadi, strokovnjak, τινός v čem, osobito rokoborec, atlet po poklicu; ἀσκητής εἰμι κακῶν κἀγαθῶν ἔργων vnet sem (skrbim) za vse, kar je lepo in dobro.

ἄ-στοχος 2 (στοχάζομαι) kdor ne doseže, pogodi smotra, kdor zgreši smoter.

ἀ-στράτευτος 2 (στρατεύω) kdor ni služil kot vojak, vojaščine oproščen.

ἄ-στροφος 2 (στρέφω) kdor se ne ozira nazaj, ne da bi se obrnil ali ozrl, neozrši se.

ἄ-σχολος 2 (σχολή) kdor ima opravke, kdor nima (prostega) časa, εἴς τι za kaj.

ἀ-τάρβακτος 2 poet., ἀ-ταρβής 2 ep. poet. ἀ-τάρβητος 2 ep. poet. (ταρβέω) brez strahu, neboječ, neustrašen, nestrašljiv, predrzen, ἀταρβὴς τῆς θέας kdor brez strahu kaj gleda.

αὐτ-άγγελος 2 poet. kdor sam osebno naznani, sporoči, javljajoč, αὐτάγγελος λόγων da sama sporočim.

αὐτ-όπτης, ου, ion. -εω, ὁ (gl. ὁράω) kdor vidi na lastne oči, očividec, priča samovidec; οἱ αὐτόπται ki so sami videli NT.

αὐτό-στολος 2 (στέλλομαι) poet. kdor se sam odkod odpelje, odrine (ali: kdor sam opremi ladjo).

αὐτο-τελής 2 (τελέω) 1. kdor sam sebi nalaga davke, neodvisen. 2. sam v sebi dovršen, popoln, kdor sam sebi zadostuje.

αὐτ-ουργός 2 (ἐργάζομαι) kdor sam dela, samodelaven, rokodelec; χερί z lastno roko; kdor je na težko delo navajen.

αὐτό-χειρ, ρος, ὁ, ἡ (χείρ) kdor z lastno roko izvrši, mori, lastnoročen, moriven; subst. začetnik, povzročitelj, storilec, morivec; μίασμα grozen, strašen bratomor.

ἀ-φιλάγαθος 2 kdor dobro sovraži, sovražen dobremu NT.

ἀ-ψηφοφόρητος 2 kdor še ni glasoval.

βαλανη-φάγος 2 (φαγεῖν) ion. kdor jé želod, kdor se preživlja z želodom.

βαρυ-ᾰχής 2 (ἀκ-αχίζω) poet. kdor težko ječi, hudo stokajoč.

βαρύ-φρων 2 buk. kdor velike reči snuje, divji.

βουλη-φόρος 2 (φέρω) ep. kdor svetuje, ἀνήρ svetovavec, ἀγοραί posvetovalen zbor; subst. ὁ svetovavec, voditelj.

βούλομαι d. p. [Et. iz βόλσομαι, kor. g^wel. – Obl. fut. βουλήσομαι, aor. ἐβουλήθην, pf. βεβούλημαι, ep. tudi βόλομαι] 1. a) hočem, želim, zahtevam, ὁ βουλόμενος kdor hoče, kdorkoli, vsak, ki hoče (= ὃς βούλει); βούλει φράσω ali ti naj povem? εἰ βούλει če ti je všeč, po godu, nadalje, potem; βουλομένῳ μοί ἐστί τι všeč, po godu mi je, hočem; μὴ βουλόμενος proti volji, nerad; b) sklenem, nameravam, τί βουλόμενος s kakšnim namenom? βουλόμενος z inf.: z namenom, da bi; c) namenim komu kaj τί τινι; τὸ βουλόμενον sklep, namera; pri stvareh: pomenjam, τί τοῦτο βούλεται; kaj to pomeni? ὁ νόμος βούλεται zakon veleva. 2. rajši hočem kakor (s πολύ in μᾶλλον), bolj cenim.