Franja

rengainer [rɑ̃gɛne] verbe transitif vtakniti zopet v nožnico (son épée svoj meč); figuré, familier ne do konca izgovoriti, zase obdržati; zadržati (solze), opustiti (naklep)

rengainer son compliment ne izreči komplimenta

renounce² [rináuns] prehodni glagol
odreči se, odpovedati se, opustiti (navado), prekiniti; zavrniti, odbiti, odkloniti, odstopiti (kaj); zatajiti, zanikati, preklicati, ne (več) prizna(va)ti; (kartanje) ne dati barve, ne odgovoriti na barvo, ker je nimamo
neprehodni glagol
odreči se; ne moči odgovoriti na barvo pri kartanju

to renounce s.o.'s authority ne več priznavati avtoritete neke osebe
to renounce a design opustiti namero (namen)
he renounced the idea of doing it odrekel se je misli (opustil je misel), da bi to naredil
to renounce a prodigal son zavreči zapravljivega sina
to renounce the world odreči se posvetnemu življenju

re-nuō -ere -uī (re in nuere) odkimati (odkimavati), odmigniti (odmigovati, odmigavati) = metaf. odkloniti (odklanjati), zavrniti (zavračati), zanikati (zanikovati, zanikavati), ne odobriti (odobravati), (po)grajati, obsoditi (obsojati), nasprotovati: renuit negitatque Sabellus H., multi renuēre O., oculo renuente negavi O. odklanjaje pomežikavajoč, renuente deo O. brez privolitve, ne da bi privoljeval, annuendi renuendique motus Q., renuente metro Prud. ker mera ne dopušča; z acc.: renuis tu, quod iubet alter H., nullum convivium renuere Ci. zavrniti, odkloniti, quid annuat mente vel renuat Aug.; z dat.: Rubrio adnuenti renuit T., huic crimini r. Ci. nasprotovati, prerekati; z inf.: non renuo mori Prud., Vulg. ne branim se.

re-nūtō -āre (frequ. k renuere) odklanjati, zavračati, ne odobravati, braniti se, upirati se, nasprotovati: simulacra renutant (sc. transire per foramina rerum) Lucr., contra ille renutat Prud.

re-pellō -ere, reppulī (zlasti pri pesnikih, iz *re-p(e)puli) in repulī, repulsum

1. odsuniti, odriniti (odrivati), odbi(ja)ti, odpahniti (odpahovati): Tethys repagula reppulit O., mensas, aras O. prevrniti, prekucniti, aliquem a genibus suis Ci., naves a terra Auct. b. Alx. = tellurem (sc. a mari) O. odpluti, odjadrati, cute reppulit ictus O., aere repulsum V. odskočivši (odbivši se) od ščita, tegumenta ad repellendos ictus Ci. na katerih (od katerih) se odbijajo udarci, aera repulsa Tib. (= klopotanje, rožljanje bakrenih (medenih) stvari, ki se odbijajo, ko kdo z njimi udarja drugo ob drugo =) ropotci, udarjani drug ob drugega; pesn.: pede Oceani amnes repellere V. odriniti Ocean = dvigniti (dvigovati) se, vziti (vzhajati) iz Oceana, impressā hastā tellurem repellere O. upreti se na kopje in se dvigniti v zrak.

2. nazaj gnati, (nazaj) odgnati (odganjati), pregnati (preganjati), odbi(ja)ti, (od)poditi, prepoditi: barbaros reppelerent N., repellere hostes Vell., ver hiemem repellit O.: izhodišče: equites fundis repellere Cu., repellere hostes ex urbe Ci., a porta C.; smerišče: in oppidum hostes C.; z abl. instrumenti: hostem telis repellere C., clavis ac fustibus repelluntur Ci.

3. metaf.
a) pregnati (preganjati), odvrniti (odvračati), odbi(ja)ti, braniti, odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati), preprečiti (preprečevati): Col., Vell. idr., a spe repulsus C., pericula Ci., iniuriam L., dolorem a se repellere Ci., vim vi Ci., furores Clodii a cervicibus civium Ci., facinus O., contumeliam Ci. ali iracundiam T. psovanja, a verā ratione repulsum Lucr. oddaljeno.
b) odbi(ja)ti kaj, ne marati za kaj, česa, odkloniti (odklanjati), ovreči, zavreči (zametati, zametavati), zavrniti (zavračati): a quo repulsus (sc. graculus) Ph., hinc quoque repulsus N., repulsus ab amicitia S., conubia V., ipsamque precesque repellit (zevg.) O. zavrne, saepe repulsus eas Pr. prezrt, repulsi proci O., repulsus amor O., haud repulsus abibis S. ne propadeš (prim. repulsa), repulsus veritatis viribus Ph. zavrnjen, torej izpodbit.
c) v kako stanje pahniti (pehati), poriniti (porivati), potisniti (potiskati): ad meretricium quaestum H. Adj. pt. pf. repulsus 3 oddaljen: quod procul a verā nimis est ratione repulsum Lucr., ecquis publicis negotiis repulsior Ca. ap. Fest.

reprender karati, ukoriti, grajati, ošteti, ne odobravati, očitati

le reprendió su conducta očital mu je njegovo vedenje

reprobar [-ue-] grajati, ukoriti; ne odobravati; vreči (v šoli)

ser (ali quedar) reprobado ne izdelati (v šoli)
le han reprobado en el examen padel je pri izpitu

reprobate [réprəbeit]

1. pridevnik
cerkev zavržen od boga, brezbožen; izprijen, pokvarjen, zakrknjen v grehu; nemoralen, moralno propadel
arhaično ne(po)raben

2. samostalnik
prekletnik, izgubljenec, brezbožnež; pokvarjenec, izprijenec, ničvrednež, nemoralen človek

the reprobate of the family figurativno črna ovca v družini

3. prehodni glagol
ne odobravati, ne prizna(va)ti, (ostro) obsoditi; zavrniti, odbiti, odkloniti
cerkev prekleti, obsoditi na večno pogubljenje

reprobírati réprouver ; (zavrniti pri izpitu) refuser (un candidat), ne pas recevoir (à un examen) , familiarno coller, recaler

reprobírati -am (lat. reprobare) reprobirati, odbaciti, odbiti, ne odobriti

reprocher [rəprɔše] verbe transitif očitati; odkloniti (pričo); ne privoščiti, zavidati; oponašati

se reprocher očitati si, pripisovati si krivdo, smatrati se odgovornega za kaj
reprocher les morceaux à quelqu'un šteti komu grižljaje v ustih
reprocher un service à quelqu'un oponašati komu uslugo
reprocher un témoin pour cause de parenté odkloniti pričo zaradi sorodstvenega razmerja

réprouver [repruve] verbe transitif zavreči, ne odobravati, kritiziran; religion pogubiti

réprouver un projet zavreči načrt

reprove [riprú:v] prehodni glagol
karati, ukoriti, ošteti, ozmerjati; grajati (kaj), ne odobravati, zavračati
arhaično ovreči, spodbijati, dokazati kot neresnično, dokazati (zmoto)

reproving [riprú:viŋ] pridevnik (reprovingly prislov)
ki kara, graja, ne odobrava, zavrača

repudiate [ripjú:dieit] prehodni glagol & neprehodni glagol
zavračati, ne hoteti priznati (oblast), zavrniti, odbiti, odkloniti priznanje, odkloniti poslušnost (oblasti), negirati, spodbijati, oporekati; ne priznati (ne plačati) (državnih dolgov); zavreči, odgnati (sina, ženo); zgražati se

to repudiate a claim (a gift) odbiti, odkloniti zahtevo (darilo)
to repudiate a public debt odkloniti plačilo javnega (državnega) dolga, ne izpolniti svojih obveznosti (o državi)
to repudiate a tale ne verjeti zgodbi

repudiator [ripjú:dieitə] samostalnik
kdor odklanja, odbija, ne priznava, zavrača
politika zagovornik neizpolnitve nekaterih državnih obveznosti (po ameriški državljanski vojni)

repugná *repúgnă vi. upirati se; ne prenašati/prenesti

re-pūgnō -āre -āvī -ātum (re in pūgnāre)

1. upreti (upirati) se, nasprotovati, boriti se, postaviti (postavljati) se v bran, braniti se: nostri primo fortiter repugnare C., cum repugnare possent Ci.

2. metaf.
a) boriti se proti komu, čemu, zoper koga, kaj, upreti (upirati) se, nasprotovati, biti v nasprotju s kom, s čim, biti nasproten komu, čemu, ugovarjati, ovreti (ovirati), protiviti se, ustavljati se, zoprvati: Vell., Mart., Plin. iun., Sen. tr., Q., Tert. idr., repugnante naturā repugnante honestate Ci., non repugno Ci. nič ne nasprotujem, nič ne ugovarjam, prav nič ne oporekam, contra veritatem Ci., non repugnare circa aliquid Q. poučenega se kazati v kaki zadevi; z ne: Col., si quis, ne fias nostra, repugnat O.; s quominus: non repugnare, quominus Ci.; z inf.: repugno eum amare O.; z ACI: Lucr.
b) occ. biti si navzkriž (nasprotujoč si, neskladen), biti navzkrižen (nasprotujoč si, neskladen), ne skladati se, ne ujemati se s kom, s čim: res inter se maxime repugnantes Ci., simulatio amicitiae repugnat maxime Ci., illud vehementer repugnat eundem et beatum esse et malis oppressum Ci. — Od tod adj. pt. pr. repūgnāns -āntis, adv. repūgnanter nasprotujoč, protisloven, navzkrižen: non repugnanter Amm., quo quid repugnantius dici possit, non video Lact., patienter accipere, non repugnanter Ci.; subst. repūgnantia -ium, n nasprotujoče si (protislovne) zadeve (reči, stvari): Ci., Q.

repulse² [ripʌ́ls] prehodni glagol
odbiti, odkloniti, zavrniti, ne hoteti uslišati, dati "košarico"; ne vzeti v poštev (zahteve, ponudbe itd.)
vojska odbiti, odgnati, zavrniti (sovražnika), odpoditi
figurativno potolči, poraziti (v sporu, prepiru)

to repulse an assailant (an attack, an offer, a suitor) odbiti napadalca (napad, ponudbo, snubca)

re-quīrō -ere -quīsīvī -quīsītum (re in quaerere)

1. (zopet, znova, ponovno, spet) (po)iskati: Pl., Afr. fr., Ter., Col. idr., oculis terram Cu., iuvenem oculis animoque O., Allobrogum legatos S., cervam Gell., libros Ci., Corythum V., portus Velinos V. pluti v … ; occ. preiskati (preiskovati, preiskavati), pregledati (pregledovati, pregledavati): rationes Ci., impendia rei publicae Plin. iun.

2. metaf.
a) nazaj želeti, ne najti, pogrešiti (pogrešati): maiorum prudentiam in aliqua re Ci., subsidia belli Ci. ne imeti, quae nonnumquam requirimus (na Katonu) Ci. čemur prigovarjamo, bono utare, dum adsit, cum absit, ne requiras Ci., oculi consuetudinem fori et pristinum morem iudiciorum requirunt Ci., multos inde requiro O.
b) želeti, zahtevati, potrebovati, treba biti komu česa, potrebno se zdeti komu kaj: illā corona contentus neque amplius requisivit neque … N., non intellego, quid requirat ut sit beatior Ci., ea tempora eloquentiam et virtutem requirebant Ci., in hoc bello virtutes multae requiruntur Ci., ora maritima Pompeium requisivit Ci. je potrebovala.
c) povprašati (povpraševati) po čem, spraševati, poizvedeti (poizvedovati): pande requirenti nomen terrae O.; z obj.: causas requirit V., domum alicuius requirere Ci., vera Lucr., cum modo aliquid de antiquitate ab eo requireret N.; z odvisnim vprašanjem: illud quoque requirit, quā ratione fecerit Ci., nec quotus annus eat, require O., cum requisivisset (ko je bil poizvedel), ubinam esset N.; vprašanec z ex, de ali ab: ea (sc. vis) quae sit ab augure collegā requiro Ci., de te tantum requiram Ci., saepe ex me requiris T.

Opomba: Tudi prvotna obl. requaero: Pl.