Franja

jezič|en (-na, -no)

1. ➞ → jezikav

2. (zgovoren) zungenfertig

jezíčen de la langue, lingual

jezična konica pointe ženski spol (ali bout moški spol) de la langue; (zgovoren) disert, qui a la langue bien pendue, volubile, qui a la parole facile, loquace, verbeux; (prepirljiv) querelleur, chicaneur

lengua ženski spol jezik; obvestilo, vest, sporočilo; tolmač; kembelj

lengua bifida razcepljen jezik
lengua de buey (rast) volovski j., gladovnik
lengua de escorpión, lengua mala, lengua viperina opravljivec, obrekljivec
lengua de estropajo jecljavec
lengua madre prajezik
lengua materna, lengua nativa materin j.
lengua muerta (viva) mrtev (živ) j.
lengua cargada, lengua blanca (med) obložen j.
lengua de tierra zemeljski j.
lengua vulgar ljudski j.
lenguas peninsulares iberski jeziki
andar (ir) en lenguas v jezike (v zobe) priti
largo de lengua drzen, nesramen
media lengua jecljavec
con la lengua de un palmo z velikim naporom
buscar la lengua (a) iskati prepira (z)
desatar la lengua (a) komu jezik razvezati
se le va la lengua jezik se mu je razvezal
morderse la lengua v jezik se ugrizniti
perder la lengua onemeti
sacar la lengua (a) komu jezik pokazati; zasramovati koga
sacar la lengua a paseo metati bob ob steno; nespodobno govoriti
tener la lengua gorda pijan biti
tener mucha lengua rad in mnogo govoriti
no tener pelos en la lengua zgovoren biti, pogumno govoriti
lo tengo en (la punta de) la lengua imam na jeziku
tomar lengua(s) poizvedovati
hacerse lenguas (de) koga čezmerno hvaliti
traer (llevar) en lenguas a uno obrekovati koga, v slab glas koga spraviti
quien lengua ha, a Roma va vprašanje nič ne stane

locuplēs -ētis, abl. sg. -ī, slabše -e, pl. n. -ia, gen. pl. -ium in (enkrat: C. (Bell. civ. 3, 110)) -um (locus [= ager] + *ple-t iz plēre, izhodiščne besede glag. com-plēre, im-plēre idr.; prim. plēnus)

I. bogat, premožen, obilujoč s posestvi (zemljišči): horum hominum species est honestissima (sunt enim locupletes) Ci., quod tunc erat res in pecore et locorum possessionibus, ex quo pecuniosi et locupletes vocabantur Ci., hinc et locupletes dicebant loci, hoc est agri, plenos Plin. —

II. (s prikritim pomenom določilne besede)

1.
a) o osebah = z denarjem in blagom dobro založen, v dobrih razmerah, blagovit, imovit, premožen, bogat: egebat? immo locuples erat Ci., egentes in locupletīs armabantur Ci., privatus modice locuples L., dum sit locupletior aliquis sordidae mercis negotiator Q., domini locupletiores Auct. b. Alx.; z abl.: copiis rei familiaris locupletes Ci., sese quisque praedā locupletem fore sperabat S., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H.; z gen.: pecuniae satis locuples Ap.; subst. m. pl. locupletes bogataši (naspr. tenues): Lycurgus agros locupletium plebi … colendos dedit Ci.; v superl. locupletissimi največji bogataši (naspr. tenuissimi): Ci.
b) o stvareh = bogat, blagovit, obilujoč s čim, obilen: provincia tum locuples ac referta Ci., ex urbe locupletissima atque ornatissima Ci., locupletissimae urbes C., regio locupletissima N., parva munera diutina, locupletia non propria sunt N., magnae et locupletes copiae Corn., in locuplete penu Pers.; z abl.: civium vita … copiis locuples Scipio ap. Ci., impetrat … locupletem frugibus annum H.; occ. (trans.) bogateč, ki pripomore k blaginji (blagostanju): aquila (= centurionstvo, centurionsko dostojanstvo) Iuv.; metaf.: Lyco, oratione locuples Ci. zgovoren, l. oratio Ci. gostobeseden, ita sentio … Latinam linguam non modo non inopem … sed locupletiorem etiam esse quam Graecam Ci. bogatejši, locupletior … hominum natura ad beate vivendum est quam deorum Ci. bolj ustvarjena za …

2. metaf. popolnoma veljaven, polnoveljaven, verjeten, verodostojen, zanesljiv: tabellarius Ci. ep., sine locuplete auctore atque teste Ci., quem enim auctorem de illo locupletiorem Platone laudare possumus? Ci., rei satis locupletes in id, quod nostrum est L. (ker lahko bogataši da(je)jo dobro poroštvo, jamčijo za svojo obljubo). — Adv. komp. locuplētius obilneje: Fr.; superl. locuplētissimē zelo, prav obilno: Aur.

Opomba: Pesniki merijo tudi locúplēs.

parōla f

1. beseda:
nel vero senso della parola v pravem pomenu besede
non capire una sola parola ne razumeti prav nič
parola per parola dobesedno
giochi di parole besedne igre
giro di parole ovinkarjenje; perifraza, opis
togliere la parola di bocca sneti besedo z ust
avere una parola sulla punta della lingua imeti besedo na konici jezika
è questione di parole pren. samo za besede gre
parole sante! res je! tako je!
non ho parole...! ne najdem besed..., ne vem, kako naj se zahvalim...!
parole di fuoco pren. ognjevite, ostre besede
bollare qcn. con parole di fuoco koga ostro obsoditi
buone parole prijazne besede
male parole hude, osorne besede
parole grosse žaljive besede
venire a parole sporeči se
scambio di parole razprava, diskusija
in altre parole z drugimi besedami, drugače povedano
uomo di poche parole redkobeseden mož
misurare, pesare le parole tehtati besede
sprecare le parole govoriti zaman
togliere la parola di bocca a qcn. komu sneti besedo z ust
pigliare qcn. per la parola koga držati za besedo
ricacciare in gola la parola a qcn. koga prisiliti, da se opraviči

2. beseda, pogovor, pouk:
ascoltare le parole di qcn. poslušati besede, nasvet nekoga
la parola di Dio božja beseda, božji nauk

3. beseda, izraz, rek:
mettere, spendere una buona parola per qcn. zavzeti se za koga
in una parola pren. skratka
la persona, l'oggetto in parola imenovana oseba, omenjeni predmet
parola d'ordine pren. geslo, slogan
parole čenče, govorjenje:
essere buono solo a parole znati se samo širokoustiti
è una parola! pren. to je lahko reči!
quante parole! koliko nepotrebnih besed!
parole, parole, parole! besede, besede, besede!

4. govor:
il dono della parola dar govora
restare senza parola obnemeti

5. beseda (na zboru, skupščini ipd.):
chiedere la parola prositi za besedo
prendere la parola spregovoriti (v javnosti)
troncare la parola in bocca a qcn. koga prekiniti
la parola all'accusato, alla difesa besedo ima obtoženec, obramba

6. govor (način, oblika):
avere la parola facile biti zgovoren

7. beseda, besedica, omemba:
non una parola, mi raccomando! niti besedice, prosim!
non fare parola con qcn. di qcs. komu niti črhniti besedice o čem

8. beseda, obljuba:
dare la parola obljubiti
mancare, venire meno alla parola ne držati obljube
essere di parola biti mož beseda
parola d'onore! častna beseda!
rimangiarsi la parola sneti besedo, obljubo
PREGOVORI: a buon intenditor poche parole preg. pametnemu zadošča beseda

sprechen (sprach, gesprochen) govoriti (mit z, über o); povedati; ein Wort, kein Wort: reči; das letzte Wort, den Segen: izreči; das Urteil, heilig, schuldig: razglasiti (za); jemanden: govoriti z; nicht zu sprechen sein ne sprejemati, ne biti dosegljiv; anfangen zu sprechen spregovoriti; sprechen lassen pustiti govoriti, pustiti do besede; die Wahrheit sprechen govoriti resnico; eine Sprache sprechen govoriti jezik; deutsch/slowenisch ... sprechen govoriti nemško/slovensko ...;
auf: zu sprechen kommen auf jemanden, etwas obrniti pogovor na, začeti govoriti o; schlecht/nicht gut zu sprechen sein auf imeti slabo mnenje o;
aus: aus der Seele sprechen govoriti/povedati iz srca;
durch: durch die Blume sprechen nakazati;
für: sprechen für govoriti za, govoriti v (čigav) prid; für sich selbst sprechen govoriti sam zase, biti dovolj zgovoren;
gegen: sprechen gegen govoriti proti (čemu), biti v škodo (čemu);
mit: sprechen mit govoriti z; miteinander sprechen govoriti (wir sprechen nicht miteinander ne govoriva) ; zu sprechen haben mit jemandem morati se pogovoriti z; mit sich sprechen lassen biti dostopen za argumente;
über: sprechen über govoriti o;
um: um nicht zu sprechen von da ne govorimo o ...;
von: sprechen von govoriti o, (erzählen) pripovedovati o

tapette [tapɛt] féminin lahen udarec

avoir une fière tapette (populaire) govoriti kot knjiga
avoir une tapette, une bonne tapette, une de ces tapettes biti zelo zgovoren, klepetav, veliko govoriti

tongue [tʌŋ]

1. samostalnik
jezik
figurativno človeški govor, jezik, veščina govora; način, spretnost izražanja
figurativno (zemeljski) rt; jezik plamena; jeziček (pri tehtnici); jezik pri čevlju; kembelj (zvona); ustnik (pihala)
tehnično tračnica, kretnica

furred (coated) tongue medicina obložen jezik
a fluent tongue, a sharp tongue dobro namazan, odrezav jezik
a long tongue, a sharp tongue dolg, oster jezik
tongue in cheek figurativno ironično
much tongue veliko govorjenja
slanderous tongue zlobni jeziki, obrekovalci
one's mother tongue materinski jezik
smoked tongue prekajen jezik
gift of tongues dar, talent za jezike
on the tip of one's tongue na konici jezika, na jeziku
he is all tongue on samo govoriči, njega je samo govorjenje, brbljanje
his tongue is too long for his teeth on je preveč jezikav, on preveč jezika
she is on the tongues of all men vsi jo vlačijo po zobeh
his tongue failed him jezik mu je odpovedal
to find one's tongue spregovoriti
he found his tongue jezik se mu je (spet) odvezal
to give tongue glasno govoriti, vpiti
to have a long tongue imeti dolg jezik, biti čenčav
to have a fluent (ready) tongue biti zgovoren
he has too much tongue kar ima na srcu, ima na jeziku
I have the word on the tip of my tongue besedo imam na jeziku
to hold one's tongue molčati
hold your tongue! drži jezik za zobmi! jezik za zobe!
to give (to lay) one's tongue to izraziti (izjaviti) se gledé
to keep a civil tongue in one's head ostati vljuden
I made a slip of the tongue zareklo se mi je
to put out one's tongue jezik pokazati
to speak with one's tongue in one's cheek govoriti ironično (posmehljivo, neiskreno, hinavsko)
to wag one's tongue neprestano brbljati, žlabudrati

2. prehodni glagol
dotakniti se, polizati z jezikom
pogovorno ozmerjati, ošteti
neprehodni glagol
klepetati, jezik vrteti

volūbilitās -ātis, f (volūbilis)

1. vrtljivost, gibljivost, premičnost, pomičnost, krožilnost, mobilnost okoli središča, starejše kretnost: mundi Ci., O., Ap., volubilitatem non dedit Ci., ipsa volubilitas libratum sustinet orbem O., volubilitas ventorum Serv.

2. okroglost: fracta volubilitas capitis latissima O. (Metam. 12, 434).

3. metaf.
a) spremenljivost, spreminjanje, nestalnost, nestanovitnost, negotovost, opotečnost: fortunae Ci., Plin.
b) gibčnost, jadrnost, urnost, hitrost, naglost, okretnost, spretnost, starejše spešnost: Q., Plin. iun. idr., linguae Ci. okreten, zgovoren jezik, verborum Ci. spretnost pri govorjenju, spretno govorjenje, ingens verborum volubilitas Petr. silna jezičnost, exaggerata verborum volubilitas Petr. izobilna zgovornost, inanis sententiis verborum volubilitas Augustus ap. Suet. prazno (puhlo) besedičenje.

zelo [ó]

1. sehr

2. (v veliki meri) hoch- (aktualen hochaktuell, inteligenten hochintelligent, slaven hochberühmt, vesel hocherfreut); (skrajno, nadvse) höchst, äußerst, in höchstem Maße

3. (obilo, dokaj) viel (zelo iskan viel gefragt, zelo slavljen viel gerühmt, zelo zgovoren viel sagend, zelo frekventirana cesta eine viel befahrene Straße)
zelo razvejen drevo, krošnja: viel/weit/reich verzweigt, posli: viel verzweigt

4. (močno) zaposlen, zadolžen, spominjati na ipd.: stark; (silno) mächtig (mnogo mächtig viel)

5. (prav) -weise (izdajalsko entlarvenderweise, realistično realistischerweise, značilno kennzeichnenderweise)

6.
zelo vesel himmelfroh
zelo grd hässlich wie die Sünde

značil|en (-na, -no) charakteristisch, kennzeichnend; (lasten) wesenseigen, arteigen, za področje: landeseigen; (zgovoren) [vielsagend] viel sagend, bezeichnend
biti značilen prägen (X je značilen za Y X prägt Y, Y ist von X geprägt)
značilen za spezifisch
(za določen sloj schichtenspezifisch)
biti značilen za (jemanden/etwas) charakterisieren, kennzeichnen
X je značilen za Y Y ist gekennzeichnet durch X
značilno je, da je … charakteristischerweise ist …

ἀρτι-επής 2 ep. ki razločno govori, spreten v govorjenju, zgovoren, μύθων blebetač, bahač, širokoustnež.

εὔ-τροχος 2, ep. ἐύ-τροχος (τρέχω) 1. lepo tekoč, lepokolesen ἅρμα. 2. okreten, zgovoren γλῶσσα.

λεκτικός 3 (λέγω) za govorjenje sposoben, v govorjenju spreten, zgovoren; ἁρμονία recitativ (govorjenju podobno petje).

λόγιος 3 (λόγος) učen, izobražen, vešč, izkušen, zgovoren NT; ὁ λόγιος učenjak, zgodopisec, vedeževalec, prorok, τὸ λόγιον izrek (proročišča), besede NT.

περί-γλωσσος 2 (γλῶσσα) poet. zgovoren, spreten v govorjenju.

πιθανός 3 [πείθω] 1. act. a) o osebah: kdor lahko pregovori ali prepriča, zgovoren, prepričevalen, zanimiv, priljubljen, prikupljiv; komur se sme verjeti ali zaupati, vpliven, veljaven, λέγειν spreten v govoru; b) o stvareh: verjeten, sličen, naraven. 2. pass. kdor se da lahko pregovoriti, lahkoveren, poslušen, pokoren. – adv. -ῶς prepričevalno, zvesto.

πολύ-λογος 2 (λέγω) blebetav, zgovoren.

ῥητορικός 3 (ῥήτωρ) 1. govornikov, govorniški, ἡ ῥητορική zgovornost, govorništvo. 2. zgovoren; ὁ govornik. – adv. ῥητορικῶς kakor govornik, zgovorno.

στρεπτός 3 (adi. verb. od στρέφω) 1. a) zavit, spleten, (močno) tkan; b) gibljiv, upogljiv, vodljiv φρένες, okreten, zgovoren γλῶσσα. 2. subst. ὁ στρεπτός, pl. τὰ στρεπτά: a) vratna verižica, ovratnica (nakit odličnih Perzijanov); b) presta, povitice (pecivo).