Franja

sub-stringō -ere -strīnxī -strictum (sub in stringere)

1. spodaj zadrgniti (zadrgovati), odspodaj navzgor privezati (privezovati), (z)vezati, zvezati (zvezovati), podvezati (podvezovati): substringebat caput (sc. iumenti) loro altius N., obliquare crinem nodoque substringere T. od obeh strani česati proti temenu in podvezovati (v čop), auroque ligatas substringens … comas Lucan., substringere lintea mālo Sil., carbasa Mart. jadra pobrati (pobirati), sinūs Sen. tr., carnem fasciā Suet.; pesn.: aurem substringe loquaci H. nastavljaj mu uho, pazljivo ga poslušaj.

2. metaf. omejiti (omejevati), ustaviti (ustavljati), zadrž(ev)ati: lacrimas Marc., sanguinem Veg., bilem Iuv.; pren. (v govoru) kaj (s)krčiti (skrčevati), krajše povedati: effusa Q. — Od tod adj. pt. pf. substrictus 3 „zožen“, „stisnjen“, ozek, tesen, kratek, droben, slok, suh, mršav: ilia O., crura (namreč krtove) O., testes castorum Plin., tunicae Gell., venter (sc. tauri) paulo substrictior (po novejših izdajah subtruncior) Col.

super-alligō (super-adligō) -āre (super in alligāre) zgoraj privezati (privezovati): Marc.

super-dēligō -āre (super in dēligāre) čez kaj ali počez privezati (privezovati): spongiam Cels.

super-ligō -āre (super in ligāre) zgoraj, povrh(u) privezati (privezovati): Plin. Val.

super-stringō -ere -strīnxī -strictum (super in stringere) zgoraj čez privezati (privezovati), skupaj potegniti (potegovati, potezati), (po)vleči: latera balteis superstringere Sid., superstrictis accurate manibus Ap.

trincar [c/qu] trdno privezati, pritrditi; zgrabiti

ubráditi ùbrādīm
I. privezati ruto na glavo: došle žene da je ubrade da ji prevežejo ruto
II. ubraditi se
1. privezati si ruto: ubradila se baba nekakvom šamijom
2. ubraditi se bez igala ekspr. opiti se, nasekati se ga: ubradio se bez igala, bez ubradača

ùdlažiti -īm privezati zlomljeno okončino z longeto

ukòljēnčiti -īm (ijek.), ukòlēnčiti -īm (ek.) konja na paši privezati pod kolenom, da ne more bezljati: ukoljenčiti konja

ùžiliti -īm
1. pogrobati: užiliti lozu, to znači, položiti je u zemlju da pusti žile
2. privezati svinjo na prostem za zadnjo nogo, da ne more tekati

vȉtati -ām dial.
1. kriviti se: trup treba da je okrugao i obao, ne sme vitati
2. privezati na kolo: gledam na domovinu bijednu kao sin na oca na kolo vitanoga

wharf množina wharfs, wharves [wɔ:f, -vz]

1. samostalnik
zidana obala, kej; pristanišče
množina, navtika skladišče
zastarelo obala, breg

2. prehodni glagol
privezati(ladjo) ob obalo; izkrca(va)ti (blago); zgraditi kej v pristanišču

zakùrtaliti -īm privezati z vrvjo k obrežju: zakurtaliti brod

zàmetnuti -nēm
I.
1. začeti, načeti: zametnuti razgovor, svadu
2. zadrgniti, z zanko privezati: zametnuti žicu na vreteno
3. zadeti: zametnuti sjekiru na rame
4. spočeti, zaroditi
5. zarediti, zaploditi: zametnuti ovaca, goveda
6. zamesti: zametnuti trag za kim
II. zametnuti se
1. spočeti se: dijete se tek zametnulo u utrobi
2. začeti se: zametnuo se razgovor oko ovoga pitanja; zametnuo se rat

вторачивать, второчить privez(ov)ati za sedlo

зашвартовать z vrvjo privezati parnik v pristanišču, zasidrati

ошвартоваться (mor.) privezati se obali, zasidrati se

привязываться, привязаться

1. privez(ov)ati se; navez (ov)ati se na koga, spoprijateljiti se;

2. (gov.) prilepiti se; gnjaviti, moriti

apīscor -scī, aptus sum (incoh. glag. *apiō -ere = alligare, comprehendere vinculo) „nase privezati“, od tod

1. (krajevno) doseči, dohiteti, doiti: hominem Pl., ait eum nescio quo penetrasse maris apiscendi causā Ci. ep., apisci legatos Sis. ap. Non.

2. (fizično) doje(ma)ti, popasti (popadati) (o kužnih boleznih): ex aliis alios Lucr.

3. pren.
a) kaj kot smoter svojega prizadevanja doseči (dosegati), s trudom priti do česa: vitam deorum Ter., hereditatem sum aptus Pl., cuius (finis bonorum) apiscendi causā Ci., spes apiscendi summi honoris L., qui id flamonium apisceretur T.; redko z gen.: dum dominationis apisceretur T.
b) z umom doseči (dosegati), doumeti, naučiti se česa, priučiti se čemu: ratione animi rem Lucr., cuius (Chaldaeorum artis) apiscendae otium apud Rhodum... habuit T.; s pass. pomenom: Fabius Max. ap. Prisc., ingenio apiscitur (po drugih adipiscitur) scientia Pl.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.