-
ἀ-ταρτηρός ep. poguben, strašen, grozeč; sirov, ἔπεα nesramen (Od. 2, 243).
-
ἀτηρός 3 (ἄτη) škodljiv, poguben, pogubonosen.
-
ἀτήσιμος 3 poet. poguben.
-
βαρύς, εῖα, ύ [Et. iz gwr̥us, lat. gravis in brutus (osk.-umbrijska oblika) iz gwrū-] 1. težek, tehten, znamenit, ugleden. 2. o glasu: nizek, zamolkel, silen, močen, glasen, krepek. 3. poguben, pust, nadležen, težaven, obtežen, neokreten νόσῳ, γήρᾳ, neprijeten, skeleč, žalostilen. 4. o kraju: nezdrav. 5. o osebah: a) težko oborožen; b) trd, strog; c) nevaren. – adv. βαρέα, βαρύ, βαρέως težko, nerad, glasno, βαρέως φέρω τι nekaj mi teži srce, sem v stiski (v skrbeh), nejevoljen sem; β. ἀκούω težko (nejevoljno) poslušam.
-
βλαβερός 3 (βλάβη) škodljiv, poguben.
-
δάϊος 3 in ep. δήιος (δαίω) 1. ep. poet. žgoč, plamteč, švigajoč, poguben, strašen, sovražen; subst. ὁ sovražnik, neprijatelj. 2. poet. nesrečen, beden.
-
δηλήμων, ονος 2 (δηλέομαι) ep. ion. poguben, kvaren, škodljiv; subst. ὁ škodljivec, pokončevavec, zlotvor.
-
δυσ-τυχής 2 (τύχη) nesrečen, poguben, žalosten.
-
Ἐρῑνῡ́ς, ύος, ἡ [acc. pl. Ἐρινῦς, ep. -νύας] 1. Erinija, boginja, ki maščuje krivice. 2. kot appellat: a) prokletstvo, kletev, maščevanje, kazen, Λαίου prokletstvo, ki je na Laiju; b) zlo, propast, pogin, φρενῶν zaslepljenost; c) proklet, poguben človek, διδύμαν ἑλοῦσ' Ἐρινύν dvojno prokletstvo, (Klitajmnestro in Ajgista).
-
θανατη-φόρος 2 (θέρω) 1. smrtonosen, smrten NT. 2. poguben μεταβολαί.
-
κακο-μήχανος 2 (μηχανάομαι) poguben, nesreč(onos)en, zlotvoren.
-
κακός 3 [comp. κακίων, poet. κακώτερος, sup. κάκιστος gl. χείρων, χερείων, χερειότερος, χείριστος in ἥσσων] 1. telesno: slab, nesposoben ἀλήτης, nezmožen, neraben; plah, bojazljiv, strahopeten πρὸς αἰχμήν; grd εἶδος, siromašen εἵματα; γένος podel, nizek, ubog, neplemenit. 2. nravno: slab, zanikaren, zloben, hudoben, ničvreden, εἰς φίλους nezvest, εἰ μὴ 'γὼ κακὸς γνώμην ἔφυν če prav sodim, ako se ne motim, κακοὶ γνώμαισιν neumneži, κακός εἰμι πρός τινα sovražen sem komu. 3. slab v posledicah, razmere, stanje: nesrečen, poguben, hud, φάρμακον strupen, ὄρνις nesrečo oznanjajoč, λόγοι, ῥήματα psovke, nevaren ἕλκος. 4. subst. a) κακός, ὁ hudobnež, zlobnež, strahopetnež; b) τὸ κακόν, τὰ κακά α.) zlo, nesreča, nezgoda, škoda, beda, nevarnost, hudobija, κακὰ κακῶν najhujše zlo (nesreča), τὰ κάκιστα največja nesreča; β.) psovke, spletke, napaka, κακὰ δίδωμι storim, πάσχω trpim (gl. κακὸν ποιῶ, ἐργάζομαι, δρῶ τινα). 5. adv. κακῶς slabo, hudobno, grdo, zgrda, zlobno, zanikrno, κακῶς ἔχω τι zanemarjam, κακῶς ἔχω slabo se mi godi; κακῶς ποιῶ škodujem komu (τινά), τί (o)pustošim, κακῶς λέγω τινά žalim koga, grdo govorim o kom κακῶς πράττω, ἔχω, πάσχω ὑπό τινος trpim zlo, škodo, nesrečo; κακῶς ἀκούω ὑπό τινος sem pri kom na slabem glasu (gl. ἀκούω).
-
κακοῦργος 2 (ep. κακο-εργός) 1. hudoben, hudodelen, zloben, zvijačen, sleparski; subst. hudodelnik, zločinec, razbojnik NT. 2. škodljiv, poguben, škodujoč, τινός komu.
-
κελαινός 3 (gl. κηλίς) ep. poet. temen, črn; pren. poguben ξίφος, s smrtno senco zastrt βλέφαρα.
-
λευγαλέος 3 [Et. lat. lugeo, luctus] ep. nesrečen, žalosten θάνατος, reven πτωχός, poguben δαίς, πόλεμος, malopriden φρένες.
-
λοίγιος 3 ep. poguben, nevaren, (ἔργα) λοίγια pogubne, nevarne, strašne stvari, οἴω λοίγι' ἔσεσθαι menim, da se bo to pogubno končalo.
-
λῡγ-ρός 3 (lat. lugeo) ep. poet. 1. žalosten, bridek, poguben, pogubonosen, beden, nesrečen. 2. bojazljiv, slab (v boju), τὰ λυγρά poguba, nesreča, žalost.
-
μέρ-μερος 2 ep. 1. znamenit. 2. grozen, strašen, poguben μέρμερα ῥέζων.
-
μητιάω med. ep. μητίομαι [praes. 3 pl. μητιόωσι, 2 pl. μητιάασθε, impf. μητιόωντο, pt. μητιόωσα] 1. intr. posvetujem se, razmišljam, preudarjam. 2. trans. izmišljam, sklepam, namerjam νόστον, naklepam, snujem, pripravljam θάνατον, κακά dajem poguben nasvet z inf.
-
ὀιζῡρός 3 ep. ion. [comp. -ρώτερος, sup. -ρώτατος] žalosten, beden, nesrečen, poguben.