Franja

abdicō -āre -āvī -ātum odreči (odrekati)

1. v zvezi s se = odreči (odrekati) se, odpoved(ov)ati se čemu, rešiti (reševati) se česa: se humanitate, ratione Lact., se ab isto nomine Aug.; occ. odreči (odrekati) se, odpoved(ov)ati se službi, poslu: dictaturā se abdicat C., se non modo consulatu, sed etiam libertate abdicavit Ci., se tutelā Ci.; abs. = odpovedati se službi, dati odpoved: senatus, ut abdicarent consules, abdicaverunt Ci.; pri zgodovinopiscih po S. tudi trans.: abdicato magistratu S., abd.consulatum, dictaturam L.; poklas.: abdicare aliquem odstaviti: regem Plin.

2. odkloniti (odklanjati), zavreči, ovreči, odpraviti (odpravljati): legem agrariam Plin. aurum e vita Plin., occulta dedecoris Vulg., antra abdicata soli Prud. odtegnjene.

3. (sorodnika) ne prizna(va)ti (za svojega), zavreči, zatajiti (zatajevati): aliquem patrem L., Cu., natum Pac. fr. ali filium Sen. rh., liberos Plin. zavreči in razdediniti, abdicatus Q. zavrženec.

4. odreči, tajiti, zanik(ov)ati (naspr. dedicare): aliquid de quopiam Ap.; z ACI: consanguineam esse abdicant Pac. fr. po (vsem) pravem izjavljajo, da ni njihova krvna sorodnica.

abdīcō -ere -dīxī -dictum

1. avgursko (o preroških pticah): odreči (odrekati), ne odobriti (odobravati), ne dopustiti (dopuščati) (naspr. addicere): cum ... tres partes (vineae) aves abdixissent Ci.

2. jur. obsoditi (obsojati), z razsodbo odreči (odrekati) komu kaj: vindicias ab aliquo Dig. (naspr. vindicias dicere secundum aliquem).

aberkennen (erkannte ab/aberkannte, aberkannt) odrekati, odreči (pravico do), bürgerliche Ehrenrechte, die Staatsbürgerschaft: odvzeti; jemandem etwas ne priznavati (komu česa)

abhaben^* etwas, seinen Teil: dobiti, imeti; den Bart usw.: ne imeti več; einen abhaben imeti ga pod kapo

abhorreō -ēre -uī

1. (o osebah) zgroziti (zgražati) se nad čim, imeti odpor do česa, mrziti kaj, izvržen biti, biti zoper kaj; abs.: Auct. b. Afr., omnes aspernabatur, omnes abhorrebant Ci.; z acc. (neklas.): Tit. ap. Non., Porph., cadaverum tabem, pumillos Suet.; pren.: quid ... tam abhorret hilaritudo? Pl.; z abl.; animus tanto facinore abhorrens Cu., non abhorrere spectaculorum oblectamentis T.; navadno z a(b): Ter., N., a pace C., ab optimo civitatis statu Ci., a ducenda uxore Ci., animus abhorret a scribendo Ci. ep. noče se mi pisati, retroque vulgus abhorret ab hac (philosophandi ratione) Lucr.; abhorrere s pristavkom animo (v srcu) Ci.; z inf.: Aug., Porph.

2. (o stvareh) ne skladati (zlagati, strinjati, ujemati) se, nič opraviti imeti s čim, nasprotovati čemu, razlikovati se od česa; abs.: mores abhorrent N. si niso podobni, z a(b): abhorret a fide L. neverjetno je, consilium abhorret a tuo scelere, hoc verbum abhorret a virtute, temeritas tanta, ut non procul abhorreat ab insania Ci., abhorrere ab oculorum auriumque approbatione Ci. spotikljiv biti očem ...; pozneje z abl.: haec abhorrent moribus nostris Cu., abhorrens peregrinis auribus carmen Cu., neque abhorret vero T. resnici je podobno, bržkone, nec abhorrebat moribus uxor Fl.; ali z dat.: tam pacatae profectioni abhorrens mos L.; tudi: orationes abhorrent inter se L. — Od tod pt. pr. abhorrēns -entis

1. sovražen, tuj: ego ipse non abhorrens a studio antiquitatis Ci., res non modo non abhorrens a consuetudine, sed usitata etiam Ci.

2. neprimeren, nedopusten, neumesten: carmen nunc abhorrens Cu., absurdae atque abhorrentes lacrimae L.

ablūdō -ere ne ujemati se v tonu glasu; le pesn. pren. razlikovati se: haec a te non multum abludit imago H. precej ti je podobna.

abnuō -ere -nuī (-nuitūrus S. fr.)

1. "z migljaji da(ja)ti znamenje, da se kaj ne more ali noče storiti", odmiga(va)ti (naspr. adnuo, annuo): illi abnuunt Pl., manu abnuit quidquam opis in se esse L.

2. pren.
a) odbi(ja)ti, odreči (odrekati), odpoved(ov)ati, ne dopustiti (dopuščati), braniti se, odkloniti (odklanjati), zavreči (zavračati): intellegas, quid quisque concedat, quid abnuat Ci., abn. certamen, pugnam, cognomen L., imperium L. odreči pokorščino, omnia S. povsem odreči pokorščino, pacem (naspr. accipere) L., regi pacem (naspr. polliceri) S., linguam Romanam T. ne hoteti govoriti, saevitiam caeli T. ne hoteti prenašati, nec abnuit omen V. vesel je sprejel; abs.: Lucr., L., H., V., Cu., T. idr., non recuso, non abnuo Ci., abnuente Tigrane S. proti Tigranovi volji; (redko) z de: neque illi senatus de ullo negotio abnuere S.; z inf.: abnuebant melioribus parēre L.; z ACI: abnueram Italiam concurrere Teucris V.; s quin: non abnuere se, quin mala patefierent T.; z dat.: odrekati se, nasprotovati: Thebanis conatibus, terrnis remediis Ap.; ret. (o stvareh) ne dopuščati, odpovedovati, ovirati, nasproten biti, neugoden biti: spes abnuit Tib., quando impetūs ... locus abnueret T., nisi abnueret duritia Plin.
b) zatajiti (zatajevati), (u)tajiti, zanik(ov)ati, oporekati: Scipione abnuente privatim sibi ullum cum Poeno odium L., nemo abnuit a se commissum esse facinus Ci.; brezos.: nec abnuitur ita fuisse L.

aboleō -ēre -ēvī -itum

1. uničiti (uničevati), pokonč(ev)ati, razdejati: opus O., nefandi viri monumenta V., deûm ades vetustate aut igni abolitae T., Poppaeae corpus non igni abolitum T., aboleri flammis Cod. Th.; abs.: aboleri Plin. = umreti; pesn.: viscera undis abolere V. z vodo splakovati.

2. pren.
a) iztrebiti (iztrebljati), (iz)brisati iz spomina, izročiti pozabi, odstraniti (odstranjevati), odvze(ma)ti: dedecus armis V., Sychaeum V., certamina T. poravnati, zadušiti, alicui magistratum L. odvzeti.
b) odpraviti (odpravljati), ukiniti, zatreti (zatirati), ovreči, ne priznavati, razveljaviti (razveljavljati): ritūs, sacrificandi disciplinam L., legem Q., accusationem Plin. iun., abolitos paulatim patrios mores funditus everti T. polagoma opuščene; pt. pf. neutr. pl. subst.: abolita ... retinere Q.

abominare v. tr. (pres. abomino) prezirati, ne trpeti, čutiti gnus, odpor do česa

abominate¹ [əbɔ́mineit] prehodni glagol
mrzeti, ne marati, ne prenesti

abōminor -ārī -ātus sum

1. želeti si, da gre proč kako zlo znamenje, kako zlo ali sploh kakšna neugodnost, želeti, da bi kaj ne bilo zlo znamenje, da bi kaj (hudega) prešlo ali se odvrnilo od človeka, zaklinjati kaj, zavrniti (zavračati), od tod tudi ne želeti česa, imeti odpor do česa, mrzeti kaj (naspr. optare): quod nos maxime abominamur, vos autem ante omnia optaretis L., abominatus mentionem tam foedi facinoris L., abominari incendia Plin. iun.; kot vrinek: quod abominor O., Cu., Plin. iun. česar bog ne daj; z inf.: haec universa habere ... abominabitur Sen. ph.; abs.: Q., Suet., bene facitis, quod (da) abominamini L. — Pass. abōminandus 3 zasovražljiv: nomen L., infelicitas Q.; abōminātus 3 osovražen, mrzek, zoprn: semimares L., parentibus abominatus Hannibal H.

2. kaj hudega komu želeti, izbrati: crurum eius fragium Ap. — Od tod adv. pt. pr. abōminanter na mrzek (gnusen) način: Cod. Th.

abot [abo] masculin spona, ki se natakne konju na bincelj, da se ne odstrani

absein^*, ab sein* ne biti pritrjen, biti odpadel; biti izčrpan

absent [ǽbsənt] pridevnik (absently prislov) (from)
odsoten; ne obstoječ
figurativno zamišljen, raztresen

vojska absent with leave na dopustu

absent [əbsént] povratni glagol (from)
ne priti, izostati, ne se javiti, ne se udeležiti; umakniti se

absentírati se ne pas participer, s'en aller, se soustraire

¡ábsit! latinsko, domače bog ne daj!

absolutamente absolutno, popolnoma, docela, vseskoz, povsem, čisto; Argentina sploh ne

absolutamente nada prav nič
hablando absolutamente splošno rečeno

absonus 3, adv. -ē „oddaljujoč se od pravega glasu“, od tod

1. zloglasen: linguā haesitantes et voce absoni Ci., vox extra modum absona atque absurda Ci., absone pronuntiare Ap.

2. pren. ne ujemajoč se s čim, neskladen; z a(b): absoni a voce motus L.; pesn. z dat.: fortunis absona dicta H., fidei divinae originis nihil absonum fuit L.; abs.: tecta Lucr.; non absone Gell., Arn. ne neskladno; subst. neutr. pl.: absona inauditaque dicere Gell.

absprechen^*

1. (vereinbaren) dogovoriti se za

2. (nicht zuerkennen) Rechte usw.: odvzeti, eine Eigenschaft, Fähigkeit, Rechte: odrekati (sposobnost itd.), ne priznavati (sposobnosti itd.), spodbijati (sposobnost itd.)