Franja

μήτηρ, μητρός, ἡ [Et. dor. μάτηρ, idevr. māter, lat. mater, slov. mati, ere, nem. Mutter. – Obl. μητρί, μητέρα, ep. μητέρος, μητέρι, voc. μῆτερ; pl. μητέρες, μητέρων, μητράσι, μητέρας] mati, rediteljica, izvir, domovina, početek κακῶν; Her. 8, 65 = Demetra.

μητρό-πολις, εως, ἡ materino (rodno) mesto, glavno mesto, domovina.

οἰκεῖος 3, ion. οἰκήιος (οἶκος) 1. ki spada k hiši, hišen, domač, lasten, τὸ οἰκεῖον lastna hiša, τὰ οἰκεῖα gospodarstvo, domače (zasebne) zadeve. 2. hišen, domač(in), družinski, soroden, bližnji rojak, prijatelj, zaupnik, zaščitnik, οἱ οἰκεῖοι sorodniki, ὁ οἰκειότατος najbližji sorodnik, οἱ οἰκειότατοι καὶ ἑταιρότατοι najboljši in najzaupljivejši prijatelji, οἱ ἑαυτοῦ οἰκηϊώτατοι najbližnji sorodniki, NT οἱ οἰκεῖοι τῆς πίστεως ki so iste vere, soverniki, οἱ οἰκεῖοι τοῦ θεοῦ božji domačini. 3. ki komu pripada, lasten (= moj, tvoj, svoj), τὸ οἰκεῖον lastnina, imetje a) domač πόλεμος, domovinski, roden, ξύνεσις prirojena bistroumnost, zdrava pamet; γῆ, χθών domovina; b) oseben, zaseben. 4. sposoben, pripraven, primeren za kaj, koristen, τὸ οἰκήιον = τὸ πρέπον kar se spodobi. – adv. οἰκείως ἔχω prijatelj (naklonjen) sem, τινί, πρός τινα komu, οἰκείως διάκειμαι v prijateljskih razmerah sem, χράομαι ali σύνειμι prijateljski občujem s kom τινί.

οἶκος, ὁ οἰκία, ion. -ίη, ἡ [Et. iz ϝοικος, idevr. woik'o-s, lat. vicus, slov. vas (strslov. vьsь)] 1. a) hiša, poslopje, stanovanje, koča, šator; κατ' οἶκον v hiši, notri, κατ' οἴκους doma, ὁ κατ' οἶκον domač; b) soba, hram, dvorana, svetišče; palača, prestolnica; votlina, ležišče, gnezdo. 2. gospodarstvo, gospodinjstvo, domače življenje; a) rodbinsko imetje, premoženje; b) rodbina, družina, posli. 3. domovina, očetnjava, ἐπ' οἴκου ἀναχωρέω povrnem se v domovino, ἀπ' οἴκου εἰμί sem z doma, v tujini.

πάτρα, -τρη, ἡ (gl. πατρίς) 1. domovina. 2. pokolenje, sorodstvo po očetu.

πατρίς, ίδος, ἡ domovinski γαῖα; subst. domovina, domačija, rojstno mesto.

πόλις, ἡ, ep. πτόλις [Et. staroindsko pūr, púra-m, trg, trdnjava. – Obl. at. πόλεως, πόλει, πόλιν, πόλι; πόλεις, πόλεων, πόλεσι, πόλεις; ep.: gen. πόλιος, πτόλιος, πόληος, dat. πόληι, πτόλεϊ, acc. πτόλιν, pl. πόλιες, πόληες, πολίων, πολίεσσι, πόλιας, πόληας; ion.: dat πόλι, pl. πόλισι, acc. πόλις; poet. gen. sg. πόλεος]. 1. mesto; pos. a) glavno mesto (Atene, Troja); b) mestni grad, zgornje (utrjeno) mesto (= ἀκρόπολις); c) trdnjava; d) rojstno mesto. 2. domača dežela, domovina, občina, (svobodna) država; τὰ τῆς πόλεως (πράγματα) državne zadeve, državni posli, državna uprava. 3. meščani, državljani.

край¹ m rob; kraj; konec; dežela;
родной к. domovina;
на. краю города v predmestju;
на краю села na koncu vasi;
края усов konci brk;
наполнить до краёв napolniti do roba;
через к. zelo veliko, na prebitek;
хватить через к. pretirati;
конца краю нет ni videti konca;
слушать краем уха mimogrede, nepazljivo poslušati

родимый (lj.) drag, ljub; m oče;
родимая f mati;
р. край rojstni kraj, domovina;
родимое пятно vrojeno znamenje (na koži), materino znamenje

родной roden; soroden; lasten; drag, ljub; bližnji;
родная страна domovina;
родной дом očetna hiša;
родной язык materinščina
родные m pl. svojci, sorodniki