-
ἀστεροπή, ἡ (ἀστήρ) blisk, strela.
-
ἀστραπή, ἡ (iz ἀστεροπή) blisk, blesk, svetloba NT.
-
ἀφ-ορμάω 1. act. odidem, odrinem, odpotujem, prihrumim, priletim (blisk); πεῖραν odhitim na kakšno podjetje. 2. pass. vzdignem se, odpotujem, proč odhitim, ναῦφιν odjadram.
-
βέλος, ους, εος, τό (βάλλω) 1. vse, kar se meče: strelica, puščica, kopje, orožje, meč, kamen, blisk; ἐκ βελέων, ἔξω βελῶν dalje nego doseže strelica, izven streljaja. 2. ep. (porodne) bolečine; τοῦ πονηροῦ strelica = skušnjava NT.
-
κεραυνός, ὁ (gl. κήρ) blisk, strela; pren. o veliki govorniški sili: δεινὸν κεραυνὸν ἐν γλώσσῃ φέρω.
-
μάρπτω [Et. idevr. mer-qw, srvn. mer-wen, privezati. – Obl. fut. μάρψω, aor. ἔμαρψα]. ep. poet. 1. zgrabim, primem, ποδός za nogo, popadem χερσὶ ἡνίας, ἀγκάς z rokami = objamem; tudi o spanju εὖτε τὸν ὕπνος ἔμαρπτε ko ga je spanec objemal. 2. dotikam se χθόνα ποδοῖιν, dohitim, doidem γῆρας, dobim ὅπλα, zadenem κεραυνός, zadam, ἕλκεα, ἅ κεν μάρπτῃσι κεραυνός rane, ki jih zadaja blisk; ugrabim, pogoltnem πλάκες.
-
οὐράνιος 3 in 2 (οὐρανός) 1. nebeški, τὰ οὐράνια nebesne prikazni ali izpremembe (blisk, grom). 2. neizmeren, do neba segajoč, visok, nebotičen. 3. Οὐρανία modrica zvezdoznanstva.
-
παλτός 3 (adi. verb. od πάλλω) poet. zavihten, πῦρ blisk.
-
πληγή, ἡ, dor. πλᾱγά, ἡ πλῆγμα, ατος, τό poet. (πλήσσω) 1. NT udar(ec), sunek. 2. rana. 3. pretep. 4. NT nesreča, nezgoda, šiba božja, kazen, Διός strela, blisk, grom.
-
πρηστήρ, ῆρος, ὁ (πρήθω) ion. vžigajoča strela, blisk.
-
πῦρ, πῠρός, τό [Et. nem. Feuer (stvn. fūir) od kor. pū, čistiti, sor. lat. purus. – Obl. pl. metapl. τὰ πυρά]. 1. ogenj (na ognjišču, na straži, žrtveniku, grmadi), ogenj bliska in plamenic, ἐν πυρὶ γίγνομαι pridem v ogenj, zgorim, εἰς πῦρ ἅλλομαι postavim se predrzno v največjo nevarnost, οἱ πῦρ πνείοντες (iz nozdrvi) ogenj bljujoči, τὰ πυρά stražni ognji. 2. ognjeno znamenje, plamenica, blisk, strela. 3. ognjeni žar, luč (Plut. Per.), žerjavica, požar.
-
σκηπτός, ὁ (σκήπτω) 1. blisk, strela, vihar, piš, vihra, nevihta. 2. poet. nenadna nesreča.
-
στεροπή, ἡ, dor. -πά ep. in poet. lesk(etanje), blisk, sijaj, žar.
-
τέρας, ατος, τό [Et. iz qwer-, sor. πέλωρ iz qwer-ōr (po dissim.), kor. qwer "narediti"; slov. čar, čarati. – Obl. gen. ep. τέραος, ion. τέρεος, pl. nom. τέρατα, ep. τέραα, ion. τέρεα; gen. τεράτων, ep. τεράων, ion. τερέων, dat. τέρασι, ep. τεράεσσι, ion. τερέεσσι]. 1. pomenljivo znamenje na nebu (grom, blisk, mavrica), (od boga poslano) znamenje, čudežno znamenje NT, čudež, čudo. 2. pošast, prikazen, grdoba, plašilo, strašilo.
-
φλόξ, φλογός, ἡ ep. poet. požar, plamen, ogenj, zubelj, vročina, οὐρανία blisk.