Franja

tribunal [tribünal] masculin sodišče, sodni dvor; sodnija (zgradba); sodna dvorana (na sodišču); figuré sodniški stol

tribunal administratif; arbitral, d'appel, de cassation, civil, de commerce, constitutionnel, militaire, des mineurs, de paix, de prud'hommes, du travail, du peuple, spécial upravno, arbitražno, prizivno, kasacijsko, civilno, trgovinsko, ustavno, vojaško, za mladoletnike, mirovno, obrtno, za delo, ljudsko, posebno sodišče
tribunal de la pénitence spovednica
(figuré) tribunal de l'histoire sodba zgodovine, potomcev, zanamcev
(religion) tribunal suprême božje sodišče, božji sodni stol
greffier masculin du tribunal sodnijski pisar
comparaître devant un tribunal priti pred sodišče
porter une affaire devant les tribunaux predložiti zadevo sodišču
recourir à un tribunal supérieur vložiti priziv na višje sodišče

vain [véin] pridevnik (vainly prislov)
brezuspešen, jalov, brez koristi, zastonjski; nadut, domišljav, nečimrn, bahaški; prazen, plitev, puhel, ničev; nepomemben, nebistven (razlika); (redko) bedast, trivialen

in vain, zastarelo for vain zaman, zastonj
a vain attempt jalov poskus
vain promises prazne obljube
vain discussions brezplodno razpravljanje
he is as vain as a peacock domišljav (prevzeten) je kot pav
she is vain of her beauty domišljava je na svojo lepoto
it was vain to protest protesti so bili zaman, niso nič zalegli
to take God's name (ali the name of the Lord) in vain religija po nemarnem izgovarjati božje ime (imenovati boga)

vain, e [vɛ̃, vɛn] adjectif ničev, prazen, brezploden, brezuspešen, nekoristen; nečimrn

se nourrir de vains espoirs predajati se praznim upom
vaines excuses prazni izgovori
faire de vains efforts zaman si prizadevati
discussion féminin vaine brezplodna diskusija
de vains reqrets odvečno, neutemeljeno obžalovanje
esprit masculin vain nečimrn duh
vaine pâture brezplačna paša
en vain zaman, brez uspeha
jurer Dieu en vain po nemarnem (v kletvicah) izgovarjati božje ime
il est vain de parler ... brezplodno je, brez koristi je govoriti ...

vano prazen, ničev, minljiv; votel; brezuspešen; nečimrn, domišljav, nadut, ošaben; neutemeljen

imaginaciones vanas (fig) gradovi v oblakih
en vano zaman, brezuspešno; neutemeljeno
no en vano ne zaman; upravičeno
tomar el nombre de Dios en vano zlorabljati božje ime
vano m vmesni prostor

Velēda (Velaeda) -ae, f Veléda (Velájda), deviška vedeževalka iz Vespazijanovega obdobja, ki so jo germanski Brukteri po božje častili: T.

veličastj|e srednji spol (-a …) die Herrlichkeit (božje Gottes Herrlichkeit)

vicis, gen. sg. (nom. in dat. ni), acc. vicem, abl. vice, pl. nom. in acc. vicēs, abl. vicibus (gen. in dat. ni), f (prim. skr. viṣṭi, viṣṭíbhiḥ menjaje se, izmenoma, lat. vicissim, vicissātim, vicārius, stvnem. wehsal = nem. Wechsel izmenjava, trgovina, denar, got. wikō ureditev, razvrstitev, zaporedje, vrstni red, stvnem. wehha, wohha teden (prvotno „(za)menjava“) = nem. Woche)

1. menjava, zamenjava, ména, premena, premenjava, menjanje, izmena, menjavanje, menjevanje, izmenjevanje, izmenjavanje, zamenjevanje, zamenjavanje (starejše spremena, premenjava), sprememba, spreminjanje, vrstitev, vzajemnost: coetus alterna vice inibat alacris Enn. fr. vrsteč se, nox vicem peragit O. vrši svojo menjavo, se menjuje z dnevom, gementes fortunae vicem Ph., commoti vice fortunarum humanarum L., solvitur acris hiems gratā vice veris H. s prijetno meno (zamenjavo) s pomladjo, hac vice sermonis fratrem cognovit O. v tako izmenjujočem se pogovoru, hac vice sermonum V. ob tako vrstečih se pogovorih, benignā vice H. v dobrotni (naklonjeni, blagohotni) izmenjavi (meni), mutuā vice Col. medsebojno, vzajemno, pari vice Col. na enak način, enako, versā vice Sen. tr., Ap., Iust., Dig. obratno, annuā vice Col. vsako leto, vice quādam Sid. enkrat, tesserulas in medium vice suā quisque iaciebamus Gell. vsak, ko je prišel na vrsto, vsi zaporedoma, haec regi … vice dicta reporta Stat. nasproti, kot odgovor, v odgovor; v pl.: gratae divitibus vices H., vigiliarum vices servare L. vrstiti (izmenjevati) se pri straženju, izmenjaje se (na izmeno) stražiti, mutat terra vices H. vrši premeno, spreminja podobo, se spreminja, se pomlaja, alternare vices O. vrstiti se, izmenjevati (zamenjevati) se, črediti se, vices peragere O. (pre)trpeti spremembe, menjati se, spreminjati se, lumina capiebant quietem suis vicibus O. v določeni razvrstitvi, v določenem vrstnem redu, oko za očesom, spatium diei noctis excipiunt vices Plin. iun., habet has vices condicio mortalium Plin. iun. je podvržena tem (pre)menam (spremembam), mitiores vices fortunae T., vices loquendi O., Q., lectionis taedium vicibus levatur Q., vicibus factis O. izmenjujoč se, izmenjaje (se), premenoma, vicibusque reticent Plin. = vicibus factis.

2. occ.
a) premena usode, sprememba usode, usoda: meam et aliorum vicem pertimescere Ci., venena … non valent convertere humanam vicem H., vicem suam conquestus est Suet., vice publica commoveri Q.; v pl.: deum rex volvit vices V.
b) sprememba, premena (usode) v boju (vojni), bojna nevarnost, vojna nevarnost, bojno (vojno) tveganje, boj, bitka, spopad, v pl. tudi razni pripetljaji (dogodki) v boju (vojni): vicis meritique labore aequato Sil., nec tela nec ullas vitavisse vices Danaûm V., vices rerum (= belli) N.

3. meton. (komu določeno) mesto, služba, opravilo, posel, naloga, vloga, dolžnost, zadolžitev ipd.: Petr., Sen. tr., Plin. idr., nulla est enim persona, quae ad vicem eius, qui e vita emigravit, propius accedat Ci., succedens in vicem imperii tui L., ne sacra regiae vicis desererentur L. spadajo h kraljevim opravilom, sodijo v kraljevo področje (domeno), per speciem alienae fungendae vicis L., sortiti vices V. razdelivši si z žrebom med sabo vloge, ut consuetum potius praestes vicem Ph. dolžnost, vicem aerarii praestare S. nadomeščati državno blagajno, vicem teli praestare V. ali cotis vice fungi H. prevzeti (opraviti) vlogo (nalogo) orožja (brusa) = nadomestiti orožje (brus), rabiti za orožje (brus), defendere vicem rhetoris H., vestram meamque vicem explete T., alicuius vicem implere, supplere Plin. iun., adverbiorum obtinere vicem Q.; v pl.: discurrunt variantque vices V., illi succedunt servantque vices V. ali legio … excubat exercetque vices, quod cuique tuendum est V. opravlja(jo) službo, quando dimissae professionum vices essent Q.

4. (po)vračilo, odgovor, povrnitev, povračanje protiusluga, povratno opravilo, povratna storitev (starejše povračba, odsluga) = gr. ἀμοιβή, ἀντίποινα: recito … vicem officii praesentis Ci., tanto proclivius est iniuriae quam officii vicem exsolvere T., referre vicem O. (po)vrniti ((po)vračati), (od)meriti z enako mero, redde vicem meritis O., arces … deiecit acer plus vice simplici H. v več kot enojno (enkratno) povračilo; v pl.: sequenti redde vices O. vračaj naklonjenost, debita iura vicesque superbae te maneant ipsum H. povračilo (= kazen) tvoje prevzetnosti, multarum miseras exiget una vices Pr. kazen, qui magis vices exigat Plin. iun. enako vedenje. Adv. rabljeni skloni, skloni in ixpt. s praep.

I. acc. vicem (menda skrajšan iz invicem), gl. spodaj III.)

1. na izmeno, izmenjaje, menjaje se, izmenično, izmenoma: ut hoc insigne regium in orbem suam cuiusque vicem per omnes iret L. da je … prehajalo v krogu idoč na vsakega po vrsti.

2. namesto, za (z acc.): ut eum … remittat nostrum huc amborum vicem Pl., cogor vestram omnium vicem unus consulere L. za vse vas sam skrbeti, obsidis vicem pignorisque esse Gell.

3. kakor: Sardanapali vicem in suo lectulo mori Ci. kakor Sardanapal, ceteri vicem pecorum obtruncabantur S. fr.

4. (pri besedah, ki izražajo močna čustva, afekte, duševne pretrese) zaradi, za (z acc.), glede na: in qua re tuam vicem saepe doleo Ci. ep., ne nostram vicem irascaris L., sollicitus meam vicem, solliciti vicem imperatoris, tribuni suam vicem magis anxii quam eius L., maestus suam vicem Cu. —

II. abl. vice

1. namesto, za (z acc.), kakor: in pane salis vice utuntur nitro Plin., algae vice, stercoris vice Plin., quaeque dixerat, oracli vice accipiens T., temoris vice trahitur (sc. ramus) Col., diebus ac noctibus vice mundi circumagi Suet., vice navium Ap., arenae vice bitumine interstrato Iust., ut deorum vice mortuos honorarent Lact. po božje, vice pecudum occidi Lact.

2. (pri besedah, ki izražajo močna čustva) za (z acc.), zaradi, glede na: vice eorum sollicitus Cu., exanimes vice unius L. —

III. skloni in ixpt. s praep.

1. ad vicem namesto, za (z acc.), kakor: ad tegularum imbricumque vicem Plin., ad parentum vicem Gell. enako staršem, ad vicem obsidis teneri Aur.; v enakem pomenu tudi ad invicem: Veg., Eccl.

2. in vicem (pogosto kot ixpt. invicem; gl. to besedo), in vicēs
a) na izmeno, izmenjaje, menjaje se, izmenično, izmenoma, vrsteč (čredeč) se, eden (drug) za drugim: in vicem Ci. ep., Cels., Col., hi rursus in vicem anno post in armis sunt, illi domi remanent C., inque vices spectans ambos O., inque vices ponit positamque resuscitat iram O., agri … ab universis in vices occupantur T., inque vices equitant Iuv.
b) medsebojno (med seboj), vzajemno: inque vicem tua me, te mea forma capit O.; od tod: me spargit … inque vicem flavescit O. nasprotno pa sam …
c) namesto (na mesto), v zameno: Cels., Col. idr., defatigatis in vicem integri succedunt C., poenaque in vicem fidei cesserat L., in Gai vicem Suet.; tudi = nasproti: in vicem novellam subolem substituat Col.
d) v povračilo, nasproti (nasprotno) pa: inque vices illum, tectos qui laesit amores, laedit amore pari O., mihi dulces ignoscent, si quid peccaro stultus, amici inque vicem illorum patiar delicta libenter H.

3. per vicēs na izmeno, izmenjaje, menjaje se, izmenično, izmenoma, vrsteč (čredeč) se, eden (drug) za drugim: clamare O., subire Plin., per vices annorum Plin. leto za letom.

vocātiō¹ -ōnis, f (vocāre)

1. (po)vabilo na obed, k mizi: quaerunt in trivio vocationes Cat.

2.
a) poziv pred sodišče: Varr. ap. Gell.
b) pravica poziva pred sodišče, pozivna pravica: Varr. ap. Gell.

3. poziv, pozivanje, povabilo, vabljenje v božje kraljestvo: gentium (nevernikov) Hier.; abs.: Aug.

vocātor -ōris, m (vocāre) klicalec

1. vabilec, vabitelj na obed, gostitelj, gostilec (naspr. convivator): minus honorato loco positus irasci coepisti convivatori, vocatori, ipsi qui tibi praeferebatur Sen. ph., ad cenam venit indignantique Ptolemaeo et vocatores suos ostendenti Plin., iam dices mihi „vapulet vocator“ Mart., compererat provincialem locupletem ducenta sestertia numerasse vocatoribus, ut per fallaciam convivio interponeretur Suet.

2. pozivalec, klicalec, klicar, vabilec, vabitelj v božje kraljestvo: gentium (nevernikov) Prud., Ambr.

ἀ-θεεί (ἄθεος) adv. ep. brez boga, brez božje volje.

ἄ-θεος 2 brez boga, brezbožen; od boga zapuščen, ὁ ἄθεος bogotajec; NT pogan, krivoverec. – adv. ἀθέως brezbožno, brez božje pomoči.

ἀλήθεια, ep. ion. -θείη, ἡ (ἀληθής) istina, resnica, resničnost, odkritosrčnost, resnicoljubnost; resnične razmere; NT razodetje božje; τῇ ἀληθείᾳ v resnici, zares.

Ἆπις, ιδος, ιος, ὁ bik, ki so ga Egipčani po božje častili.

δαιμόνιος 2 in 3 (δαίμων) vse, kar kaže delovanje višje moči 1. a) od boga poslan, božanski, božji; τὰ δαιμόνια božje reči, božja volja, usoda, božanske skrivnosti, naravni zakoni; b) nesrečen. 2. nadnaraven, neobičen, izreden, čudovit, čuden Rabi se v prijaznem in neprijaznem nagovoru ὦ δαιμόνιε predragi, čudak, nesrečnež, nesrečnik, neumnež, zaslepljenec, brezbožnež. – adv. -ίως, sup. δαιμονιώτατα pod vidnim delovanjem božanstva.

ἔν-ορκος 2 1. s prisego zavezan, zaprisežen, οὐκ ἀξιῶ σε ἔνορκον θέσθαι nočem te s prisego zavezati, zapriseči, ἔνορκον ποιοῦμαι prisežem. 2. s prisego potrjen, posvečen; θεῶν δίκα s prisego posvečeno božje pravo, ἔνορκόν ἐστί τινι nekdo je s prisego zavezan.

ἔν-τῑμος 2 (τιμή) 1. čaščen, cenjen, odličen, čislan, οἱ ἔντιμοι plemenitaši; τὰ τῶν θεῶν ἔντιμα kar je pri bogovih v časti, božje pravice. 2. časten, častit, dostojen. – adv. ἐντίμως ἔχω v časti sem, sem spoštovan.

ἐπι-θειάζω kličem bogove, τοσαῦτα tako, s toliko besedami; z inf. in μή: rotim bogove, da naj ne store česa; razlagam božje znamenje.

θεῖος² 3 [comp. θειότερος] 1. božji, božanski, od boga poslan (izvirajoč) γένος, ὀμφή, νόσος, μανία, nadnaraven. 2. bogu posvečen, svet ἀγών, χορός. 3. bogu podoben, blag, odličen, vzvišen, čudovit, popoln. – subst. τὸ θεῖον božanstvo, božja volja (ukrep), previdnost, dogodek po božji previdnosti; τὰ θεῖα božje skrivnosti, strah božji; božji izrek, božja služba, vera. – adv. θείως božje, po božji previdnosti (odredbi).

θειότης, ητος, ἡ božanstvo, božje veličanstvo NT.

θέμις, ιστος, ἡ [Et. kor. dhē, gl. τίθημι, lat. fētiālis. – Obl. acc. θέμιστα, θέμιν; pl. ep. θέμιστες, θέμιστας]. 1. kar je postavljeno ali določeno; a) božje pravo, postava, pravica, zakon; red, običaj, šega; θέμις ἐστί prav(ično) je, navada je, šega je, sme se, ἣ θέμις (ἐστί) kakor je prav, οὐ γὰρ θέμις αὐτῷ ni njegova navada, οὐ θέμις γίγνεται ni dovoljeno, ne sme se; tudi indecl. φασὶ θέμις εἶναι; b) sodišče ἵνα σφ' ἀγορή τε θέμις τε ἤην, Διός zakoni Zevsa, ki jih javlja po prorokovanju. 2. pl. a) odredbe, zakoni, postave οἵ τε θέμιστας εἰρύαται; b) sodba, razsodba, κρίνω σκολιὰς θέμιστας sodim krivično ali pristranski; c) pristojbine τελέω.