Franja

inaccordabile agg.

1. ki ga ni moč izkazati:
favore inaccordabile usluga, ki je ni moč izkazati, storiti

2. glasba neuglasljiv

inaccusabile agg. redko neobtožljiv, ki ga ni mogoče obtožiti

in-adūlābilis -e nedostopen laskanju (prilizovanju) = ki mu ni moč laskati, ki se mu ni moč prilizniti (prilizovati): Gell.

inappellabel Recht ki nanj ni možna pritožba (na višjo instanco)

in-āscēnsus 3 (in [priv.], ascendere) kamor kdo (še) ni stopil: rostra inascensus superbiae principum locus Plin. iun. prostor, kamor ošabnost drugih cesarjev ni stopila (ki se ga je izogibala).

inascoltabile agg. ki ga ni moč poslušati

inattaccabile agg.

1. nezavzeten, neosvojljiv; odporen:
sostanza inattaccabile dall'acido snov, odporna proti kislini

2. pren. trden, ki ga ni moč ogroziti:
persona inattaccabile neoporečna oseba
posizione inattaccabile trden položaj

inattaquable [inatakabl] adjectif ki ga ni moči napasti; nedotakljiv; juridique nespodbiten, nesporen; technique odporen

inattaquable par les acides odporen proti kislinam
droit masculin inattaquable nedotakljiva pravica

incedibile agg. neprenosen, neodsvojljiv, ki ga ni moč odstopiti:
titoli incedibili neprenosni vrednostni papirji

in-cōgitābilis -e

1. act. nepremišljen, nespameten, nerazsoden, nerazumen, nepreudaren, neumen: Pl., Lact.

2. pass. česar si ni moč misliti, misli (umu) nedosežen, neumeven, nedoumen: Amm.

in-cōgitātus 3 (in [priv.], cōgitāre)

1. pass.
a) nepreudarjen, nepremišljen, neproučen: opus, alacritas Sen. ph.; subst. n. pl.: incogitata dicere Ap. brez priprave govoriti.
b) česar se ni moč misliti, misli nedosegljiv: supplicia Sen. tr.

2. act. ki ne premisli, nepremišljen, nepreudaren, lahkomiseln: animus Pl.

incomparable [ɛ̃kɔ̃parabl] adjectif brezprimeren, neprekosljiv, ki mu ni para

incompetent² [inkɔ́mpitənt] samostalnik
nesposobnež
ameriško, pravno kdor ni sposoben za opravljanje kakšnega poklica

in-compositus 3, adv. -ē

1. nesestavljen, enostaven, enote(re)n: Ambr.

2. ne lepo in prav sestavljen in urejen, neurejen, nereden, nepravilen, ki ni (se ne vrši) po pravilu ali redu, neumerjen, neroden: Val. Max., Plin. iun., incompositi motūs V. neumetelno gibanje (pri plesu); od tod: inordinatum et incompositum agmen L. neurejena in ne tesno strnjena četa, i. hostes L. brez reda (neurejeno) korakajoč, hostis incomposite veniens L., incomposite fugere Cu. v zmedenem begu; o borilcu: armis incompositus T. (Dial.) ne pravilno držeč; o slogu: Q., Aug., i. versus L.; prim. enalaga: incomposito pede currunt versus Lucili H. tečejo s spotikajočo se nogo = nepravilno, negladko; podobno: horride et incomposite efferre (v govoru) Q. nerodno; o značaju: insipientes, incompositi Vulg. razbrzdani.

in-comprehēnsibilis -e

1. ki ga ni moč prijeti ali doseči, neprijemljiv, nezgrabljiv, nedosegljiv (nedosežen): Macr., parvitas arenae Col., constare ex comprehensibili et incomprehensibili Tert.

2. metaf.
a) (v razgovoru) neizpodbiten, ki mu ni priti do živega: in disputando inc. et lubricus Plin. iun. (podoba, vzeta od borilca).
b) (razumu) nedosegljiv, nedosežen, nerazumljiv, nedoumen, nedoumljiv: Cels., praecepta Q., iudicia Vulg.
c) (z dejanjem) nedosežen ali neobsežen, neomejen, neskončen, neizmeren, brezmeren: vita, opus (naloga), arbitrium (samovoljnost) Sen. ph.; od tod adv. incomprehēnsibiliter nedosež(e)no, metaf. nerazumljivo, nedoumno: Eccl.

inconfēsso agg. knjižno ki ni priznal:
reo inconfesso krivec, ki krivde ne prizna

in-cōnfūsus 3 (in [priv.], cōnfundere) nezmeden, nezblojen, nezbegan, ki ni v zadregi: Sen. ph., Cl.

in-contāminābilis -e, adv. incontaminabiliter ki ga ni mogoče omadeževati, neoskrunljiv: Eccl.

in-contemplābilis -e (in [priv.], contemplārī) ki ga ni mogoče ogledovati ali premišljati o njem: Eccl.

in-contemptibilis -e (in [priv.], contemnere) ki ga ni moč (ali se ga ne sme) prezirati, nezaničljiv: Eccl.