Franja

Syrācūsae -ārum, f (Συρακοῦσαι) Sirakúze, glavno mesto Sicilije, ki so ga l. 735 ustanovili Korintčani pod Arhijevim (Archias) vodstvom, rodno mesto Arhimeda in Teokrita (zdaj Siracusa): Ci., L., N., O., Mel., Plin., Sil., Vell., Tert., Aus. (ki meri Syràcūsae). Od tod adj.

1. Syrācūsānus 3 sirakúški, sirakužánski (sirakúžanski): Plin., conventus, lautumiae, mensae Ci.; subst. Syrācūsānus -ī, m Sirakúžan (Sirakužán): Pl.; pogosteje pl. Syrācūsānī -ōrum, m Sirakúžani (Sirakužáni), Sirakúzijci, preb. Sirakuz: Ci., L.

2. Syrācūsius 3 (Συρακοῦσιος) sirakúški, sirakúzijski: mensae Ci.; subst. Syrācūsiī -ōrum, m = Syrācūsānī Sirakúzijci, Sirakúžani (Sirakužáni): Plin., Prisc.

3. Syrācosius 3 sirakóški, sirakózijski, iz Sirakúz izvirajoč (prihajajoč): Dio, Hicetus Ci., versus V., ars, poëta, urbs O., senex (= Archimedes) Cl.; subst. Syrācosiī -ōrum, m = Syrācūsānī Sirakózijci, Sirakóžani (Sirakožáni): Ci.

T, devetnajsta črka latinske abecede. Sorodna je in tudi zamenjuje se:
a) s črko b, npr.: libra iz λίτρα;
b) s p: pavus ali pavo iz ταώς, studium iz σπουδή,
c) tudi z drugimi črkami (s c, d, l, r, s). Aspirirani t so začeli izgovarjali šele v Ciceronovem času, npr. v besedah Cethegus, Carthago; na starejših spomenikih (columna rostrata) se uporablja še sam t, npr. Cartaciniensis. Pred s se t priliči: quassi iz quatsi, missus iz mitsus, fassus iz fatsus. Ti pred vokalom se je v poznejšem obdobju izgovarjal kot ci. Kot kratica je T. = Titus; Ti. = Tiberius; T. F. = testamenti formula; T. (v predpisih pod starimi senatskimi sklepi) ali Tr. ali T. P. = tribunus plebis; T. P. = tribunicia potestas.

tabella -ae, f (demin. k tabula)

1. deščica, plošča, ploščica, tablica: Plin. idr., heu quantum fati parva tabella tulit O. (deska, na kateri sta bila izpostavljena Romul in Rem), tabella liminis Cat.; pistor struit multiplices tabellas Mart. kolačne krožce, plasti peciva, rezine peciva.

2. occ.
a) pahljača: quos (sc. ventos) faciat nostrā mota tabella manu O.
b) igralna deska (deščica): parva tabella capit ternos utrimque lapillos O., ternis instructa tabella lapillis O.
c) slika, sličica: Ci. ep., O., Plin. idr., gemmas, marmor, ebur, Tyrrhena sigilla, tabellas H., Pausiaca tabella H.; poseb. zaobljubna (votivna) tablica: tabellae memores O., votiva tabella H., Iuv.; tudi samo tabella: Tib., posita est multa tabella deae O.
d) glasovnica α) na ljudski skupščini: diribitae tabellae, recitatae Ci., dum de te quinque et septuaginta tabellae diribeantur Ci.; pri glasovanju o zakonih je dobil glasovalec eno tablico z napisom U. R. = uti rogas = kakor predlagaš, drugo z napisom A. = antiquo = naj ostane po starem. β) sodnikov: de quo vos sententiam per tabellam feretis Ci., huic iudicialis tabella committetur? Ci., tabellam dimittere Sen. ph. oddati glas, glasovati; vsak sodnik je dobil tri tablice s kraticami oz. napisi: eno tablico s kratico za oprostitev A. = absolvo, drugo s kratico za obsodbo C. = condemno, tretjo s kratico za razveljavitev razsodbe N. L. = non liquet = stvar ni jasna: ternas tabellas dare ad iudicandum iis, qui … Ci., discit placere sibi ternas tabellas dari ad iudicandum C.
e) pisalna tablica (deščica): tabellis pro chartis utebantur antiqui Fest., vix sumptae Musa tabellae imponit manus O., testimonium per tabellam dare T. pis(me)no pričati, Libyn puerum tenentem tabellam Plin., litteras tabellae quam optime insculpere Q., de tabellā legit Ap., in tabellis quos consignavi hic heri latrones Pl. Take tablice so bile lesene (abiegnae) in prevlečene z voskom (ceratae). Za pisma in listine so uporabljali več tablic, ki so jih povezali z nitmi in zapečatili; zato v meton. pomenu (3. a) in b)) vedno v pl.

3. meton.
a) pismo, starejše list, zapis(ek), spis: elapsae cecidere tabellae O., tabellas proferri iussimus Ci., hodie allatae sunt tabellae Pl., ex tabellis iam faxo scies Pl., ut tabellas consignemus Pl., video mitti recipique tabellas O., recitatae sunt tabellae O., tabellae laureatae L. poročilo o zmagi.
b) listina, dokument, akt, spis = pogodba, oporoka, menica ipd.: obsignatis agis mecum tabellis Ci. zapisnik o tem, kar sem rekel, signatae tabellae publicae L. zapečatene javne listine, tabellae quaestionis Ci. zapisnik o preiskavi, falsas signare tabellas (oporoko) Iuv., tabellas dotis (ženitno pogodbo) consignare Suet., tabella emptionis Sen. rh. kupni list, kupna pogodba, quadringentorum reddis mihi tabellas Mart. menico, obveznico.

Tacitus² -ī, m (tacitus) Tácit, priimek Kornelijevega rodu. Poseb. znana sta:

1. Cornelius Tacitus Kornelij Tacit, najznamenitejši rimski zgodovinar, rojen okoli l. 55 po Kr., sodobnik in prijatelj Plinija mlajšega, avtor del „Pogovor o govornikih“ (Dialogus de oratoribus), „Agrikola“ (Agricola), „Germanija“ (Germania), „Zgodovina“ (Historiae) in „Anali“ (Annales): Plin. iun., Sid.

2. M. Claudius Tacitus Mark Klavdij Tacit, po drugih Aurelius Tacitus Avrelij Tacit, rimski cesar, je vladal v letih 275—276 po Kr.: Vop.

Tanusius -iī, m Tanúzij, ime rimskega rodu; poseb. znan je Tanusius Geminus Tanuzij Gemin, rimski zgodovinopisec okrog l. 63—43: Sen. ph., Suet.

Tappulus -ī, m Tápul, rimski priimek, npr. L. Villius Tappulus Lucij Vilij Tapul: L.

Tarentum¹ -ī, n (iz gr. acc. Τάραντα: ὁ Τάρας) Tarént, bogato trgovsko mesto na obali Velike Grčije, ki so ga ustanovili Spartanci l. 707 (zdaj Taranto); mesto je bilo glavno središče pitagorejske filozofije: L., Ci., V., T., H., Mel., Plin., Iust. Soobl.
a) Tarentus -ī, f: Mel., Sil., Pl., Prud., Serv.; gr. acc. Tarenton: L. epit.
b) Tarās: Lucan. — Od tod adj. Tarentīnus 3 taréntski, iz Tarénta prihajajoč (izvirajoč, izhajajoč): ager Varr., L., oves Pl., Col., lana Varr., Plin., castaneae, vina Plin., pira Ca., Col., nux Col., nuces Plin., bellum Fl., principes L., Archytas Col., equites L. tarentski konjeniki (vrsta lahke konjenice); subst. Tarentīnī -ōrum, m Tarentín(c)i, Taréntčani, preb. Tarenta: L. — Vulg. adj. soobl. Terentīnus 3 teréntski = taréntski: nux Macr.

Tarquinius 3 tarkvínijski, iz Tarkvínijev prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč). Kot osebno ime Tarquinius (etrursko Tarchu, Tarchna) Tarquinius Priscus, T. Superbus Ci., L. idr. Tarkvinij Prisk, Tarkvinij Ošabni, znana rimska kralja; kot adj.: omne nomen Tarquinium L. vsa rodbina Tarkvinijcev; pl. meton. Tarquiniī -ōrum, m Tarkvíniji, mesto v Etruriji (do l. 1922 Corneto, zdaj Tarquinia): L., Ci.; od tod adj. Tarquiniēnsis -e tarkvínijski, iz Tarkvínijev prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): serva Ci., ager L., fundus Val. Max.; subst.
a) in Taquiniēnsī Varr. na Tarkvinijskem, na tarkvinijskem ozemlju.
b) Tarquiniēnsis -is, m (kolekt.) Tarkvínijec: L.; pl. Tarquiniēnsēs -ium, m Tarkvínijci, preb. Tarkvinijev: L., Plin.

teetotalist [ti:tóutəlist] samostalnik ➞ teetotal(l)er

teramum -ī, n (gr. τέραμον) bot. téram(on) = „pripraven za mehčanje (razmehčavanje, zm(l)etje, strtje, zdrobitev, razmetje)“, vzdevek rastl., ki je pri Filipih zadušila bob v pusti zemlji: circa Philippos ateramum nominant in pingui solo herbam, qua faba necatur, teramum, qua in macro, cum udam quidam ventus adflavit Plin. (18, 155).

Terentīlius 3 Terentílij(ev), ime rimskega plebejskega rodu. Poseb. znan je C. Terentilius Arsa (Harsa) Gaj Terentilij Arza (Harza), ki je kot tribunus plebis l. 462 predlagal po njem imenovani zakon, s katerim naj bi omejili oblast senata in konzulov ter sprožili sestavo zakonika: L.

Terentius 3 Teréncij(ev), ime sabinskega in rimskega plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Terentius Varro Gaj Terencij Varo(n), konzul in vojskovodja, ki ga je l. 216 pri Kanah premagal Hanibal: L.

2. M. Terentius Varro Mark Terencij Varo(n), Ciceronov sodobnik, rojen l. 116 v mestu Reate na Sabinskem, najbolj učen rimski starinoslovec in jezikoslovec, v državljanski vojni Cezarjev nasprotnik v Hispaniji, umrl l. 28: Ci., C., Plin., Suet., Gell.

3. P. Terentius Varro Publij Terencij Varo(n) iz galske vasi Ataks (Ataka, Atax, zato imenovan tudi Atacīnus Atačan), epski, satirski in lirski pesnik, rojen l. 82, umrl l. 37: H.

4. Terentia Terencija, Ciceronova prva soproga: Ci. ep., Plin.

5. kot osvobojenec Publija Terencija Lukana se je P. Terentius Afer Publij Terencij Afer (Afričan) imenoval rimski komediograf, po rodu iz Kartagine (ok. 185—159). Za rimski oder je predeloval igre grške nove komedije (νέα), zlasti Menandrove in Difilove komedije: Ci. ep., H., Q., Suet., Gell. Od tod adj. Terentiānus 3 Teréncijev: Chremes (skopuh v Terencijevi komediji), verbum Ci. ali Terentianum illum Lact. Terencijeva misel, Terencijev izrek (tj. misel ali izrek, ki ga najdemo v kaki Terencijevi komediji); tako tudi Terentianus ille adulescens Aug. (= Fajdrias (Fajdrija) v Terencijevi komediji „Skopljenec“ (Eunuchus)); toda exercitus Terentianus L. vojska Gaja Terencija Varona pri Kanah.

Teutonī -ōrum, m (Ci., C., L. epit., Vell., Sen. ph., Plin., Fl., Front.) in Teutonēs -um, m (Aur., Eutr., C. in Vell.), gen. Teutonum, Fl. z acc. Teutonas Tevtóni, germansko pleme, ki je skupaj s Kimbri (Cimbri) vdrlo na rimsko ozemlje; l. 102 jih je dokončno porazil Marij pri mestu Aquae Sextiae: Cimbri Teutonique in provinciam exierant C., bellum Cimbrorum Teutonumque C.; sg. Teutonus -ī, m Tevtón: Front.; kolekt.: Lucan. Od tod adj. Teutonicus 3 tevtónski, pesn. = germánski: ritus V., opes Pr., capilli Mart., victoria Val. Max., Cimbrica Teutonicaque militia Vell., bellum Fl.

Thapsos² in Thapsus -ī, f (Θάψος) Táps(os)

1. polotok in mesto na vzhodni obali Sicilije: O., V., Sil.

2. primorsko mesto v Afriki, znano po Cezarjevi zmagi nad pompejanci (l. 46; zdaj Hr. ed-Dimas): Auct. b. Afr. — Od tod subst. Thapsitānī -ōrum, m Tap(so)šáni, Tapsitán(c)i, preb. Tapsa: Auct. b. Afr.

Themisōn -ōnis, m (Θεμίσων) Temízon iz Laodikeje v Siriji, slovit zdravnik, Asklepiadov učenec; v Rimu je živel in deloval ok. l. 60: Plin., Sen. ph., Cels., Iuv.

Theocritus -ī, m (Θεόκριτος) Teókrit, grški pesnik, utemeljitelj pastirske pesmi ali idile, Vergilijev vzornik; doma je bil iz Sirakuz, živel pa je na dvoru Ptolemajev okrog l. 270: Q., Suet., Macr. idr.

Theognis -idis, m (Θέογνις) Teógnis (Teógnid) iz Megare, grški gnomični pesnik; živel je okrog l. 600: Luc. ap. Gell.

Theopompus -ī, m (Θεόπομπος) Teopómp

1. z otoka Hios (Chios), Izokratov učenec, grški zgodovinopisec okrog l. 330: Ci., N.; pl. Theopompi Ci. možje kakor Teopomp. Od tod adj. Theopompēus ali Theopompīus 3 (Θεοπόμπειος) Teopómpov, teopómpski, teopompéjski: mos Ci., genus dicendi Ci. ep.

2. Cezarjev privrženec: Ci.

3. Ciceronov privrženec v Aziji: Ci. ep.

Thermŏpylae -ārum, f (Θερμοπύλαι „Topla vrata“) Termópile, soteska s toplicami v Lokridi, znana po junaški smrti kralja Leonida in njegovih 300 Spartancev v spopadu s perzijsko vojsko l. 480: L., Ci., N., Cat., Mel., Sen. ph., Iust. idr.

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.