Franja

zapeljati² (zapéljem) zapeljevati verführen; h kakemu dejanju: verleiten zu
zapeljati na kriva pota auf Abwege bringen
zapeljati v zmoto irreleiten

zapeljáti (-péljem) | zapeljeváti (-újem)

A) perf., imperf.

1. trasportare, portare; recapitare (con un mezzo di trasporto):
zapeljati do postaje, v mesto portare alla stazione, in città
zapeljati avtomobil v garažo mettere l'auto nel garage

2. (di veicolo) arrivare, portare, entrare; sorpassare:
zapeljati pred hišo portare l'auto davanti alla casa
prehitro zapeljati v ovinek entrare in curva, affrontare la curva troppo velocemente
avtobus je zapeljal na postajo la corriera è arrivata alla stazione
zapeljati v škarje rischiare lo scontro (nel sorpasso)

3. andare, deviare, svoltare (con la macchina):
zapeljati s parkirišča na cesto andare dal parcheggio sulla strada
zapeljati naprej, nazaj andare avanti, fare marcia indietro
zapeljati s ceste deviare dalla strada
žarg. avt. zapeljati skozi rdečo luč passare col rosso, bucare un semaforo

4. portare, condurre:
zapeljati na sprehod, v kino portare qcn. a passeggio, al cinema

5. pren. traviare, pervertire; indurre; ingannare:
zapeljati koga h kraji indurre qcn. a rubare
zapeljati koga v zmoto indurre qcn. in errore
rel. zapeljati koga v greh indurre qcn. a peccare
zapeljati koga s slabim zgledom traviare qcn. col cattivo esempio
zapeljati koga na kriva pota sviare qcn. dalla retta via
njen videz ga je zapeljal, da jo je imel za zdravo la credette sana, ingannato dall'aspetto esteriore

6. sedurre:
zapeljati koga z lepoto sedurre qcn. con la bellezza
zapeljal jo je in potem zapustil la sedusse e poi abbandonò

B) zapeljáti se (-péljem se) perf. refl. andare (con un mezzo di trasporto):
zapeljati se z vlakom na morje andare al mare in treno
pasti in se zapeljati po bregu navzdol cadere e scivolare giù per il pendio

zavájati

zavájati koga na kriva pota to lead someone astray

zavájati (-am) | zavêsti (-vêdem) imperf., perf.

1. fuorviare; depistare; indurre, incitare:
zavajati policijo na napačno sled depistare la polizia
pren. zavajati na kriva pota traviare qcn.
zavajati koga v laž indurre qcn. alla menzogna

2. sedurre, circuire:
zavajati mladoletnico sedurre una minorenne

3. ingannare, imbrogliare, traviare, sedurre:
nizke cene velikokrat zavajajo i bassi prezzi molto spesso ingannano

zgubíti perder

zgubiti sled estar despistado
zgubiti pogum perder el ánimo, desalentarse
zgubiti iz oči perder de vista
zgubiti se v podrobnostih perderse en detalles
zgubiti se perderse, (izginiti) desaparecer, (zaiti na kriva pota) extraviarse

zmoti|ti [ó] (-m)

1. (povzročiti motnjo) stören, aufstören (koga jemanden), in Unordnung bringen

2. (zavesti v zmoto) irreführen, beirren

3. (iritirati) beirren, irritieren

4. (zapeljati na kriva pota) verleiten

αἴ. [Et. αἰ je stari loc. fem.; εἰ pa je stari loc. neutr.] dor. in ep. = εἰ 1. li, neli, αἴ κε ako, (neli) morda, s cj. in opt. αἴ ποτα = αἴ ποτε. 2. za izraz želje: αἲ γὰρ (δή) o da bi, dal Bog (=utinam), nav. z opt., redko z inf.

ἀνα-σειράζω (σειρά) poet. (z vajeti) odvračam, spravljam s pravega pota.

ἄ-πορος 2 (πόρος) 1. brez pota, brezpoten, nehoden, nepristopen, nedohoden; težaven, nevaren, nemogoč; zvit, zapleten; τὸ ἄπορον stiska, zadrega, težkoča, ovira, zapreka, ἄπορόν ἐστιν nemogoče je; ἄπορός εἰμι ne morem; ἱππεῖς ἄποροι προσφέρεσθαι težko je, priti jim do živega. 2. kdor si ne ve ali ne more pomagati, brez pomoči (sredstev), v zadregi, siromašen, nesposoben. 3. adv. ἀπόρως siromašno, ἀπόρως ἔχω v zadregi sem, nemogoče mi je, ne morem.

ἀπο-σφάλλω 1. act. ep. odvračam (zavajam) s pravega pota, zanašam; πόνου pokazim (pripravim koga ob) trud. 2. pass. zgrešim kaj, izpodleti mi kaj; izpodrsne se mi, τινός motim se v čem.

ἀπόφραξις, εως, ἡ zagraja, zatvor; ἀπόφραξιν τῆς παρόδου λύω odprem (zagrajo pota) prehod.

δια-σχίζω 1. razkoljem, razcepim, razrežem, raztrgam (param), ločim. 2. pass. ločen sem od; τρίβῳ τινί zaidem, krenem (po neki stezi) s pravega pota.

δί-στομος 2 (στόμα) 1. z dvema izlivoma, izhodoma; δίστομοι συμβάλλουσι ὁδοί z dveh strani se stekata pota. 2. dvorezen NT.

εἴκω¹ [Et. kor. weiq, nem. weichen (iz stvn. wīhhan), sor. οἴγνυμι = odmaknem, odprem; = prv. pom. umakniti se; fut. εἴξω, εἴξομαι, aor. εἶξα, ep. iter. 3 sg. εἴξασκε, poet. aor. inf. εἰκαθεῖν] 1. a) umikam se, odjenjujem, odhajam, odstopam, stopim nazaj, προθύρου od vrat, τινὶ τῆς ὁδοῦ grem komu s pota, χάρμης odhajam iz boja, μῆνίν τινι opuščam jezo, neham se srditi; b) sem slabejši, zaostajam, τινί πόδεσσι v brzem teku; udajam se ὄκνῳ, popuščam, sem pokoren; podlegam κακοῖς, ἀνάγκῃ; ugajam, ustrezam θυμῷ; ἡλικίῃ dam se voditi mladostnemu ognju. 2. popuščam, ἡνία ἵππῳ konju brzde; prepuščam, dovoljujem τινὶ πλοῦν; z inf. Ζεφύρῳ εἴξασκε διώκειν.

ἐκποδών adv. = ἐκ ποδῶν izpod nog, s pota, ἐκποδὼν ποιοῦμαι spravim s pota (v kraj), odstranim, ugonobim, ubijem, ἐκποδών εἰμι oddaljen sem, ne oviram, ἐκποδὼν γίγνομαι grem izpod nog.

ἐκ-ρήγνῡμι [aor. ἐξέρρηξα, pass. ἐξερράγην, fut. ἐκραγήσομαι] ep. poet. ion. 1. trans. izderem, iz-, odtrgam, ὁδοῖο kos pota, pre-, raztrgam νευρήν. 2. intr. a) act. vnamem se, prederem, priderem μάχη; b) pass. zakadim se, zaderem se na εἴς τινα; ἐκρήγνυται ἐς τὸ μέσον razve, razglasi se.

ἐκ-τρέπω, ion. ἐκ-τράπω 1. act. a) odvračam, podim (sc. ἐκ τῆς ὁδοῦ), obračam, bežim pred kom τινί; ἀσπίδας θύρσοις bežim s ščiti pred tirzi; b) zadržujem, oviram τινά; c) ὕδωρ odvajam, πρός τι kam. 2. pass. z aor. med. a) obračam se od česa (NT εἴς τι k čemu), krenem v stran, ὁδόν udarim po drugem potu, izognem se komu, ogibljem se česa (τί NT), grem komu s pota τινά, zaidem τὸ χωλόν NT; b) izpreminjam se, τῶν λόγων sem drugih misli, tajim, govorim drugače nego poprej.

ἐκ-φέρω [gl. φέρω, fut. med. ἐξοίσομαι tudi s pas. pom.] I. act. 1. tr. a) vun nesem, iznašam τί τινος in ἔκ τινος; α.) pokopljem σῶμα, τινά; β.) πόλεμον πρός τινα začnem vojsko s kom; γ.) odnesem, ugrabim; pridobim (bojno nagrado); δ.) odnašam (iz morja na breg), odvedem, pripeljem do konca βάσις σ' εὖ ἐκφέρει; b) rodim, pri-, donašam καρπόν; pren. πρός τινα spravim med ljudi ἐπὶ γέλωτι; c) razglasim, objavim, oznanim χρηστήριον εἴς τινα, λόγον izrečem, ὄνομα izgovorim; d) zapeljem, zavedem s pravega pota. 2. intr. a) odhitim, stečem naprej, izletim (iz ograje); b) končam se, minem ἄροτος; c) zvršim se, izpolnim se, uresničim se ἐς ὀρθόν; d) ἀτραπός pelje iz česa. II. med. 1. iznašam svoje stvari, γνώμην izrekam svoje mnenje, ὅπλα zbiram se v orožju, zgrabim orožje. 2. = act. odnesem, (pri)dobim nagrado, κλέος stečem si. III. pass. a) prodiram, da(je)m se zapeljati, πρὸς ὀργήν jeza me premaga; b) zanese me, dospem (iz morja na suho).

ἐν-σείω (gl. σείω) poet. 1. trans. mečem (na), porivam, podim koga v kaj, tresnem v kaj τινί; ἀγρίοις ὁδοῖς tiram na divja pota, δι' ὤτων zvenim, bučim. 2. intr. zaženem se na, navalim, prihrumim, vderem v.

ἐξ-ερωέω ep. krenem s pota, uidem, pobegnem.