Franja

voce f

1. glas:
ad alta, a bassa voce glasno, potihoma
a gran voce kriče
a una voce hkrati; pren. enoglasno
a voce, a viva voce ustno
voce forte, sommessa močen, pridušen glas
un fil di voce tenek glas
coprire la voce di qcn. preglasiti, preglasovati koga
dare sulla voce a qcn. komu oporekati, koga utišati
dar voce a un sentimento izraziti čustvo
dare una voce a qcn. poklicati koga
fare la voce grossa dvigniti glas; groziti
gridare con quanta voce si ha in corpo kričati na ves glas
mutar voce mutirati
parlare a mezza voce govoriti polglasno
perdere la voce biti ob glas, postati hripav, onemeti
rifar la voce a qcn. oponašati koga

2. ekst. (živalski) glas:
la voce dell'usignolo slavčkov glas

3. glas (glasbila):
la voce dell'arpa glas harfe

4. šum, šumenje, hrup:
la voce del mare šumenje morja

5. glas (oseba):
una voce nuova nella narrativa pren. nov glas v pripovedništvu

6. beseda:
darsi la voce dogovoriti se

7. pren. glas, klic, vzgib:
la voce del cuore srčni vzgib
la voce della ragione, del sangue klic razuma, krvi

8.
voci pl. prividi

9. glas, mnenje:
voce di popolo, voce di Dio glas ljudstva, božji glas

10. glas, govorice; vest:
voci di corridoio kuloarske govorice, intrige
spargere la voce razširiti glas, vest

11. jezik način:
le voci verbali glagolski načini:
voce attiva, passiva aktiv, pasiv

12. jezik (vocabolo) beseda, izraz; slovarsko geslo:
voce dialettale narečni izraz
voce nuova neologizem, nova beseda
voce antiquata arhaizem
una voce con due significati beseda z dvema pomenoma

13. postavka (seznama, obračuna)

14. glasba glas; ekst. pevec:
voce di basso, contralto, soprano, tenore bas, alt, sopran, tenor
voce bianca otroški glas
voce di petto, di testa prsni glas, falzet
messa a quattro voci štiriglasna maša

15. glasba interval

16.
voci pl. lovstvo vpitje gonjačev

vociferous [vousífərəs] pridevnik (vociferously prislov)
kričeč, kričav, zelo glasen; hrupen, razgrajaški

vociferous talk vpitje
a vociferous crowd hrupna, bučna množica
to be vociferous glasno vpiti ali peti, dreti se

voz (množina: voces) ženski spol glas; ton; beseda, izraz; figurativno volilna pravica; figurativno odobritev, potrditev

voz activa, pasiva (gr) tvornik, trpnik
voz de la conciencia glas vesti
voz guía geslo (v slovarju)
voz de mando ukazovalen ton
voz de trueno gromoven glas
mala voz slab glas (sloves)
a voz en cuello, a voz en grito zelo glasno, kriče
a media voz s pridušenim glasom
a una voz enoglasno
de viva voz ustno; izrecno
en alta voz glasno
en baja voz tiho
ahuecar la voz govoriti z bolj globokim glasom
alzar (ali levantar) la voz glasneje govoriti, povzdigniti glas, koga grobo nahruliti
se le anudó la voz (fig) od razburjenja ni mogel govoriti
corre la voz govori se, šušlja se
dar una voz (a) komu zaklicati
llevar la voz cantante (fig) vladati
poner mala voz (a) koga v slab glas spraviti
tener voz (en) imeti posvetovalni glas (v)
tomar voz poizvedovati
voces pl vpitje, klici
voces de socorro klici na pomoč
juego de voces besedna igra
un secreto a voces javna tajnost
dar voces vpiti, kričati; na pomoč klicati
dar voces en desierto (fig) gluhim ušesom pridigati
estar pidiendo a voces kriče zahtevati, nujno hoteti

ἀπειροκαλία, ἡ neokusnost, nepoznanje lepega, sirovost, sirovo vedenje, ἀπειροκαλία καὶ φωναί divje vpitje.

ἀῡτή, ἡ (ἀῡ́ω) ep. kričanje, (bojni) krik, vpitje, boj.

βοητύς, ύος, ἡ (βοάω) ep. vika, vpitje, kričanje.

εὐχωλή, ἡ (εὔχομαι) ep. in ion. 1. molitev, obljuba, želja. 2. a) ponašanje, bahanje, vriskanje, krik, vpitje v strahu; b) predmet ponašanja, εὐχωλὴν λιπεῖν da bi se z njo ponašali.

θόρυβος, ὁ (gl. θρέομαι) 1. hrušč, hrup, ropot, krik, vpitje (znak nejevolje ali odobravanja), burno odobravanje, πολλῶν λόγων καὶ θορύβου γιγνομένου po dolgih burnih razpravah. 2. nered, nemir, upor γίγνεται NT.

θρόος, ὁ, skrč. θροῦς 1. hrup, šum, klic, krik, vpitje. 2. mrmranje, govor(ica), glas.

ἰά², ion. ἰή, ἡ glas, zvok, klic, krik, vpitje.

ἰωή, ἡ (ἄημι) ep. poet. 1. glas, zvok, vpitje, kričanje. 2. prasketanje, šumenje, šviganje.

κολο-συρτός, ὁ ep. hrup, šum, vpitje, vrvenje.

ὁμο-κλή, ἡ ep. glasno klicanje, poziv, krik, vpitje, kričanje, skupna zapoved, grožnja, pretnja, graja.

φωνή, ἡ (sor. φημί) 1. glas, zvok, šum; pl. vpitje, krik. 2. a) govor, jezik, narečje, φωνῇ po govorici; b) izrek, izraz, beseda, φωνὴν ἵημι govorim, πάσας φωνὰς ἀφίημι razvijem vso govorniško zmožnost, napnem vse govorniške sile, μόνον οὐχὶ φωνὴν ἀφιείς toliko da ne kriči, vpije skoraj na ves glas.

ψόφος, ὁ 1. zvok, glas, šum, ropot, šumenje, hrušč, hrup, hreščanje. 2. prazno govorjenje, vpitje (Sof. Aj. 1117).