Franja

spire² [spáiə]

1. samostalnik
koničast vrh zvonika (stolpa, strehe, drevesa); strm, koničast vrh; vsak predmet, ki se proti vrhu zoži v konico, v iglo; poganjek; steblo; veja (rogovja); konica, jezik (plamena itd.)

2. neprehodni glagol
poganjati, dvigati se v višino; zožiti se v konico, šiliti se
prehodni glagol
opremiti s konico, ošiliti, okoničiti

Sprache, die, (-, -n) jezik; figurativ govor; des Körpers, Tierkunde der Bienen: govorica; natürliche Sprache naravni jezik; künstliche Sprache umetni jezik; die gleiche Sprache sprechen govoriti isti jezik; eine andere Sprache sprechen govoriti drug jezik; eine deutliche Sprache sprechen vse povedati, Mensch: povedati brez ovinkov; die Sprache ist von... govor je o; die Sprache bleibt einem weg (človeku) zapre sapo; die Sprache verschlagen/rauben vzeti dar govora, ostati brez besed (es hat ihr die Sprache verschlagen ostala je brez besed) ; die Sprache auf etwas bringen speljati pogovor na (kaj);
an: an der Sprache erkennen spoznati po govoru (ugotoviti poreklo);
in: in sieben Sprachen schweigen molčati v vseh jezikih;
mit: mit der Sprache herausrücken priti z besedo na dan; heraus mit der Sprache Z besedo na dan!/Povej že enkrat!;
zu: zur Sprache bringen sprožiti, načeti, omeniti; zur Sprache kommen priti na dnevni red, biti omenjen

stilus (stylus) -ī, m (iz *(s)toi-lo-s; sor. s stimulus, īnstīgāre, stinguere) vsako pokončno (pokonci stoječe) koničasto oz. šilasto telo ali predmet

1. kot voj. t.t. stílus = ostnat kôlček, kolìč, kolíček z železnimi kavlji oz. konicami, nekak rogljač, železna nastava, železna past za poškodovanje nog: stilus occulitur Sil., stili caeci (zakriti) Auct. b. Afr., eminentes lignei stili Amm.

2. stílus, koničasto, podolgovato poljedelsko in vrtnarsko orodje, s katerim so ločevali rastline eno od druge in odstranjevali črve: Col., Pall.

3. rastlinsko steblo, deblo: Col.

4. železno ali (pozneje) koščeno, na spodnji strani priostreno, na zgornji širše pisalo (pisalce), črtalnik, pisalni črtnik; z njegovo konico so pisali na povoščene tablice (tabulae), z zgornjim, ploskim delom pa so zagladili (= zbrisali) pisne napake: Pl., Plin. iun., Q., Gell., Aug., Hier. idr., cum otiosus stilum prehenderat Ci., stilum vertenti mihi in Gallias Amm. ko sem pisalce obračal (= pisal); sicer stilum vertere = obrniti (obračati) pisalo = napisano zagladiti (zaglajati) s ploskim koncem pisalca, tj. spremeniti (spreminjati), popraviti (popravljati): vertit stilum in tabulis suis Ci., saepe stilum vertas H.; šalj.: stilis me totum usque ulmeis conscribito Pl. (gl. cōn-scrībō); dvoumno (stilus kot a) pisalo in b) bodalo, meč): si meus stilus ille fuisset Ci., hic stilus haud petet ultro quemquam animantem et me veluti custodiet ensis H.; meton.
a) raba pisalca = vaja (vaje) v pisanju, pisanje, sestavljanje (sestavitev, sestava) besedila (dela), spisovanje, pis(me)no sestavljanje, sestava, opis, opisovanje, popisovanje, literarno ustvarjanje: stilus optimus et praestantissimus dicendi effector ac magister Ci., unus sonus est totius orationis et idem stilus Ci., non ita dissimili sunt (sc. comoediae Andria et Perinthia) argumento, et tamen dissimili oratione sunt factae ac stilo Ter., neglegens stilus Q., rursus stilo incumbit Plin. iun. zopet se ukvarja s pisanjem, aliquid stilo prosequi Plin. iun. popisati (popisovati) kaj, pisati o čem, signare stilo Vell. zapisati, zapisovati, ut geographici stili formarunt Amm. po zemljepisnem (geografskem) opisu; pren. = pisalo, „pero“: stilus exercitatus Ci., orationes paene Attico stilo scriptae Ci., cedat stilus gladio Ci.
b) izražanje, način izražanja (pisanja), pisava, slog, stil: Eutr., Macr., Vop., Amm. idr., pressus demissusque Plin. iun., pugnax et quasi bellatorius Plin. iun., diligens T., morositate nimia obscurabat stilum Suet.
c) pisménstvo (písmenstvo), slovstvo, književnost, leposlovje, literatura, spisi, dela: Tert., Asinius … Pollio non minima pars Romani stili Val. Max.
d) pis(me)no oddani glas, glasovanje: cunctorum stilis ad unum sermonem congruentibus Ap.
e) supremus stilus oporoka, testament, volilo: familiares opes iunctioribus velut supremo distribuens stilo Amm.
f) jezik: Graecus, Romanus stilus Hier., transferre in stilum Latinum Porph.

špráha ž (nj. Sprache) nisko razg. jezik: kranjska špraha

tab [tæb] samostalnik
zanka, jezik (pri čevlju); okovica na vezalkah za čevlje; vložek, kos blaga (pri srajci, obleki); naušnik (pri kapi); tablica, etiketa
vojska znak na ovratniku štabnega častnika
sleng štabni častnik
ameriško, pogovorno račun, konto, kontrola

to keep (a) tab on s.th. voditi računa o čem, ne izgubiti iz vida česa, kontrolirati kaj
to pick up the tab plačati račun

talk¹ [tɔ:k] samostalnik
pogovor, razgovor, govorjenje, govor, govoričenje, govorica, (prazno) besedičenje, čenče; predmet pogovora; (radio) predavanje, kramljanje; način govorjenja, izražanje, jezik

the talk of the town figurativno stvar, o kateri vsi govore
full of talk brbljav, žlobudrav
idle talk prazno besedičenje, govoričenje
he is all talk on samo govori (ne naredi pa nič)
she is the talk of the town vse mesto govori o njej
there is much talk and no work veliko je govorjenja, storjenega pa nič
those people are nothing but talk teh ljudi so samo besede, ti ljudje samo frazarijo
it will all end in talk iz tega ne bo nič, ostalo bo le pri besedah
to make talk govoriti zaradi govorjenja
there is talk of his being bankrupt govori se, da.je (on) v bankrotu
I want to have a talk with him rad bi govoril (se pogovoril) z njim

tongue [tʌŋ]

1. samostalnik
jezik
figurativno človeški govor, jezik, veščina govora; način, spretnost izražanja
figurativno (zemeljski) rt; jezik plamena; jeziček (pri tehtnici); jezik pri čevlju; kembelj (zvona); ustnik (pihala)
tehnično tračnica, kretnica

furred (coated) tongue medicina obložen jezik
a fluent tongue, a sharp tongue dobro namazan, odrezav jezik
a long tongue, a sharp tongue dolg, oster jezik
tongue in cheek figurativno ironično
much tongue veliko govorjenja
slanderous tongue zlobni jeziki, obrekovalci
one's mother tongue materinski jezik
smoked tongue prekajen jezik
gift of tongues dar, talent za jezike
on the tip of one's tongue na konici jezika, na jeziku
he is all tongue on samo govoriči, njega je samo govorjenje, brbljanje
his tongue is too long for his teeth on je preveč jezikav, on preveč jezika
she is on the tongues of all men vsi jo vlačijo po zobeh
his tongue failed him jezik mu je odpovedal
to find one's tongue spregovoriti
he found his tongue jezik se mu je (spet) odvezal
to give tongue glasno govoriti, vpiti
to have a long tongue imeti dolg jezik, biti čenčav
to have a fluent (ready) tongue biti zgovoren
he has too much tongue kar ima na srcu, ima na jeziku
I have the word on the tip of my tongue besedo imam na jeziku
to hold one's tongue molčati
hold your tongue! drži jezik za zobmi! jezik za zobe!
to give (to lay) one's tongue to izraziti (izjaviti) se gledé
to keep a civil tongue in one's head ostati vljuden
I made a slip of the tongue zareklo se mi je
to put out one's tongue jezik pokazati
to speak with one's tongue in one's cheek govoriti ironično (posmehljivo, neiskreno, hinavsko)
to wag one's tongue neprestano brbljati, žlabudrati

2. prehodni glagol
dotakniti se, polizati z jezikom
pogovorno ozmerjati, ošteti
neprehodni glagol
klepetati, jezik vrteti

vorbíre -i f

1. govor
□ vorbire directă premi govor
□ vorbire indirectă odvisni/poročani govor

2. govorica, jezik

vōx, vōcis, f (indoev. kor. *u̯equ̯- govoriti; prim. skr. vāk glas, govor, govorica, beseda, vā́kyam izrek, govor, vácas- beseda, vakti, vívakti (on) pravi, govori, lat. vocō, gr. ὄψ glas, zvok, ἐν-οπή klicanje, hrup, ἔπος [iz *Ƒέπος] beseda, got. giwahan, giwuog, giwahannen = nem. erwähnen)

1. glas
a) človeški (govoreče, kličoče ali pojoče osebe): humana L. fr., Ap., acuta, gravis, cita, tarda, inflexa (droben, droban, tenek, tenak) inflexā ad miserabilem sonum voce Ci. (gl. īn-flectō), parva (slab, tih), magna (močen, močan, krepek, krepak), ingens V., clara (jasen) Ci., L., O., Lucr., clarior C., bona Pl., Q., rauca O., summa, ima H., Q., dulcis, solida Sen. rh., sedata et depressa, tremebunda Corn., exsurge, praeco … exerce vocem Pl. napni glas, vocem attenuare Ci. s piskavim glasom govoriti (da bi bil njegov moški glas podoben ženskemu), vocem attollere vel submittere Q., vocis contentio et remissio Ci., vocis magnitudo Corn., vocis via Lucr., voce referre V. ali contendere Cels. na glas, glasno, moribundā voce Amm., enimvero voce est opus Ter. klicati moram, nulla vox quiritantium … exaudiri poterat L. klic na pomoč, vocem late nemora alta remittunt V. javk, javkanje, personabant omnia vocibus ebriorum Ci. od kričanja, od vpitja, Valerium magnā voce inclamat L. glasno, magnā compellans voce cuculum H. glasno mu kličoč „kuku“, glasno mu kukajoč, venantum voces Ph. klici lovcev, voce vocare V. (po)klicati, vocis imago V. posnemanje glasu, jek, voce potius quam verberibus terreat (sc. boves) Col. z glasom, s klici, inclinatā ululantique voce canere Ci., citharam cum voce movere O. ob petju, Sirenum voces H. petje, sunt verba et voces quibus hunc lenire dolorem possis H. čarodejna besedila in glasbeni znaki.
b) živalski: mugiet et veri vox erit illa bovis O., vox boum V. mukanje, cornix plenā pluviam vocat improba voce V., vox (sc. apium) … sonitūs imitata tubarum V. brnenje, cycni Mel., porcina vox Sen. ph. svinjsko kruljenje, voces animalium truces Ap.
c) pren. glas pooseb. stvari: Sicilia tota si unā voce loqueretur Ci., rerum vox est, naturae vestigium, veritatis nota Ci., interdum … vocem comoedia tollit H. govori vzneseno (v vznesenem slogu).

2. meton.
a) glas = ton, zvok, don: Pl., Cat., Ph. idr., soni et voces Ci., numeri et voces et modi Ci. takt, glas (ton) in napev, auribus multa percipimus, quae etsi nos vocibus delectant, tamen … Ci., vocem mittere, emittere (gl. mittō, emittō), cum viderem … vocem pro me … neminem mittere Ci. da se nihče ne oglasi, da nihče ne spregovori zame, inludere vocem, quotiens caneret T., parum explanatis vocibus sermo praeruptus Sen. ph. odsekan govor s premalo dodelanimi glasovi, bucina … litora voce replet O., ad vocem celeres, quā bucina signum dira dedit, … concurrunt V. ob trobljenju, ob znaku s trobento (trombo), obloquitur numeris septem discrimina vocum V. brenka po taktu na sedmeroglasno liro; pesn.: ad sonitum vocis vestigia torsit V. po zvoku veslajev, audimus fractas ad litora voces (sc. pelagi) V. šumenje od brega odbijajočih se (ob breg butajočih) valov, verba quibus sensus vocesque notarent H. naravne glasove in misli.
b) izjava, izrek, izraz, vzklik, beseda, besede, govor, starejše izrecilo, izustilo: Lucr., Plin., omnes … cives … una et mente et voce consentiunt Ci. so ene misli (ene volje), enega glasu pri tem, so si enotni v mislih in besedah, una paene voce repelli Ci. enoglasno, vox publica Ci. izraz javnega mnenja, viva Ci., ficta O. laž, excepta vox est querentis Cu., constitue nihil esse opis in hac voce: „civis Romanus sum“ Ci., ex infimo specu vocem redditam ferunt: „imperium summum Romae habebit … “ L., Pythica vox L., vetuit me tali voce Quirinus H., vocem adversum pericula poscere T. zagovor, zagovornika, illas adversus senatum voces T., ex percontatione nostrorum vocibusque Gallorum C., carpi nostrorum militum vocibus C., his … vocibus infit V., Iuno … his vocibus usa est V., contumeliosis vocibus prosequebantur nostros C., voces per vinum … emissae Q., voces edere Ci. tožiti, tales voces dare O. tako tožiti.
c) (posamezna) beseda, izraz, naziv, oznaka, označba: ullam omnino vocem exprimere posset C., nulla tamen vox est ab iis audita populi Romani maiestate … indigna C., alia vox nulla violenta audita est L., dico ipsum Epicurum … non intellegere … , quid sonet haec vox voluptatis, id est, quae res huic voci subiciatur Ci. beseda „slast“, hic sensus verbi, vis ea vocis erat O., nescit vox missa reverti H.
d) besedilo, pregovor, rek, (modri) izrek, reklo, rečeníca, starejše poslóvica: qua voce et quo senatus consulto (= qua voce senatus consulti) populus Romanus ad arma sit vocatus C., negabat ullam vocem inimiciorem amicitiae potuisse reperiri quam eius, qui dixisset … Ci.
e) zagovor = čarodejno (čarovno, bajalno) besedilo, čarodejne (čarovne, bajalne) besede, čarodejna formula: sidera excantata voce Thessalā H., deripere lunam vocibus H., parce vocibus tandem sacris H.
f) povelje, ukaz, poziv: consulum voci atque imperio non oboedire Ci., Iri, meae … fidissima nuntia vocis O., cuius voci continuo Fabius obsecutus Val. Max.
g) zmožnost govorjenja, govorjenje, govor, govorica, jezik: me dies, vox, latera deficiant Ci., omnibus praeclusisse vocem videbatur L., vetorque plura loqui, vocisque meae praecluditur usus O., Graiā scierit sive ille Latinā voce loqui O., neu iubeas … vocem mutare viros aut vertere vestem V., qui feros cultūs hominum recentum voce formasti catus H., cum civem ex voce cognovisset Iust., Latinae vocis honos Val. Max., sed vox hoc nuntiat omnis Mart.
h) izgovor, izgovarjanje, izgovarjava, izreka, izrekanje: rustica vox et agrestis quosdam delectat Ci.
i) (kot ret. t.t.) naglas, poudarek, starejše priglas: in omni verbo posuit acutam vocem Ci.

Zunge, die, (-, -n) Anatomie, bei Schuhen: jezik; figurativ deutscher Zunge nemškega jezika; Tierkunde morski list; Technik , Musik jeziček, an Weichen: ostrica; eine scharfe Zunge oster jezik; eine falsche Zunge lažniv jezik; böse Zungen zlobni jeziki; die Zunge zeigen pokazati jezik; sich auf die Zunge beißen ugrizniti se v jezik; sich die Zunge abbrechen beim Sprechen: lomiti si jezik; sich die Zunge verbrennen opeči si jezik; seine Zunge hüten/zügeln brzdati (svoj) jezik; es liegt mir auf der Zunge leži mi na jeziku; auf der Zunge zergehen raztopiti se v ustih; seine Zunge wetzen brusiti jezik (an ob) ; das Herz auf der Zunge haben nositi srce na dlani; glatt/schwer von der Zunge gehen iti hitro/težko z jezika; jemandem die Zunge lösen razvezati jezik (komu)

мо́ва -и ж., jêzik -íka m.

• англі́йська мо́ва angléščina
• гре́цька мо́ва gŕščina
• італі́йська мо́ва italijánščina
• лати́нська мо́ва latínščina
• німе́цька мо́ва némščina
• по́льська мо́ва póljščina
• рі́дна мо́ва máterni jêzik
• слове́нська мо́ва slovénščina
• украї́нська мо́ва ukrajínščina
• францу́зька мо́ва francóščina
• хорва́тська мо́ва hrváščina
• япо́нська мо́ва japónščina

речь f govor; jezik; izgovor; govorica;
органы речи govorilni organi;
о чём р.? za kaj gre?;
р. идёт о gre za;
выступить с речью imeti govor;
русская речь ruski jezik;
обвинительная речь obtožba;
защитительная речь zagovor, obramba;
застольная речь zdravica;
речь зашла о začeli so govoriti o;
прямая речь premi govor;
косвенная речь odvisni govor;
часть речи (gram.) besedna vrsta

язи́к -а́ ч., jêzik -íka m.

язык m jezik; govorica; (zast.) kembelj, tolkač (pri zvonu);
у него я. без костей velik klepetec je;
чутьё языка jezikovni čut;
родной я. materinščina;
обиходный я. pogovorni jezik;
говорить на трёх языках govoriti tri jezike;
у него отнялся я. izgubil je dar govora;
как у него я. повернулся kako si je upal reči kaj;
у него я. хорошо подвешен govori, kot bi rožice sadil;
болтать (трепать, чесать) языком (vulg.) kvasiti;
это у него не сходит с языка to mu je stalno na jeziku;
у него сорвалось с языка ušlo mu je, bleknil je

adder's-tongue [ǽdəztʌŋ] samostalnik
botanika kačji jezik

Albanisch, das, Albanische, das, albanščina, albanski jezik

albánščina ž albanski jezik

aljamiar lomiti jezik, spakedrano govoriti

Alltagssprache, die, vsakdanji jezik

amarico

A) agg. (m pl. -ci) geogr. amharski

B) m jezik amharščina, amharski jezik