Franja

aphone [afɔn] adjectif brezglasen, brez glasu, afoničen

l'orateur, enrhumé, était aphone govornik, ki je bil prehlajen, je bil brez glasu

apostrofírati (-am) perf., imperf.

1. apostrofare qcn., rivolgersi direttamente a qcn.

2. mettere in rilievo, sottolineare:
govornik je apostrofiral probleme šolstva l'oratore ha messo in rilievo i problemi della scuola

apostrophē -ēs, f in apostropha -ae, f (gr. ἀποστροφή) „odvrnitev“, apostrofa, nagovor, govorna podoba, če se govornik obrne od sodnika in nagovori nasprotnika: Q., Serv., Hier., M.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

Aristogītōn -onis, acc. -onem in-ona, m (Ἀριστογείτων) Aristogiton,

1. Atenec, ki je s svojim ljubljencem Harmodijem l.514 ubil tirana Hiparha, zaradi česar so ga Atenci častili kot rešitelja njihove svobode: Ci. idr.

2. atiški govornik, Demostenov sodobnik in nasprotnik: Q.

Arrius 3 Arij(ev), ime rimskega rodu,

1. Q. Arrius Kvint Arij, pravnik in govornik, pretor l.72, v suženjski vojni poražen od Spartaka; kot bogat homo novus je l.59 pripravil sijajno „sedmino“ na čast svojemu očetu: Ci., H. (ki označuje njegove sinove za ožrljivce — parazite).

2. Arrius Varus Arij Var, vojskovodja v Vespazijanovem času: T.

3. Arria Arija, blaga žena Peta Trazeje (Paetus Thrasea), ki je l.42 po Kr. spodbujala svojega moža k samomoru: T.

Ārruntius 3 (Ārrūns) Aruncij(ev), ime rim. rodu,

1. L. Arruntius Lucij Aruncij, govornik, zgodovinopisec, pomemben in značajen državnik, konz. l. 6 po Kr.; potem ko si je pri Tiberiju nakopal zavist in bil preganjan od Sejana in Makrona, si je l.37 po Kr. sam prerezal žile: Vell., Sen. rh., Sen. ph., Plin., T.; apel.: Arruntii T. ljudje (možje), kakršen je bil Aruncij.

2. sloviti zdravnik v času ces. Klavdija: Plin.; apel.: Arruntii Plin. možje, kakršen je bil Aruncij.

3. L. Arruntius Stella Lucij Aruncij Stela, nav. samo Stella, rim. pesnik v Domicijanovem času, Marcijalov in Stacijev prijatelj, konz. najbrž l.101 po Kr.: Mart., Stat., Sid.

4. Arruntius Celsus Aruncij Celz, nav. samo Celsus, rim. slovničar v času Antonina Pija: Prisc.

Asinius 3 Azinij(ev), ime rim. plebejskega rodu,

1. C. Asinius Pōlliō Gaj Azinij Polion, tudi samo Pōlliō ali Pōliō (-ōnis), Marucinec, roj. l.76, izvrsten državnik, govornik, zgodovinopisec, slovničar in kritik, ustanovitelj prve knjižnice v Rimu. Kot Cezarjev, pozneje pa Oktavijanov pristaš in zaupnik je deloval v obeh vojnah. Bil je konz. l.40, l.39 je triumfiral nad dalmatinskimi Partinci, pozneje pa se je posvečal le še znanostim; umrl je l.4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. idr.; pl. Asiniī Sen. ph. možje, kakršen je bil Azinij.

2. C. Asinius Gallus Gaj Azinij Gal(us), sin prejšnjega, prijatelj znanosti, napisal je spis „ Comparatio patris et Ciceronis“ ter baje zlagal tudi epigrame. Zaradi njegove prostodušnosti ga je Tiberij sovražil, l.30 ga je obsodil na smrt, ne pa tudi usmrtil. L.33 po Kr. je v ječi umrl od gladu: Sen. rh., T., Suet., Plin. iun., Gell., Asinius uterque (oče in sin) Q.

Aufidius 3 Avfidij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. Cn. Aufidius Gnej Avfidij, tr. pl. l. 114, pretor l. 108, napisal je rim. zgodovino v gr. jeziku; v starosti je oslepel, vendar še deloval kot politik in znanstvenik: Ci., Plin.

2. njegov posinovljenec Cn. Auf. Orestes Aurelianus Gnej Avfidij Orest Avrelijan, konz. l. 71: Ci.

3. M. Auf. Lurco (= Požrešnik) Mark Avfidij Lurkon, kot tr. pl. l. 61 je sprožil zakon de ambitu, ki pa ni obveljal; začel je kot prvi pitati pave, s čimer si je prislužil mnogo denarja: Ci. ep., Varr., Plin.; najbrž tega istega Avf. omenjajo H. (Sat. II, 4, 24: Aufidius forti miscebat mella Falerno) kot požrešnika, Ci. (Pro Flacco 4, 10: iratus Flacco dixit M. Lurco) kot pričo v Flakovi pravdi, Suet. (Calig. 23) kot Livijinega deda.

4. T. Auf. Tit Avfidij, rim. govornik srednje mere: Ci.

5. Sex. Auf. Sekst Avfidij, rim. vitez: Ci. ep.

6. Auf. Luscus Avfidij Lusk, najvišji oblastnik (pretor) v Fundih, prej pisec, zelo nečimrn človek: Fundos Aufidio Lusco praetore libenter linquimus, insani ridentes praemia scribae H. (Fundi so bili v Horacijevem času municipij s polnim rim. državljanstvom ter so si zato sami volili svoje oblastnike).

7. Auf. Bassus Avfidij Bas, zgodovinopisec v Avgustovem in Tiberijevem času, napisal je zgodovino rim. državljanskih vojn in zgodovino rim. vojn v Germaniji (to je nadaljeval Plinij st.) Sen. rh., Sen. ph., Plin., Plin. iun., Q., T. — Od tod adj. Aufidiānus 3 Avfidijev (= Seksta Avfidija): nomen Ci. ep.

Aurēlius 3 (prim. aurōra) Avrelij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Aurelius Cotta Gaj Avrelij Kota, konz. l. 252 in 248, znameniti poveljnik na Siciliji v prvi punski vojni: Val. Max.

2. M. Aurelius Cotta Mark Avrelij Kota; opravljal je več oblastniških služb v času druge punske vojne in bil poslanec pri mak. kralju Filipu III.; umrl je l. 201: L.

3. C. Aurelius Cotta, konz. l. 200; vodil je rim. vojsko zoper gornjeitalske Galce, ki jih je Hamilkar naščuval k vojni zoper Rimljane; ni si priboril posebne slave, ker je sovražnike že pred njegovim prihodom porazil pretor Furij: L.

4. L. Aurelius Cotta Lucij Avrelij Kota, tr. pl. l. 154, konz. l. 144, znani lakomnež (in ves zadolžen), kateremu je bil hud nasprotnik Scipion Emilijan: Ci., Val. Max.

5. L. Aurelius Cotta, tr. pl. l. 95, govornik, ki ga je Ciceron grajal zaradi grobega jezika, ki se je nagibal k starinskosti Ci.

6. C. Aurelius Cotta, roj. okoli l. 124, prijatelj ljudskega tribuna Livija Druza, po čigar usmrtitvi l. 91 je odšel v pregnanstvo in se vrnil l. 82. Kot konz. l. 75 je predlagal, naj se odpravi Sulov zakon, ki je bivšim ljudskim tribunom prepovedoval prevzemati druga oblastništva. Umrl je nenadno l. 74 kot prokonz. v Galiji. Ciceron hvali njegovo zgovornost in ga navaja kot govornika v svojih knjigah De oratore, kot akademika pa v 3. knjigi De natura deorum: Ci.

7. prejšnjega brat M. Aurelius Cotta je l. 74 poveljeval pod Lukulom v vojni zoper Mitridata, a je bil na morju in na kopnem pri Halkedonu premagan. Potem ko se je vrnil v Rim, je tožil svojega kvestorja Opija zaradi podkupovanja, Ciceron pa ga je zagovarjal; pozneje je bil Avrelij sam obsojen zaradi izsiljevanja v Bitiniji: Val. Max.

8. obeh prejšnjih brat L. Aurelius Cotta; kot pretor l. 70 je sprožil zakon, da smejo poleg senatorjev tudi vitezi in tribuni aerarii biti sodniki v civilnih in zaglavnih pravdah; l. 66 je tožil za prihodnje leto izvoljena konzula de ambitu, zaradi česar sta bila odstavljena, sam pa je dosegel l. 65 konzulstvo, l. 64 pa cenzorstvo. Bil je Ciceronov prijatelj, pozneje Cezarjev privrženec; svoja zadnja leta je preživel v samoti: Ci., S., Suet.

9. M. Aurelius Scaurus Mark Avrelij Skaver, l. 105 premagan in ujet od Cimbrov v Galiji, potem usmrčen, ker je pred njihovim kraljem Bojorigom slavil nepremagljivost Rimljanov; Ciceron ga hvali kot govornika: Ci., Vell., T.

10. M. Aurelius Cotta Messalinus Mark Avrelij Kota Mesalin, sin slavnega govornika Mesale; Avrelijev rod ga je posinovil in sprejel v rod njegove matere; bil je Ovidijev prijatelj in Tiberijev privrženec ter je živel zelo razkošno in razuzdano, zaradi česar je obubožal: T.; enemu njegovih sinov je ces. Neron odmeril letni dohodek: T. — Kot adj.: via Aurelia Avrelijeva cesta, imenovana po graditelju (nekem sicer neznanem Avreliju) je držala od Janikulskih vrat (porta Ianiculensis) do Pize, pozneje do Arelate: Ci., lex Aurelia
a) iudicaria Avrelijev (pod 8. omenjenega pretorja L. Avrelija) zakon o sodstvu: Ci.
b) de ambitu (zakon neznanega predlagatelja): Ci. ep., Forum Aurelium Avrelijev trg, etrursko mestece ob Avrelijevi cesti nedaleč od starega tarkvinskega mesta (Tarquinii): Ci., Aurelium tribunal na rim. forumu: Ci.

āversiō -ōnis, f (āvertere)

1. obrat nazaj, le v adv. zvezah:
a) ex aversione odzadaj, za hrbtom: ex aversione aliquem iugulare Auct. b. Hisp.
b) per aversionem ali aversione npr. emere, vendere, locare Icti. „vstran obrnjeno“, t.j. brez natančnejšega razpravljanja, povprek, vsevprek, pomešano.

2. pren.
a) ogovor ali apostrofa (ἀποστροφή obračanje) = govorna podoba pri ret. (kadar govornik poslušalca odvrača od predmeta, o katerem se razpravlja): Q.
b) odpad, nepokorščina: aversio a religione priorum Arn., a divina religione, a cultu divinae religionis Aug., sanabo aversiones vestras Vulg.
c) mrzenje, mržnja, gnus: aversionibus stomachorum laborare Arn.

besednik, besednik [é] moški spol (-a …) der Fürsprecher; der Wortführer; (govornik) der Redner

boca ženski spol usta; gobec, smrček; okus v ustih; odprtina, luknja; ustje (reke); jašek, rov; proviant; ustnik (pri pihalih); vinski duh; blebetač

boca de escorpión opravljivec
boca de espuerta velika, široka usta
boca de fuego puška, strelno orožje
noche oscura como boca de lobo kot smola črna noč
boca de oro izvrsten govornik
boca de riego hidrant; vodovodna pipa
a boca ustno
a boca de invierno ob nastopu zime
a boca de jarro iz neposredne bližine (strel)
a pedir de boca, a qué quieres boca kot srce poželi
boca a boca med štirimi očmi, ustno
boca abajo na trebuhu (ležeč)
boca arriba na hrbtu (ležeč)
de boca en boca od ust do ust, javno
de manos a boca nenadoma, nepričakovano
¡de boca! prazne besede!
¡punto en boca! tiho!
callar la boca molčati
no se le cae de la boca govori vedno (kar naprej) o isti stvari
dice lo que se le viene a la boca na vsa usta pove, (kar misli)
no decir esta boca es mía nobene besede reči
estar pendiente de la boca de uno koga z veliko pozornostjo poslušati
guardar la boca biti zmeren v jedi in pijači; zamolčati, ne izblekniti
hablar por boca de otro delati po navodilih koga drugega
hacer boca zbuditi apetit
la boca se le hace agua sline se mu pocede
írse de boca uiti, pobegniti (konj); nepremišljeno govoriti
mentir con toda la boca v obraz lagati
poner la boca al viento ničesar jesti ne imeti
quitar a uno de la boca a/c komu nekaj z jezika sneti
quitárselo uno de la boca od ust si pritrgati, da drugemu damo
su boca es medida vaša želja je zame ukaz
tener buena boca imeti dober okus (vino)
torcer la boca usta zaviti, namrdniti se, nakremžiti se; nos vihati
traer a. siempre en la boca kar naprej o istem govoriti
en boca cerrada no entra(n) mosca(s) molčati je zlato
por la boca muere el pez škoda človeka spametuje
quien tiene boca, se equivoca motiti se je človeško
traer en bocas a uno koga skozi zobe vleči

brillante

A) agg.

1. bleščeč, sijoč, sijajen, iskreč se:
cristallo brillante bleščeč kristal
occhi brillanti come stelle kot zvezde sijoče oči

2. ekst. živ, živahen:
un verde brillante živo zelena barva

3. sijajen, bleščeč, briljanten; svetel; duhovit, iskriv, prefinjen, izbran, eleganten:
oratore brillante sijajen govornik
conversazione brillante duhovit, iskriv pogovor
risultato brillante sijajen uspeh
un brillante futuro svetla prihodnost

4. kozmet.
acqua brillante briljantina

B) m

1. briljant

2. briljantni prstan:
il brillante di fidanzamento briljantni zaročni prstan

3. gled. (igralec živahnih in veselih vlog v 19. stoletju)

brūtus 3 (prim. gr. βαρῦς)

1. težak, neokreten: pondus Lucr., tellus H. nepremična, corpora Ap.

2. pren.
a) (telesno) top, neobčutljiv (naspr. sensibilis): Eccl.
b) (duševno) top, brezčuten, slaboumen, neumen, nespameten, topoglav, bebast. α) o osebah, njihovem stanju idr. (naspr. sapiens): homo Pac. ap. Non., Fortunam insanam esse et caecam et brutam perhibent philosophi Pac. ap. Corn., adulescentia bruta et hebes Sen. ph., non sum tam brutus Ap., brutum scitum Caesaris Prud. nespametna, nepremišljena; šalj.: ista culpa Brutorum? Minime illorum quidem, sed aliorum brutorum, qui se cautos ac sapientes putant Ci. ep. β) o živalih: animalium hoc maxime brutum Plin. (o svinji). γ) o rečeh: fulmina Plin. nepomembne. Kot nom. propr. Brūtus -ī, m Brut = Bebec, priimek Junijevega rodu, poseb.

1. L. Iūnius Brūtus Lucij Junij Brut, patricij po rodu, sorodnik Tarkvinija Ošabnega (Tarquinius Superbus), ki se je delal bebastega, da bi s tem rešil sebe in osvobodil Rim kraljevskega nasilja: Ci., ex industria factus ad imitationem stultitiae Bruti haud abnuit cognomen L., Brutus erat stulti sapiens imitator, ut esset tutus ab insidiis, dire Superbe, tuis O.

2. M. Iūnius Brūtus Mark Junij Brut, plebejec, sin Marka Bruta in Servilije, sestre Katona Utičana, filozof in govornik, Ciceronov prijatelj, Cezarjev ljubljenec in pozneje morilec, padel je pri Filipih: Ci., Vell., Suet.

3. D. Iūnius Brūtus Decim Junij Brut, plebejec, Cezarjev legat in pozneje namestnik v Galiji, sozarotnik zoper Cezarja, po čigar smrti se je bojeval z Antonijem, ki ga je dal l. 43 zavratno umoriti: Ci., Vell., Suet. Pl. Brūtī: Ci., Plin. iun. — Od tod adj. Brūtiānus 3 Brutov (= M. Jun. Bruta): castra, ultio Val. Max., bellum civile Lact.; Brūtīnus 3 Brutov (= Marka Junija Bruta): consilia Ci. ep.

Caelius 3 Celij(ev)

I. ime rim. plebejskega rodu z rodbinama Kaldov in Rufov. Poseb.

1. L. Caelius Antipater Lucij Celij Antipater, sloviti analist (v 7 knjigah z naslovom Annales je opisal drugo punsko vojno), govornik in pravoznanec v času Grakhov, poglavitni Livijev vir za Hanibalovo vojno: Ci., L., Val. Max.

2. C. Cael. Caldus Gaj Celij Kald; po zaslugi svoje delavnosti in zgovornosti se je povzpel do najvišjih častnih služb; kot tr. pl. je l. 107 sprožil zakon, po katerem naj bi se na sodiščih pismeno glasovalo tudi pri postopkih o veleizdaji; konz. l. 94: Ci.

3. M. Cael. Rufus Mark Celij Ruf, roj. l. 82, državnik in govornik, ki se je po volji Cicerona in Marka Krasa izobraževal v znanostih in umetnostih, zlasti pa v govorništvu. Bil je zvest prijatelj Ciceronu, ki ga je l. 56 zagovarjal v govoru pro Caelio; pozneje je bil kot tr. pl. Cezarjev privrženec. Usmrtili so ga l. 48 v Turijih: Ci., C. idr.

— II. Caelius Aurelianus Celij Avrelijan, rim. zdravnik v 5. st. po Kr. iz Sike (Sicca) v Numidiji; napisal je Acutarum passionum libri III in Chronicarum passionum libri V; poleg teh spisov so ohranjeni še večji fragmenti drugih del. — Od tod adj. Caeliānus 3 Celijev: Caelianum illud Ci. ep. tisti Celijev izrek, Caelianae orationes (govori Marka Celija Rufa) T.; subst. Caeliāna -ōrum, n Celijevi (= Lucija Celija Antipatra) spisi: Ci. ep.

Caesar -aris, m (gr. Καῖσαρ) Cezar, ime Julijevega rodu. Poseb.

1. L. Iulius Caesar Lucij Julij Cezar, konz. l. 90: Ci. idr.

2. njegov brat C. Iulius Caesar Strabo Gaj Julij Cezar Strabon, dober govornik; oba brata je l. 87 ubil marijevec Gaj Flavij Fimbrija: Ci.

3. C. Iulius Caesar Gaj Julij Cezar, sloviti državnik, vojskovodja, govornik in pisatelj, roj. l. 100, umorjen l. 44 v zaroti: Ci., S., T. idr.

4. njegov posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus, pozneje Augustus Gaj Julij Cezar Oktavijan Avgust (gl. Octāvius). Za njim so imeli vsi rim. ces. naslov Caesar (apel. = cesar) s pridevkom Augustus; po Hadrijanu se je vladajoči ces. imenoval Caesar Augustus, določeni prestolonaslednik pa samo Caesar: Aur.

5. Germānicus Caesar Germanik Cezar (gl. Germānicus pri Germānī.) — Od tod adj. Caesareus 3
a) Cezarjev (= Gaja Julija Cezarja), cezarski: nomen, numen, voltus, sanguis O., forum Stat. (ki ga je osnoval Cezar).
b) cesarski: amphitheatrum Mart. (ki ga je dal zgraditi ces. Domicijan), leones Mart. (ki jih je dal ces. Domicijan za boje z zvermi). Caesariānus (v pozni lat. Caesareānus) 3
a) Cezarjev (= Gaja Julija Cezarja), cezarski: Caesarianum civile bellum N., aequitas Val. Max., partes Plin., eques Mart., orationes Serv. hvalilni Ciceronovi govori pred Cezarjem in njemu v slavo; subst. Caesariānī -ōrum, m cezarjevci, cezarjanci, Cezarjevi privrženci v državljanski vojni: Auct. b. Afr., Fl.
b) cesarski, cesarjev (gen. pl.): collyrium Cels., Pallas Mart. (ki jo je Domicijan posebno častil), imperium, Caesareanorum temporum scriptores Vop.; subst. Caesariānī -ōrum, m cesarski služabniki ali uradniki v rim. provincah: Cod. Th., Cod. I. Caesariēnsis -e Cezarski, ime več krajev, npr.: Mauretania Caes. = vzhodni del Mavretanije: Plin., T., Colonia Caes. Icti. Caesarīnus 3 Cezarjev (= Gaja Julija Cezarja), cezarski: celeritas Ci. ep. Z gr. obrazilom (Καισάρειος) nav. le subst. fem. Caesarēa (Caesarīa) Cezareja (Cezarija) = Cezarjevo (sc. mesto), ime več mest
a) obmorsko mestece v Palestini na meji med Galilejo in Samarijo: T., Eutr., Amm.; preb. Caesariēnsēs -ium, m Cezarejci: Plin., Ulp. (Dig.).
b) glav. mesto Cezarske Mavretanije, prej Iol: Mel., Plin., Eutr.
c) glav. mesto Kapadokije: Auct. b. Alx., Plin., Eutr.
č) mesto v Fenikiji, ki so ga poselili Rimljani, prej Arca ali Arcēna urbs, roj. kraj ces. Aleksandra Severa: Aur., Lamp.
d) mesta v Kilikiji, Mali Armeniji, Pizidiji in Trahonitidi: Plin.
e) Caesarea Augusta Cezaravgusta (gl. Caesaraugusta).

Caesulēnus -ī, m Cezulen: L. Caes. Lucij Cezulen, rim. govornik: Ci.

Calidius 3 Kalidij(ev), ime rim. rodu. Poseb.

1. Q. Calidius Kvint Kalidij, tr. pl. l. 99: Ci.

2. M. Cal. Mark Kalidij, sin prejšnjega, pretor l. 57, cezarjanec, Ciceronov prijatelj, izvrsten govornik in državnik, obtožen de ambitu: Ci. ep., C. idr. Od tod adj. Calidiānus 3 Kalidijev, kalidijski: crimen Ci.

Cannutius (Canutius) -iī, m Kanucij, rim. nom. propr.

1. P. Can(n). Publij Kanucij, rim. govornik, Ciceronov sodobnik: Ci., T., Prisc.

2. Ti. Can(n). Tiberij Kanucij, tr. pl. l. 44, hud nasprotnik Marka Antonija: Ci., Vell., Suet.