Franja

im-meritus (in-meritus) 3

1. act. (med.)
a) „ki ni zaslužil“, torej nedolžen, ki ni kriv: V., Pr., Lact., delicta maiorum inmeritus lues H., protegit haec sontes, immeritosque premit O.; pesn. inmeritam vestem scindere H.; z inf.: inmeritus mori H. ki ni zaslužil smrti.
b) poseb. abl. immeritō ne da bi zaslužil, nezasluženo, brez krivde, po nedolžnem: cur tu immerito meo me morti dedere optas? Pl.; od tod samo immerito: Ci., L., Cu., tudi immeritissimo Ter. popolnoma nezasluženo; pogosteje zanikano: nec (haud, non) immerito L., T., Lucan., Q., Sen. ph., Suet. popolnoma po pravici.

2. pass.: nezaslužen: Mart., Val. Fl., meriti atque immeriti triumphi L., laudes haud immeritae L. popolnoma zaslužena, immeritā … ope O.

im-paenitendus (in-paenitendus) 3 (in [priv.], paenitēre; obl. poen … se naslanjajo na „poena“ po ljudski etim.) česar se ni treba kesati: Ap.

impassable [impá:səbl] pridevnik (impassably prislov)
neprehoden, nepristopen; nepremostljiv; ki ni v obtoku (denar)

impénétrable [-trabl] adjectif neprediren, neprepusten, ki ga ni mogoče spregledati; nedostopen

impénétrable à l'eau neprepusten za vodo
forêt féminin impénétrable neprediren gozd

impercorribile agg. ki ga ni mogoče preteči

imperdable [ɛ̃pɛrdabl] adjectif ki ga ni moči izgubiti (npr. pravda, tekma, partija)

impignorabile agg. pravo nezarubljiv, ki ga ni mogoče zarubiti

importabile² agg. ki ga ni moč nositi, obleči

importābilis (inportābilis) -e

1. neprenosen, nepremičen: moenium importabiles arietes Cass.

2. metaf. neznosen, ki ga ni moč prenašati: importabilia portare Tert., malum i., fraus i. Cass.; adv. importābiliter na neznosen način: i. facere omnia Cass.

impos (inpos) -potis (gl. potis)

1. nemočen, ki ni kos komu ali čemu, ki ni gospodar, ki nima v moči, v oblasti, nezmožen vladati (krotiti); z gen.: qui sui est impos animi Pl., mentis Suet., Lact., sui i. Sen. ph. in tr., i. damni Ap. nezmožen prenašati.

2. nedeležen česa, brez česa: i. veritatis Ap.

impossibilitato agg. onemogočen; ki mu ni mogoče, ki ne more:
scusami, sono impossibilitato a venire oprosti, ne morem priti

impotēns (inpotēns) -entis, abl. -ī in -e, adv. impotenter

I.

1. nezmožen, nemočen, nevečen, slab: homo infans atque impotens Ci., valent, haec omnia ad salutem innocentium, ad opem impotentium Ci. slabotnežev.

2. z objektnim gen.: nezmožen vladati (krotiti) kaj, ki nima česa v oblasti (moči), ki ni gospodar česa: impotens sui Cu. ne gospodar samega sebe, animi Cu. nezmožen krotiti jezo, amoris T., irae L. nezmožen brzdati jezo; od tod pass.: elephanti impotentius … regi L. ki jih niso mogli več voditi.

— II. med. (z neizraženim zaimkom): brez oblasti nad seboj, ki ni gospodar samega sebe, nezmožen sebe vladati (krotiti), razbrzdan, vihrav, strasten, silovit, divji, brezmeren (brez mere), oblastiželjen, prevzeten, oblastljiv; o ljudeh: est ipse confidens, impotens Ci., advolabat … homo impotentissimus, ardens odio Ci., qui eum ferre potuissent impotentem, iracundum, contumeliosum? Ci., impotens militibus Iust. prevzeten, samosilen (tiranski) proti … , mea (amica) est impotens, procax Ter.; pesn. z inf.: quidlibet imp. sperare H. predrzno upajoča na kar koli; enalaga: nihil fecit impotenti animo Ci., quae est tam impotens inhumanitas? Ci., i. iniuria L., dominatio N., L., rabies L., impotentia mulierum iussa T., i. laetitia Ci., superstitio Cu.; adv.: impotenter regnare Auct. b. Alx., impotentissime facere Sen. ph.

— III. oba pomena združena: onemoglo besneč: monumentum, quod non aquilo impotens possit diruere H. pravzaprav „divji“, a obenem „onemogel“, zato, quod non possit diruere.

impresentabile agg. ki ga ni moč predložiti; ki ni za v javnost:
con questa acconciatura sono proprio impresentabile s to frizuro pa res ne morem pred ljudi

improcedibile agg. pravo ki ga ni mogoče sodno nadaljevati (proces, pregon)

improfessus (inprofessus) 3

1. act. ki se ni k čemu prijavil (oglasil): servus Icti., vel improfessi Suet. ne da bi izpovedali (židovstvo).

2. pass. pri carinskem uradu neprijavljen, nenaznanjen: quod quis per publicanos improfessum transtulerit, commissum sit Q.

imprōmptus (inprōmptus) 3 ki ni hitro pri roki, ne dovolj uren (čil): imprompto Arminio T. ker ni bil čil, linguā impromptus L. počasnega jezika.

improponibile agg. nepredložljiv, ki ga ni mogoče predlagati

impropre [ɛ̃prɔpr] adjectif neprimeren, neprikladen, nepripraven; nespodoben (à za); ki ni na mestu, pomensko neustrezen, napačen (beseda, izraz)

impubliable [ɛ̃pübliabl] adjectif ki ni za objavo, nepriobčljiv

inaccordabile agg.

1. ki ga ni moč izkazati:
favore inaccordabile usluga, ki je ni moč izkazati, storiti

2. glasba neuglasljiv