Franja

oprsje samostalnik
1. (ženske prsi) ▸ kebelZvezdnica je svoje oprsje zakrila z rokami. ▸ A sztár a kezeivel takarta el a kebleit.

2. (del telesa) ▸ kebel, mellkas
Voznik je z oprsjem udaril ob volanski obroč in ga zlomil. ▸ A sofőr a mellkasával a kormánykeréknek ütődve eltörte azt.
Prijel je otroka in prislonil njegovo drhteče drobno oprsje ob svoje. ▸ Megfogta a babát, és reszkető kis mellkasát a saját kebléhez szorította.

3. (pri živalih) ▸ hátpajzs, tor
Značilnost večine izmed 3200 vrst suhih južin so oči, ki leže na majhni izboklini sredi oprsja. ▸ A 3.200 kaszáspókfaj legtöbbjére a hátpajzs kis dombjain ülő szemek jellemzők.
Večina žuželk ima na oprsju dva para kril, nekatere samo en par kril, nekatere pa so brez kril. ▸ A legtöbb rovarnak két pár szárny van a torján, néhánynak csak egy pár, és vannak szárnyatlanok is.

oranževec samostalnik
1. Citrus sinensis (drevo ali grm) ▸ narancs, narancsfa
2. (član protestantskega reda) ▸ narancsosVoditelji protestantov in reda oranževcev so svoje pripadnike pred pohodom pozvali, naj se izogibajo nasilju. ▸ A felvonulás előtt a protestánsok és a Narancs Rend vezetői az erőszak elkerülésére szólították fel híveiket.

Orbilius (-iī) Pupillus -ī, m Orbílij Pupíl, Beneventčan, od l. 63 učitelj v Rimu, znan po strogosti; svoje učence je vse prerad ustrahoval s šibo: H.

order² [ɔ́:də]

1. prehodni glagol
ukazati, odrediti; poslati koga kam (to)
medicina predpisati (zdravilo); naročiti; urediti

2. neprehodni glagol
ukazovati; naročati

vojska order arms! puške k nogam!
to order s.o. home poslati koga domov
to order s.o. out of one's house spoditi koga iz svoje hiše

Ordnung, die, (-, -en) red (tudi Biologie); urejanje, ureditev; (Anordnung) razvrščanje, razvrstitev, razporeditev, razporejanje; struktura; stopnja (Gericht gleicher Ordnung sodišče iste stopnje); (Geschäftsordnung, Tarifordnung) pravilnik; (Reihenfolge) vrstni red; Heerwesen, Militär postroj öffentliche Ordnung javni red, (Aufrechterhaltung der Ordnung vzdrževanje reda, Störung der Ordnung motenje reda) ; Ordnung halten vzdrževati red, imeti (svoje) stvari v redu; aus der Ordnung bringen spraviti iz reda, zmešati; in Ordnung v redu; in bester/schönster Ordnung v najlepšem redu; in Ordnung bringen urediti; in Ordnung sein/gehen biti v redu; (wieder) in Ordnung kommen urediti se (spet); zur Ordnung anhalten ein Kind: navajati na red; zur Ordnung ermahnen opozoriti; zur Ordnung rufen ukoriti, opomniti

ordonner [ɔrdɔne] verbe transitif ukazati, odrediti; urediti, uravnati; médecine predpisati; religion posvetiti (za mašnika)

ordonner ses idées urediti svoje misli
s'ordonner v redu se razporediti, uvrstiti se

orgueil [ɔrgœj] masculin oholost, ošabnost; ponos

crever d'orgueil pokati od ošabnosti
être bouffi d'orgueil biti ves napihnjen od ošabnosti
par orgueil iz ponosa
avoir l'orgueil de ses enfants biti ponosen na svoje otroke
orgueil national narodni ponos
tirer orgueil de quelque chose biti ponosen na kaj

orgulloso ohol, ošaben, ponosen

orgulloso de sus conocimientos ponosen na svoje znanje

orīgō¹ -inis, f (orīrī)

1. izvir, izvor, nastanek, začetek: N., V., O., Lucr. idr., doloris Ci., res a parva origine orta L., fontium origines H. „Nastanek“, „Prazgodovina“ (= gr. κτίσεις), naslov knjige Katona starejšega: Ci., Gell., Serv., od tod M. Cato in sextā origine Gell. v šesti knjigi svoje Prazgodovine; occ. rod, rojstvo: familiarum N., Achillis Cu. izvor od Ahila, illa clarus origine O., Sabinus modicus originis T., ab aliquo originem ducere H. ali deducere Plin. ali trahere L. izvajati (izpeljevati) svoj rod od koga.

2. meton.
a) rod, rodbina, rodovina, pleme: pulchrā origine Caesar V., ab origine ultimā stirpis Romanae generatus N. iz prastare rodbine.
b) praoče, praded, začetnik rodu: Aeneas Romanae stirpis origo V., o. Iuliae gentis Aeneas T., Cadmus o. patrum Stat., sunt huius origo Ilus et Assaracus O., filium Mannum, originem gentis conditoremque T.
c) začetnik sploh, stvarnik: melioris mundi O., Pegasus huius o. fontis O.; occ. materinska dežela, domovina, očetnjava, izvorno (materinsko) mesto: pars (sc. urbium) originibus suis praesidio, aliae (sc. urbes) decori fuere S.; pren.: Iudaea origo (prvotna domovina) eius mali T.

orior -īrī, ortus sum, toda oritūrus (iz *r̥-i̯ōr; indoev. kor *er- vzbujati, premikati; prim. skr. r̥ṇóti, r̥ṇváti (on) se dviga, se premika, gr. ὄρ-νυ-μι vzbujam, premikam, gibljem, ὄρ-ωρ-α razburjen sem, ὀρούω planem, ἔρνος mladika, veja, umbr. ortom (= ortum), urtas (= ortae, surgentes), urtes (= surgentibus), got. rinnan, rann, stvnem. rinnan = nem. rinnen, rennen)

1. dvigniti (dvig(ov)ati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti, nasta(ja)ti: consul oriens de nocte silentio L., ortus est longe saevior Catulus S. fr.; metaf.: oritur tempestas N., oriens ventus N., incendium ortum L., oritur clamor C., bellum Ci., caedes V., seditio Cu., rumor ortus Ci.

2. vziti (vzhajati), (po)kazati se, prikaz(ov)ati se, pojaviti (pojavljati) se: V., Col. idr., stella oriturque caditque O., lux oritur H. dan se zaznava, svita (dani) se, lux oriens Cat., dies oriens Tib., ortā luce C. ob jutru, zjutraj, solem atque lunam … semper occĭdere atque oriri … Lact., ab orto (vzhajajočega) sole Cu., ab orto usque ad occidentem solem L.; od tod oriens sol vzhod: ad orientem solem spectare C. proti vzhodu; pa tudi Jutrovo, Vzhod, Orient: Ci.; pren.: oritur monstrum V. se prikaže.

3. iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: Pl., Ter., Pac. ap. Ci., Plin., Plin. iun., Lucr. idr., unde haec flamma oritur? Enn. ap. Ci., Rhenus oritur ex Lepontiis C., Maeander ex arce summa ortus L., Tigris oritur in montibus Uxiorum Cu., amnes Caucaseo monte orti Cu., ex eo medio quasi collis oriebatur S. je vzkipeval, se je dvigal; pren.: aestūs oriuntur Cu. nastopa(jo), a naturā amicitia orta Ci., officia, quae oriuntur a suo cuiusque genere virtutis Ci.

4. (po)roditi se, iziti (izhajati), rodu kakega biti: Q., Vell., in quo (sc. solo) ortus es Ci., stirpe regiā ortus Cu., eā familiā ortus S., ortus ex eā familiā L., ex concubinā ortus S., Belgas esse ortos ab Germanis C., equestri loco ortus Ci., ex eodem loco ortus Ter., pueri orientes Ci. ki se rodijo (rojevajo), homo a se ortus Ci. = homo novus človek brez slavnih pradedov, ki je prvi izmed svoje rodovine dosegel kurulsko čast (ki je postal plemenit po svoji zaslugi), novinec v kurulski časti.

5. rasti, zrasti: oriens una Ci., pinus V., olea vitisque T.

6. priče(nja)ti se, zače(nja)ti se: Vell. idr., ab his sermo oritur Ci., nox oritur O., Belgae a Galliae finibus oriuntur C., initium turbandi omnia a feminā ortum est L. — Od tod

I. pt. pr. oriēns -entis, m (sc. sol) vzhajajoče sonce, vzhod, in sicer

1. sončni bog, Sonce, Sol: Stat., me saevus equis Oriens adflavit anhelis V., hinc Oriens cum se demiserit undis O.

2. meton.
a) jutro, vzhod (naspr. occidēns večer, zahod): simulacrum ad orientem convertere Ci., in orientem versum esse L., ad orientem vergere Cu. ali spectare Vitr., qui has nobiscum terras ab oriente ad occidentem colunt Ci., oriens aestivus Plin. poletna vzhodna stran (poletna stran sončnega vzhoda), oriens hibernus ali brumalis Col. zimska vzhodna stran (zimska stran sončnega vzhoda), oriens vernus vel solstitialis Gell.
b) Vzhod, Jutrovo, Orient: Plin. iun., ad orientis partes in exilium ibit Ci., orientis incolae (naspr. ad occasum habitantes) Plin., universum orientem in potestatem redigere Iust., spoliis orientis onustus V. —

II. pt. fut. pass. oriundus (nikdar oriendus!) 3 izhajajoč, izvirajoč, po rodu od kod, rodu (gen.): Pl. idr., nati Carthagine, sed oriundi ab Syracusis exule avo L., Argis, a Troiā, ab Lavinio, ab Albanorum stirpe L., ex Achaiā, ex Etruscis L., liberis parentibus Col.; metaf.: Albā oriundum sacerdotium L.

ōrto¹ m vrt:
orto botanico botanični vrt
orto forestale drevesnica
orto secco herbarij
la via dell'orto pren. najlažja pot
coltivare il proprio orto pren. obdelavati svoj vrt, brigati se za svoje zadeve
non è erba del suo orto pren. to pa ni zraslo na njegovem zelniku
star coi frati a zappare l'orto pren. prilagoditi se sredini

ós (pri vozu) axle; axletree; spindle, arbor; shaft; matematika axis, pl axes

prečna (vzdolžna) ós transverse (longitudinal) axis
zemeljska ós axis of the earth
zemlja se vrti okoli svoje osi the earth turns on its axis
ós pri vozu se je zlomila the axle of the carriage broke

ós axe moški spol , essieu moški spol

zemeljska os axe terrestre (ali de la terre)
vrteti se okoli svoje osi tourner autour de son axe, tourner sur soi-même
ležišče osi boîte ženski spol d'essieu
razdalja med osmi écartement moški spol d'essieux
sprednja, zadnja os essieu avant, arrière
zlom osi rupture ženski spol d'essieu

osa samostalnik
1. (žuželka) ▸ darázsPovezane iztočnice: navadna osa

2. ponavadi v množini, v športnem kontekstu (član športnega kluba) ▸ darázs [a Gorenje Velenje kézilabdaklub játékosa]Svoje prve rokometne korake je napravil ravno v Velenju, za ose pa nato igral dolga leta, natančneje kar 26 sezon. ▸ Kézilabdás pályafutása elején éppen Velenjében játszott, majd hosszú éveken keresztül, egészen pontosan 26 idényen át a darazsak csapatának tagja volt.

3. (orožje) ▸ OszaKljub starosti so raketni sistemi osa še dandanes izjemno zanesljivi. ▸ Koruk ellenére az Osza rakétarendszerek még ma is rendkívül megbízhatóak.

oséba (-e) f

1. persona:
osebe istega spola persone dello stesso sesso
skupina oseb gruppo di persone
po osebi, na osebo a testa, pro capite

2. (človeški posameznik) persona, personaggio; individuo, singolo; soggetto:
ljubljena oseba persona amata
vplivna, znana oseba persona autorevole, nota; personaggio autorevole, noto
civilne, vojaške osebe civili (borghesi), militari
uradna oseba funzionario, pubblico ufficiale
pravljična, zgodovinska oseba personaggio da favola, personaggio storico
glavne, stranske osebe drame, filma personaggi principali (protagonisti), secondari del dramma, del film
osebe v romanu Zaročenca i personaggi dei Promessi sposi

3. lingv. persona:
v prvi osebi in prima persona

4. za svojo osebo per me, per lui, lei ecc., quanto a me, a lui, a lei ecc.:
jaz za svojo osebo priznam, da quanto a me, riconosco che...
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
sprejel nas je šef v lastni osebi fummo ricevuti dal capo in persona
v 'De bello gallico' Cezar piše v tretji osebi nel 'De bello gallico' Cesare scrive in terza persona
kaj izvedeti od tretje osebe venirlo a sapere da terzi
jur. pravna, fizična oseba persona giuridica, fisica
rel. prva, druga, tretja božja oseba la prima, la seconda, la terza persona divina, della Trinità
oseba brez premoženja nullatenente
pren. oseba brez svoje volje succube, succubo
oseba pod (posebnim) nadzorom sorvegliato
oseba s plemiškim naslovom titolato
jur. oseba v postopku interdikcije interdicendo
med. oseba z dedno boleznijo tarato

os-tendō -ere -tendī -tentum, mlajše -tēnsum (iz *ops-(obs-)tendō)

1. nasproti držati, (po)moliti, prožiti, nastaviti (nastavljati), izpostaviti (izpostavljati): Varr., Plin. idr., o. manūs Pl., glaebas Aquiloni V., lucos Phoebo Stat., locus (ager) soli ostentus Ca.; metaf.: mihi eius defensio ostenditur Ci. ugovarjaje mi molijo pod nos, ugovarjajo mi in kažejo.

2. očem (pogledu) (po)nuditi = postaviti (postavljati) na svetlo (na ogled), (po)kazati, prikaz(ov)ati: Acc. et Pac. ap. Fest., Ter., L., O., V., H. idr., epistulam N., tabellas Ci., telum inimico Ci., dentem medico Suet., necopinato te ostendisti Ci.; kot voj. t.t. (z namenom, da bi sovražniku grozil ali ga prevaral) (po)kazati: o. ad terrorem hostium aciem L., pedestres copias C., ab ea parte oppugnationem L. navidezno se pripravljati na naskok; tudi refl. se o. H., S., C. idr.

3. ušesom (po)nuditi = da(ja)ti glas, glasiti se, oglasiti (oglašati) se: vocem o. Ph. oglasiti (oglašati) se.

4. metaf.
a) pred oči postaviti (postavljati), (po)nuditi, obljubiti (obljubljati), obetati: Vell., spes premiorum militibus ostenditur Ci., o. metum, viam salutis Ci., occasio mi ostenta Ter., hisce insidiose spem falsam Ci. slepiti jih s praznim upanjem, obljubljati jim „hruške na vrbi“, ostenditur aliquid (npr. triumphus, victoria) L. ali ostenditur spes alicuius rei Ter., Suet. obeta se, pričakuje se, pričakovati se sme, videti je kaj.
b) (po)kazati, na dan da(ja)ti, jasno, očitno izraziti (izražati), razode(va)ti: Pl., animi robur ostendit in equo domando Cu., potestatem suam in aliquem Ter., virtutem S., se alicui inimicum N. svojo mržnjo, odium patris ex hoc ostenditur Ci. se kaže v tem.
c) narediti (delati), da postane kaj očitno, razkri(va)ti, razložiti (razlagati), naznaniti (naznanjati), izjaviti (izjavljati), omeniti (omenjati), povedati (govoriti): adventūs causam N., alicui sententiam suam Ter., quod epistulis eius ostenditur Suet., ostendi hoc ex epigrammate Gell.; z dvojnim acc.: aliquem nocentem Plin. iun.; v pass. z dvojnim nom.: quibus verbis Philippus ostenditur … laetus Titus Castricius ap. Gell.; z ACI: Ter., C., N., ostendo nihil eorum fecisse Roscium Ci.; v pass. z NCI: Ci., Corn., Ap., palma … ex pavimento exstitisse ostendebatur C.; z odvisnim vprašalnim stavkom: quid sui consilii sit ostendit C., quid fieri placeret, ostendi Ci.; z de: de his partibus primum ostendendum est Corn. o teh delih moramo najprej izreči svoje mnenje; abs.: sed aliter atque ostenderam facio Ci.; kot vrinjeni stavek: uti supra ostendimus ali ut ostendimus supra N. — Od tod subst. pt. pf. ostentum -ī, n

1. čudežno znamenje (ki kaže na prihodnost), čudežna reč, čudežna stvar, čudež, čudo: L., Ph., Petr., Aur., Val. Max., Suet., magnorum periculorum metus ex ostentis portenditur Ci., ostenti prorsus genus Iust., scis Appium censorem hic ostenta facere Caelius in Ci. ep. da vzbuja tukaj velik strah.

2. pošast, nakaza, spaka: verebar, ne velut monstrum ostentumque me obtruncatum volturiis pabulum redderent Ap.; v nravnem pomenu: Vatinius inter foedissima eius aulae ostenta fuit T.

Opomba: Iz sup. debla izpeljane obl. se v klas. lat. nadomeščajo z obl. glag. ostentāre.

ostentare v. tr. (pres. ostēnto) razkazovati:
ostentare le proprie richezze razkazovati svoje bogastvo
ostentare superiorità poudarjati svojo superiornost

ostentātiō -ōnis, f (ostentāre)

1. kazanje, razkazovanje, razodevanje, izkazovanje (česa): Auct. b. Afr., Iust., Suet. idr., togarum Plin. iun., saevitiae L. na zunaj viden = očiten bes, scaenae ad ostentationem historiorum fabricatae S. fr.; poseb. o vojaškem razkazovanju: ostentationis causā latius vagari C. da bi se pokazal, tantā ostentatione virium T. s tako pokazanim razvitjem svoje vojne moči, tako namerno razkazujoč svojo vojaško moč.

2. razkazovanje, bahanje, ponašanje s čim, hvalisanje, bahanje, širokoustenje: Q., Petr., Plin. idr., praeceptis philosophorum ad ostentationem uti N., o. ingenii, scientiae Ci., sui et potentium C. ponašanje s svojo pomembnostjo in naklonjenostjo mogotcev, multorum annorum ostentationes meas nunc in discrimen esse adductas Ci. moji dolgoletni obeti (pravičnega in nepristranskega uradovanja).

3. slepilo, hlimba, hlinjenje, pretvara, pretvarjanje, videz, prevara, hinavščina (naspr. veritas): simulatio et inanis ostentatio Ci., doloris Sen. ph. hlinjena bolečina.

ostentation [ɔstɑ̃tasjɔ̃] féminin razkazovanje, bahanje, ponašanje

faire ostentation de ses richesses razkazovati svoje bogastvo
par pure ostentation iz čiste nečimrnosti

oublier [ublije] verbe transitif pozabiti, zanemariti, spregledati

oublier une date pozabiti, spregledati datum
oublier l'heure pozabiti na uro, na čas
faire oublier zasenčiti
mettre quelque chose au rang des péchés oubliés ne več misliti na kaj
s'oublier spozabiti se; hoté zanemariti svoje interese, pozabiti na čas (uro); priti v pozabo; pozabiti nase, ne misliti nase; familier ponesnažiti se, opraviti svojo potrebo
l'enfant s'est oublié otrok se je ponesnažil