Franja

opportūnus 3, pozneje tudi ōportūnus 3, adv. -ē (prim. Portūnus, portus, importūnus = blizu pristanišča)

1. primeren, prilegajoč se, na ugodnem kraju stoječ (ležeč), priročen, pripraven, ugoden: loca S., habent oppidum opportuno loco Ci., urbs Ci., urbs opportunissima egregio portu L.; z dat. finalis: collis opportunus usui S., regio o. explicandis Cu., locus opportunus consiliis an adversus Q.; z ad: locus tutus et ad omnia opportunus L., o. ad aciem instruendam C.

2. metaf.
a) (časovno) ugoden, pravi, primeren, ustrezen, prigoden, priložnosten: Pl., Ter. idr., tempus C., Ci., aetas opportunissima Ci., nequiquam opportuna res cecidisset S. ugodna priložnost bi se bila zastonj naključila (pojavila), opportunum est (pravi čas je), ut haec nobis dicantur Aug., videor venisse … opportune Ci. ob pravem času, nox opportune emissa L., nuntiis opportunissime allatis C.; z dat. finalis: nox opportuna est eruptioni L., insidiis opportunum tempus Val. Max.; predik. (o osebah): consilio opportuni (ob pravem času) (sc. venerunt) L.
b) (o osebah) dober (za kaj), spreten, umetelen, pripraven, sposoben, zmožen česa: homines S., opportunos sibi cognovit S., Quinctius, minime opportunus vir novanti res L., his audiendis credendisque opportuna multitudo L. ki je take govore rada poslušala in jim verjela, ad haec magis opportunus nemo est Ter. za to ga ni pripravnejšega (primernejšega) človeka, opportune accidit C. lepo se ujema (se je ujelo, pripetilo, je naneslo); v slabem pomenu nagnjen k čemu, podvržen čemu (npr. kaki bolezni), dovzeten za kaj: opportunior morbis corpora Plin., qui his oppositus est Cels.; (o stvareh) prikladen, pripraven, primeren, raben, uporaben, služeč čemu, koristen, prídoven (v prid), dober: o. iocus Q., aetatem habes opportunissimam Ci., Iugurthae omnia alia opportuna S., ceterae res … opportunae sunt singulae rebus singulis Ci., res … opportuna fuit si forte et idonea flammis Lucr. vnetljiva in primerna za gorenje.
c) nastavljen, izpostavljen (napadu idr.): Sen. ph., loco hostibus opportunissimo N., opportuna consilio urbs L., cavere, ne hosti opportunus fieret L. da ne bi sovražniku pokazal svoje slabosti, da bi se mu ne izpostavil, Romanus … opportunus huic eruptioni fuit L., perculsi pavore, simul opportuniores, quod intenti operi erant L., o. iniuriae S., Plin., Cels.; subst. opportūna -ōrum, n (napadu) izpostavljena mesta: opportuna dividere praefectis L., locorum opportuna permunivit T.

opravičílo excuse ženski spol , justification ženski spol ; (pisno) lettre ženski spol d'excuse

kot opravičilo, v opravičilo comme (ali pour, à titre d') excuse
kaj lahko navedete v svoje opravičilo? que pouvez-vous indiquer pour votre justification?
imeti vedno opravičilo pri roki avoir toujours une excuse toute prête
navesti opravičilo apporter (ali alléguer, donner) une excuse
prinesti opravičilo profesorju apporter un mot d'excuse au professeur

opravíčiti to excuse; to exculpate

ne skušaj ga opravíčiti! do not try to excuse him!
to ne opravičuje njegove odsotnosti that does not excuse his absence
opravičite me zaradi moje odsotnosti! excuse me for my absence!
opravíčiti koga, opravíčiti komu odsotnost to excuse someone, to excuse someone's absence
opravíčiti koga pri kom to apologize for someone to someone else
prosil je, da ga opravičijo (mu opravičijo odsotnost) he begged to be excused (from attending)
opravičen(a odsotnost) zaradi bolezni excused from attending owing to illness
opravíčiti se to excuse someone, to apologize (za, zaradi for)
pri kom to someone; to make (ali to offer) an apology (for)
dovolite mi, da se vam opravičim allow me to apologize (to you)
opravičil se je za svoje vedenje he apologized for his conduct
opravíčiti se moram, ker sem zamudil I must apologize for (zdaj) being, (prej) having been so late
to se ne da opravíčiti that allows of no excuse!, there is no excuse for it!

opráviti faire, exécuter ; (urediti) régler, s'acquitter de quelque chose, remplir

opraviti nakupe faire des emplettes
opraviti potovanje faire un voyage
s tem nimam nič opraviti je n'ai rien à voir avec cela, ce n'est pas mon affaire, cela ne me regarde pas
imel bo opraviti z menoj il aura à faire (ali affaire) à moi
opraviti naročilo exécuter un ordre
opraviti posel régler (ali arranger, liquider) une affaire
nič ne opraviti ne rien régler, s'en aller les mains vides
opraviti naročilo (nalogo), dolžnost, svoje obveznosti s'acquitter d'une commission, d'un devoir, de ses obligations
opraviti nalogo remplir une tâche
opraviti izpit passer (ali subir) un examen
dati komu mnogo opraviti donner du fil à retordre à quelqu'un
z njim sem opravil (figurativno) j'ai coupé toute relation avec Lui, familiarno c'est fini avec lui
zlahka opraviti (figurativno) ne pas rencontrer de difficultés, avoir aisément raison de, venir facilement à bout de

opráviti (-im) | oprávljati (-am) perf., imperf.

1. fare, eseguire, sbrigare, compiere, disimpegnare; coprire:
opravljati svoje dolžnosti disimpegnare le proprie mansioni
opraviti izpit dare, superare l'esame; pog. fare l'esame
opraviti svojo dolžnost fare, compiere il proprio dovere
opraviti nalogo eseguire un compito
opraviti nakupe fare acquisti
opraviti operacijo fare, eseguire un'operazione
pog. opraviti malo, veliko potrebo fare un bisognino, i propri bisogni
opravljati funkcijo coprire una carica
opraviti hišna dela sbrigare le faccende domestiche

2. combinare, riuscire a fare:
s solzami ne boš nič opravila col pianto non combinerai niente

3. liquidare; troncare (con qcn., con qcs.); rifiutare, respingere:
z njim sem opravil con lui ho troncato, l'ho mollato
nakratko opraviti s predlogom respingere la proposta

4. pren. esser finito, fallito:
kot igralec je opravil è un attore finito

5. imeti opraviti s aver da fare con, occuparsi di:
imeti opraviti s kuho occuparsi di cucina
imeti opraviti z ljudmi aver da fare con la gente
nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti l'incidente l'ha provocato lui, il cattivo fondo stradale non c'entra affatto

6. star. vestire
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
če nas odkrijejo, smo opravili se ci scoprono stiamo freschi
opraviti svoje ure in oditi fare le proprie ore lavorative e andarsene
pren. bolezen je opravila svoje colpa della malattia, la malattia ha fatto il suo
dolgo je žalovala, a čas je opravil svoje lo aveva pianto a lungo, poi col tempo si consolò
zvabil jo je v gozd in opravil svoje la portò nel bosco e la violentò
pijača je opravila svoje a furia di bere si ubriacò, divenne un alcolizzato
nareč. opravljati živino dar da mangiare alle bestie, accudire alle bestie
opraviti s kom ammazzare qcn.
šport. opraviti z nasprotnikom liquidare l'avversario
še ni imel opraviti z žensko non era mai stato con una donna, non aveva mai avuto da fare con una donna
mat. opraviti računsko operacijo eseguire un'operazione
rel. opraviti spoved confessarsi
rel. opravljati službo božjo celebrare la messa

oprávljanje (dejavnost) exercice moški spol , pratique ženski spol accomplissement moški spol , exécution ženski spol ; (pripovedovanje slabega o kom) médisance ženski spol , diffamation ženski spol ; familiarno cancan moški spol , commérage moški spol , ragot moški spol , potin moški spol , clabauderie ženski spol , racontar(s) moški spol, (množina)

opravljanje poklica exercice (ali pratique) d'une profession
pri opravljanju svoje službe dans l'exercice de ses fonctions
opravljanje naloge, dolžnosti accomplissement (ali exécution) d'un devoir (ali d'une tâche), d'une obligation
prepoved opravljanja določenega poklica interdiction d'exercer une profession

oprávljanje ejecución f ; (poklica) práctica f , ejercicio m ; (dolžnosti) cumplimiento m ; (službe) desempeño m ; (obrekovanje) calumnia f , difamación f , denigración f

pri opravljanju svoje službe en el ejercicio de sus funciones
v opravljanju svojega poklica en la práctica de su oficio, en el ejercicio de su profesión

opravlja|ti¹ (-m) opraviti (ständig, immer wieder) ➞ → opraviti; posle: durchführen, erledigen, betreiben; storitve: erbringen; plačilni promet: abwickeln
opravljati funkcijo ein Amt bekleiden/wahrnehmen (javno funkcijo ein öffentliches Amt bekleiden), ein Amt innehaben, amtieren
opravljati obrt ein Gewerbe ausüben/treiben
opravljati zakonodajno funkcijo die Gesetzgebung ausüben
dobro opravljati svoje delo seine Sache gut machen
funkcionar, ki opravlja funkcijo der Amtsträger, der amtierende (Vorsitzende …)
delavec, ki opravlja delo na domu der Heimarbeiter

oprávljati

1. to do, to perform; to practise

oprávljati svoje dolžnosti to attend to one's duties
oprávljati posle to get one's jobs (ali chores, work) done
oprávljati nakupe, naročila (tekati po opravkih) to run errands, to do the shopping

2. (obrekovati) to slander, to calumniate, to backbite, to speak ill of

3.

oprávljati funkcije to discharge one's functions (zadeve affairs)
oprávljati kreditne posle to do business (ali to trade) on credit

oprávljati (biti dejaven) exercer, pratiquer; accomplir, faire, exécuter, remplir, s'acquitter de ; (pripovedovati slabo o kom) médire, diffamer ; familiarno cancaner, commérer, potiner, déblatérer contre, clabauder

opravljati funkcijo faire fonction de, s'acquitter de ses fonctions
opravljati izpit passer un examen
opravljati izvidniške polete accomplir des vols de reconnaissance
opravljati poljska dela exécuter des travaux agricoles
opravljati prevoze po naročilu exécuter des transports sur commande
opravljati službo exercer une fonction
opravljati zdravniški poklic pratiquer la médecine
plačila se opravljajo v dolarjih les paiements se font en dollars
to funkcijo opravlja banka cette fonction est remplie par la banque
opravljati svoje sosede médire de ses voisins
opravljati in obrekovati diffamer et calomnier

opredelíti (-ím) | opredeljeváti (-újem)

A) perf., imperf.

1. definire:
opredeliti pojem definire un concetto

2. definire, stabilire, fissare:
z zakonskimi določili opredeliti položaj neke dejavnosti stabilire con norme la posizione di un'attività

3. (ovrednotiti, okarakterizirati) valutare, dare una valutazione, caratterizzare; qualificare:
opredeliti neko obdobje dare una valutazione di un determinato periodo

4. (razložiti, razlagati) spiegare, chiarire:
opredeliti svoje stališče do problema spiegare il proprio punto di vista nei confronti del problema

5. determinare

B) opredelíti se (-ím se) | opredeljeváti se (-újem se) perf., imperf. refl. decidersi; dichiararsi; prender partito; schierarsi; prendere posizione:
opredeliti se za Slovenca dichiararsi sloveno, di nazionalità slovena
opredeliti se proti rasni diskriminaciji dichiararsi contro la discriminazione razziale
opredeliti se za koga proti komu schierarsi dalla parte di qcn. contro qcn.

oprsje samostalnik
1. (ženske prsi) ▸ kebelZvezdnica je svoje oprsje zakrila z rokami. ▸ A sztár a kezeivel takarta el a kebleit.

2. (del telesa) ▸ kebel, mellkas
Voznik je z oprsjem udaril ob volanski obroč in ga zlomil. ▸ A sofőr a mellkasával a kormánykeréknek ütődve eltörte azt.
Prijel je otroka in prislonil njegovo drhteče drobno oprsje ob svoje. ▸ Megfogta a babát, és reszkető kis mellkasát a saját kebléhez szorította.

3. (pri živalih) ▸ hátpajzs, tor
Značilnost večine izmed 3200 vrst suhih južin so oči, ki leže na majhni izboklini sredi oprsja. ▸ A 3.200 kaszáspókfaj legtöbbjére a hátpajzs kis dombjain ülő szemek jellemzők.
Večina žuželk ima na oprsju dva para kril, nekatere samo en par kril, nekatere pa so brez kril. ▸ A legtöbb rovarnak két pár szárny van a torján, néhánynak csak egy pár, és vannak szárnyatlanok is.

oranževec samostalnik
1. Citrus sinensis (drevo ali grm) ▸ narancs, narancsfa
2. (član protestantskega reda) ▸ narancsosVoditelji protestantov in reda oranževcev so svoje pripadnike pred pohodom pozvali, naj se izogibajo nasilju. ▸ A felvonulás előtt a protestánsok és a Narancs Rend vezetői az erőszak elkerülésére szólították fel híveiket.

Orbilius (-iī) Pupillus -ī, m Orbílij Pupíl, Beneventčan, od l. 63 učitelj v Rimu, znan po strogosti; svoje učence je vse prerad ustrahoval s šibo: H.

order² [ɔ́:də]

1. prehodni glagol
ukazati, odrediti; poslati koga kam (to)
medicina predpisati (zdravilo); naročiti; urediti

2. neprehodni glagol
ukazovati; naročati

vojska order arms! puške k nogam!
to order s.o. home poslati koga domov
to order s.o. out of one's house spoditi koga iz svoje hiše

Ordnung, die, (-, -en) red (tudi Biologie); urejanje, ureditev; (Anordnung) razvrščanje, razvrstitev, razporeditev, razporejanje; struktura; stopnja (Gericht gleicher Ordnung sodišče iste stopnje); (Geschäftsordnung, Tarifordnung) pravilnik; (Reihenfolge) vrstni red; Heerwesen, Militär postroj öffentliche Ordnung javni red, (Aufrechterhaltung der Ordnung vzdrževanje reda, Störung der Ordnung motenje reda) ; Ordnung halten vzdrževati red, imeti (svoje) stvari v redu; aus der Ordnung bringen spraviti iz reda, zmešati; in Ordnung v redu; in bester/schönster Ordnung v najlepšem redu; in Ordnung bringen urediti; in Ordnung sein/gehen biti v redu; (wieder) in Ordnung kommen urediti se (spet); zur Ordnung anhalten ein Kind: navajati na red; zur Ordnung ermahnen opozoriti; zur Ordnung rufen ukoriti, opomniti

ordonner [ɔrdɔne] verbe transitif ukazati, odrediti; urediti, uravnati; médecine predpisati; religion posvetiti (za mašnika)

ordonner ses idées urediti svoje misli
s'ordonner v redu se razporediti, uvrstiti se

orgueil [ɔrgœj] masculin oholost, ošabnost; ponos

crever d'orgueil pokati od ošabnosti
être bouffi d'orgueil biti ves napihnjen od ošabnosti
par orgueil iz ponosa
avoir l'orgueil de ses enfants biti ponosen na svoje otroke
orgueil national narodni ponos
tirer orgueil de quelque chose biti ponosen na kaj

orgulloso ohol, ošaben, ponosen

orgulloso de sus conocimientos ponosen na svoje znanje

orīgō¹ -inis, f (orīrī)

1. izvir, izvor, nastanek, začetek: N., V., O., Lucr. idr., doloris Ci., res a parva origine orta L., fontium origines H. „Nastanek“, „Prazgodovina“ (= gr. κτίσεις), naslov knjige Katona starejšega: Ci., Gell., Serv., od tod M. Cato in sextā origine Gell. v šesti knjigi svoje Prazgodovine; occ. rod, rojstvo: familiarum N., Achillis Cu. izvor od Ahila, illa clarus origine O., Sabinus modicus originis T., ab aliquo originem ducere H. ali deducere Plin. ali trahere L. izvajati (izpeljevati) svoj rod od koga.

2. meton.
a) rod, rodbina, rodovina, pleme: pulchrā origine Caesar V., ab origine ultimā stirpis Romanae generatus N. iz prastare rodbine.
b) praoče, praded, začetnik rodu: Aeneas Romanae stirpis origo V., o. Iuliae gentis Aeneas T., Cadmus o. patrum Stat., sunt huius origo Ilus et Assaracus O., filium Mannum, originem gentis conditoremque T.
c) začetnik sploh, stvarnik: melioris mundi O., Pegasus huius o. fontis O.; occ. materinska dežela, domovina, očetnjava, izvorno (materinsko) mesto: pars (sc. urbium) originibus suis praesidio, aliae (sc. urbes) decori fuere S.; pren.: Iudaea origo (prvotna domovina) eius mali T.