Franja

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

Mantua -ae, f Mántua (Mántova), mesto v severni Italiji ob Minciju; blizu mesta je Vergilijev rojstni kraj Andes (Andes): L., O., Sil. — Od tod adj. Mantuānus 3 mántovski, iz Mántue (Mántove): Homerus Macr. ali poëta Iulianus ap. Aug. ali samo Mantuanus Macr. = Vergilius; od tod pesn. = Vergílijev: fama Stat.

Marathōn -ōnis, acc. -ōna in (Iust.) -ōnem, m (f pri O.) (Μαραϑών) Máraton, trg in ravnina na vzhodnem atiškem obrežju, kjer je Miltiad l. 490 slavno premagal Perzijce: N., O., Stat., Mel., Plin., Iust. — Od tod adj. Marathōnius 3 (Μαραϑώνιος) máratonski, pri Máratonu: taurus Ci. (ki ga je Herkul pripeljal s Krete k Evristeju in Tezej ubil), pugna Ci., N. idr.; pesn. aténski: hostis Sil., virgo (= Erigone) Stat. Marathōnis -idis, f (Μαραϑωνίς) máratonska: Stat., Sid.

Marathos -ī, f (Μάραϑος) Márat, feničansko mesto nasproti otoka Arada: Cu., Mel., Plin. — Od tod adj. Marathēnus 3 (Μαραϑηνός) máratski, iz Márata: Menelaus Ci. Menelaj iz Marata, grški retor, govorniški učitelj Tiberija Grakha.

Marcellus -ī, m (demin. k marculus, marcus kladivo) Marcél, ime najznamenitejše rodbine plebejske veje Klavdijcev. Poseb. znani so:

1. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, „italski meč“, konz. l. 222; premagal je Insubre in l. 215 Hanibala pri Noli, l. 212 je osvojil Sirakuze in padel l. 208 v boju s Hanibalom: L., Ci., V.

2. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, kot konz. l. 51 Cezarjev nasprotnik in sprožitelj senatskega sklepa de revocando Caesare; Cezar ga je pozneje pomilostil, za kar se mu je Ciceron zahvaljeval v svojem govoru Pro M. Marcello: Ci., C.

3. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, sin Avgustove sestre Oktavije, soprog Avgustove hčere Julije, Avgustov posinovljenec, zelo izobražen in nadarjen mladenič, ki je vzbujal rim. narodu najlepše upe; umrl je v Bajah, star 19 let (najbrž ga je zastrupila Livija): V., H., Pr., T., Sen. ph., Vell., Suet. — Pl. Marcellī Ci. možje, kakršen je Marcel. — Od tod
a) subst. Marcellīa -ōrum, n (Μαρκελλεῖα) marcélije, marcélski praznik, častno godovanje rodovine Marcelov na Siciliji: Ci.
b) adj. Marcelliānus 3 Marcélov: theatrum Suet. Marcelovo gledališče, ki ga je dal zgraditi Avgust in ga imenoval po svojem ne-čaku.

Marcomanī (Marcomannī) -ōrum, m (Μαρκομανοί, Μαρκομάννοι) Markománi, svebsko pleme, ki so se ga Rimljani najbolj bali. Živeli so v Germaniji ob srednji Majni; od tod jih je kralj Maroboduj (gl. Maroboduus) okrog l. 8 popeljal v deželo keltskih Bojcev (Boi(o)hemum = Böhmen, danes Češka), od koder so za časa cesarja Marka Avrelija vdrli v rimsko cesarstvo (markomanska vojna od 166—180 po Kr.): C., T., Vell., Stat. — Od tod adj. Marcomannicus 3 markománski: bellum Eutr.

Marea (tudi Mareōta) -ae, f (Μαρέα, Μάρεια) Maréja (Mareóta), jezero in mesto ob kanopskem Nilovem izlivu blizu Aleksandrije (zdaj Mariut); tam je rastla vinska trta, iz katere so pridobivali močno belo in rdeče vino. — Od tod adj.

1. Mareōtis -idis (-idos), f (Μαρεῶτις) mareótska, maréjska: vitis V., palus Cu. ali samo Mareotis Lucan. Mareotsko jezero, Libya Plin., tudi samo Mareotis Plin. marejsko (mareotsko) okrožje.

2. Mareōticus 3 mareótski, marêjski pesn. tudi = egipčánski, egíptovski: vitis Col., arva O., labor Mart. egipčanske piramide, cortex Mart. papirjevo drevesce, arbiter (= Busiris) Stat.; subst. Mareōticum -ī, n (sc. vinum) mareótsko vino, mareótec: H. Subst. Mareōtae -ārum, m (Μαρεῶται) Mareóti, Marêjci, preb. mesta Mareje (Mareote): Plin.

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

Mariandōnī -ōrum, m (Μαριανδυνοί) Mariandíni, pleme v Bitiniji: Mel., Val. Fl., M. — Od tod adj. Mariandōnus 3 mariandínski: sinus Plin., arenae Val. Fl.

Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so

1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.

2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.

3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl.

Marmarica -ae, f (Μαρμαρική) Marmárika, pokrajina v Afriki med Egiptom in Sirtama (zdaj Barka): Plin. — Od tod adj. Marmaricus 3 marmáriški, pesn. = afriški: Plin., Lucan.; subst. Marmaridēs -ae, m (Μαρμαρίδης) Marmaríd, Marmaričán = po rodu (doma) iz Marmárike: fixa est cuspide Marmaridae Corynthi O.; pl. Marmaridae -ārum in (pesn.) -ûm, m Marmaričáni = preb. Marmárike: Plin., Sil.

Marōnēa (Marōnīa) -ae, f (Μαρώνεια) Maronéja (Maroníja),

1. mesto v Samniju (zdaj Marano): L.

2. mesto v Trakiji ob Shojneju, sloveče po vinogradništvu (zdaj Marogna): L., Mel. — Od tod subst. Marōnītēs -ae, m (Μαρωνείτης) Maronít, Maronéjec: Varr., L., Plin.; adj. Marōnēus 3 maronéjski: vinum Plin., Maroneo victus Baccho Tib. (pesn. = Maroneo victus vino).

Marpēssus (Marpēsus) -ī, Marpés (Marpéz)

1. m (Μάρπεσσα) gora na otoku Paros, kjer so bila največja nahajališča belega marmorja: Plin., Serv. — Od tod adj. Marpēs(s)ius 3 (Μαρπήσσιος) marpéški, sinekdoha = paroški: rupes Arn., cautes V.

2. f (Μαρπησσός = Μαρμησσός ali Μερμησσός, Marmēssus, Mermēssus Marmés, Mermés) trg v Frigiji ob Idi, bivališče eritrejske Sibile: Varr. ap. Lact. — Od tod adj. Marpēssius 3 marpéški: Herophile Tib. marpeška Sibila (po novejših izdajah Mermēssius 3).

Marrūcīnī (Marūcīnī) -ōrum, m Marukíni, ljudstvo ob jadranski obali ob reki Atern z glavnim mestom Teate (Teāte, zdaj Chieti): Ca., Ci., C., Plin. — Od tod adj. Marrūcīnus 3 marukínski: Plin., Sil., Stat., ager L.; adv. Marrūcīnē (po) marukínsko, pren. = zvesto (ker so bili Marukini znani kot zvesto ljudstvo): Tert.

Marruvium (Marrubium) -iī, n Marúvij (Marúbij), staro glavno mesto Marsov ob Fucinskem jezeru (zdaj S. Benedetto): Sil. — Od tod adj. Marruvius 3 marúvijski, mársovski: gens V. marsovski narod, Marsi; subst. Marruviī -ōrum, m Marúvijci, preb. mesta Maruvija: Plin.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Mārsī -ōrum, m Mársi

1. (= *Mārtiī, prim. Mārs) sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru z glavnim mestom Marruvium; gl. Maruvium), odločni nasprotniki Rimljanov do l. 304, ko so z njimi sklenili zavezo. Toda l. 91 so se postavili na čelo rim. italskih zaveznikov, ki so se dvignili zoper Rimljane, ker so jim odrekali rim. državljanstvo, in jim več let delali velike preglavice (od tod Marsicum bellum = bellum sociale). Marsi so bili zelo pogumni, sloveli pa so tudi kot poznavalci zdravilnih zelišč, čarovniki in krotilci (zagovarjalci) kač: C., L., Plin., Fl. Sg. Marsus -ī, m Márs: Ca. (kolekt.), kot praznoveren avgur: Ci. Kot nom. prop. Domitius Mārsus Domicij Mars, priljubljen pesnik za časa Avgusta, Vergilijev, Horacijev in Tibulov prijatelj: O., Mart., Suet. — Od tod adj.
a) Marsicus 3 mársovski: bellum Ci., vinum Mart., pubes Sil., ficus Macr.
b) Marsus 3 mársovski: centuriones Marsi duo C., augur Ci., duellum H., nenia ali voces H. zagovor, čarodejne besede.

2. germansko pleme v severozahodni Germaniji med rekama Lipa (Lippe) in Rura (Ruhr), ki ga je uničil Germanik: T.

Massicus -ī, m (s subst. mons in tudi brez njega) Másik, Másiška gora na meji Lacija in Kampanije, sloveča po izvrstnem vinu (zdaj Monte Masso ali Massico): Pl., Ci., L. Adj. Massicus 3 másiški: (h)umor ali munera V. = vinum Massicum H., tudi samo Massicum -ī, n (sc. vinum) másiško vino: veteris pocula Massici H.; subst. Massica -ōrum, n másiško pogorje: V.

Massilia -ae, f (Μασσαλία) Masílija (zdaj Marseille), naselbina jonskega mesta Fokaje (v Mali Aziji), staro, slavno trgovsko središče v Narbonski Galiji, glavno mesto galske province, ki ni bilo podložno rimskemu namestniku, ampak samoupravno, dokler mu ni Cezar po osvojitvi l. 49 vzel teh predpravic; s tem se je začel propad mesta: C., L., Ci., Lucan., T., Plin., Sil., Iust. — Od tod adj. Massiliēnsis -e masíl(ij)ski: mores Pl. razkošne, sil Plin. divja kumina; subst. pl. Massiliēnsēs -ium, m Masíl(ij)ci, preb. Masilije: C., Ci. Massiliōticus 3 masíl(ij)ski: os Rhodani Plin. Massilitānus 3 masíl(ij)ski: (v tmezi) Massili portant iuvenes ad litora tanas Enn.; subst. Massilitānum -ī, n (sc. vinum) masíl(ij)sko vino: Mart.; pl. Massilitānī -ōrum, m Masíl(ij)ci: Vitr.

Massōlī -ōrum in (pesn.) -ûm, m (Μασσυλεῖς, Μασσύλιοι) Masíli, nomadsko ljudstvo v vzhodni Numidiji: V., Plin., Sil., Prud. (iste imenuje L. tudi Maesūliī -ōrum, m Mesúlijci). — Od tod adj. Massōlus 3 masílski, pesn. = numídijski, áfriški: equites V., virga Mart., serpens Mart. zmaj, ki je čuval vrt Hesperid. Massōlius 3 masílski: virga Lucan., signa Sil.