Franja

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

lupa -ae, f (lupus)

1. volkulja, volčica: L., H., Pr., Iust., Aur.

2. metaf.
a) javna blodnica, hotnica, vlačuga, prostitutka: Kom., Luc. fr., Aur., Amm., ille (sc. Clodius), qui semper secum scorta … semper lupas duceret Ci.
b) volkulja kot pasje ime: Col.

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lūstricus 3 (lūstrum2) očiščevalen: dies Suet., Arn., Macr., P. F. deveti dan po rojstvu dečka, osmi dan po rojstvu deklice, ko je otrok dobil ime z žrtvovanjem na domu ali z daritvijo v svetišču (pri Judih = dan obreze, pri kristjanih = dan krsta).

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

Lycabās -āntis, m (λυκάβας arkad(ij)ska beseda = leto) Likabánt, lastno ime

1. nekega Etrur(ij)ca: O. (Met. 3, 621).

2. nekega Asir(ij)ca: O. (Met. 5, 59).

3. Kentavra: O. (Met. 12, 302).

Lycē -ēs, f Líka, žensko ime: H.

Lycidās -ae, m (Λυκίδας) Likídas, ime:

1. lepega pastirja: V.

2. lepega dečka: H.

3. Kentavra: O.

Lycinna -ae, f Likína, dekliško ime: Pr.

Lycisca -ae in Lyciscē -ēs, f (Λυκίσκη : λύκος, prim. lyciscus) Likíska

1. samogovoreče ime volčje psičke: V.

2. ime neke hotnice: Iuv., Mart.

Lycōnidēs -ae, m Likoníd, moško ime: Pl.

Lycophōn² -ōntis, m Likofónt, ime bojevnika: Stat.

Lycōris -idis, acc. -ida, voc. Lycōri, f (Λυκωρίς) Likórida, izmišljeno ime igralke Kiteride (Cytheris), ki se je kot osvobojenka senatorja Volumnija Evtrapela imenovala Volumnija. Bila je ljubica triumvira Antonija, pozneje pesnika Lucija Kornelija Gala: V., H., O., Pr., Mart.

Lycōtās -ae, m (Λυκ-ώτης = „Volkouh“) Likótas

1. Kentaver: O.

2. izmišljeno ime, najbrž nekega Postumija: Pr.

Lycus (Lycos) -ī, m (Λύκος) Líkos

I. moško ime

1. Pandionov sin, Antiopin soprog, kralj v Likiji: Mel.

2. Enejev tovariš: V.

3. Diomedov tovariš: O.

4. Kentaver: O.

5. Trazibulov oče: N.

6. Tebanec, ki je v Herkulovi odsotnosti prevzel oblast nad Tebami: Hyg.

7. grški zgodovinopisec iz Regija, adoptivni oče tragika Likofrona, avtor zgodovine Libije in Sicilije: Plin.

8. grški kipar: Plin.

9. zdravnik iz Neaplja: Plin. —

II. ime več rek, poseb. reka

1. v Frigiji, Majandrov (Meandrov) pritok: O., Cu., Plin.

2. v Asiriji, pritok Tigrisa: Cu.

3. v Bitiniji: O.

4. v Pontu: Plin.

5. v Kilikiji: Plin.

6. v Feniciji: Mel., Plin.

7. v Paflagoniji: V. idr.

Lȳdē -ēs, f (Λύδη) Líde, grško žensko ime, poseb.

1. soproga pesnika Antimaha; po njeni smrti je sebi v tolažbo napisal elegično pesnitev in jo naslovil z njenim imenom: nec tantum Clario Lyde dilecta poetae O.

2. mazaška kvazizdravnica: turgida non prodest condita pyxide Lyde Iuv.

Lygdus -ī, m Lígdus, samogovoreče ime človeka bleščeče bele polti (λύγδος = beli marmor); poseb. skopljenec cesarja Tiberija: T.

Lygos² -ī, f (Λύγος) Lígos, staro ime mesta Bizantija (Bizanca): Plin., Aus.

Lȳsimachus -ī, m (Λυσίμαχος) Lisímah

1. Aristidov oče: N.

2. Makedonec iz Pele, Agatoklov sin, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti od l. 306 vladar v Trakiji in Pontu, padel l. 281, premagan v boju zoper Selevka Nikatorja: Ci., N., Cu., Iust.

3. sin prejšnjega: Iust.

4. vzgojitelj Aleksandra Velikega: Iust.

5. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col., Plin.

6. judovski veliki duhovnik za časa Antioha Epifana: Plin.

7. odkritelj rastline lizimahije (pijavčnice): Plin. (25, 72).

8. ime nekega moža: Pl.