Franja

Limnātis -idis, f (Λιμνᾶτις, dor. nam. Λιμνῆτις iz λίμνη jezero) Limnátida = „ Jezerka“, bogočastno ime Diane, zaščitnice ribičev: T.

Lingonēs -um, acc. -ăs, m Língoni, keltsko pleme na meji med Lugdunsko in Belgijsko Galijo med Senoni in Sekvani; njihovo glavno mesto Andematunnum, pozneje Lingones (zdaj Langres; v imenu je še ohranjeno ime plemena): C., Lucan., Plin., T.; pozneje priseljenci v severno Italijo: L. Sg. Lingonus -ī, m Língon: Mart., T. — Od tod adj. Lingonicus 3 lingónski: Plin., Mart.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

ljubkoválen fond, affectionate; jezikoslovje hypocoristic

ljubkoválen o ime pet name, jezikoslovje hypocorism

ljubkoválen (-lna -o) adj. carezzevole; vezzeggiattivo:
lingv. ljubkovalno ime vezzeggiativo

Loebasius -iī, m Lebázij (Lojbázij), Bakhovo ime pri Sabincih: Serv.

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

Lūcagus -ī, Lúkag, ime bojevnika: V.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Lūcetia -ae, f in Lūcetius -iī, m (lūx)

1. Lucécija = „Svetlo(bo)noska“ in Lucécij = „Svetlo(bo)nosec“, Junonin oz. Jupitrov vzdevek: Naev. ap. Gell., Serv., Macr., M.

2. Lucetius Lucécij, ime nekega vojaka: V.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

lūcīnus 3 (lūx) lučen, k luči (na dan, k svetlobi) spravljajoč: horae Prud. rojstne ure; klas. le subst. Lūcīna -ae, f Lucína,

1. bogoslužno ime porodnih boginj Junone in Diane: Iuno Lucina Pl., Ter., tu Lucina dolentibus Iuno dicta puerperis Cat., tu nobis lucem, Lucina, dedisti O.; o Diani: si vocata partubus Lucina veris affuit H., sive tu (sc. Diana) Lucina probas vocari H., casta fave Lucina V.; meton. rojevanje, porod, roditev: tum primos Lucinae expertae labores V. je prvič rodila, aetas Lucinam pati V. telitev, cui rugis uterum Lucina notavit O.

2. = Hecate, boginja, ki je povzročala hude sanje in ponočne pošastne prikazni: efficiat vanos noctis Lucina tremores Tib.

Lūcius (nav. okrajšano L.) -iī, m Lúcij, rim. ime, rodovno ime in priimek.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

Lucris -idis, f (lucrum) Lúkrida = „Dobičkarica“, izmišljeno ime neke ljubice: Pl.

Lūcullus -ī, m Lukúl, rodbinsko ime v Licinijevem rodu. Poseb. znan je L. Licinius Lucullus Ponticus, gl. Licinius; pl. Luculli = možje Lukulove vrste = možje, kakršen je bil Lukul: Sen. rh. Od tod adj.

1. Lūcullānus 3 Lukúlov, lukúlski: ager Fr., carinae Sid.

2. Lūcullēus 3 = Lūcullānus: marmor Plin., lanceae Suet. ki jih je iznašel Lukul.

3. Lūculliānus 3 = Lūcullānus: villa Varr., Ph., Suet. (v nekaterih izdajah najdemo Lucullana), horti T.

lūcus¹ -ī, m (iz indoev. *loquos svetloba, jasa, gozdna goljava k lūceō, lūx; prim. osk. lúvkeí = lat. in luco, lat. col-lūcāre, lit. lauĩkas polje, odprt prostor, stvnem. lōh obrasla jasa, nizko grmovje) = jasa, od tod

1. kakemu božanstvu posvečen gaj, log ali gozd: Albani tumuli atque luci Ci., lucum incendere H., l. sacratus, l. Dianae, Iunonis, Martis L., Tiburni l. H., luci sacri V., Cu., nemora sacros imitantia lucos Tib., luci deserti Pr., sancti O., vetusti O., Lucan., Stygius l. O., lucus est arborum multitudo cum religione Serv.

2. pesn. sploh gozd: altus V., viridis V., Stat., quos … gerit India lucos V., l. creber harundinibus O. gosto trst(ič)je, luci steriles Stat., l. palmares Amm.; pren.: coma plurima torvos prominet in vultus humerosque, ut lucus, obumbrat O.

3. les: nec quidquam ponere sine luco, auro Pl. ap. Char. — Kot nom. propr. Lūcus -ī, m Lúkus = Log, ime več mest v Galiji, Hispaniji in drugod; najbolj znan je Lucus, imenovan tudi Lucus Augusti (Avgustov) Log v pokrajini Vokontijcev (zdaj Luc en Die jugovzhodno od Valansa (Valence)): T., Plin.

lūdius -iī, m (lūdus glediška igra)

1. = lūdiō: Pl., Tert. Arn., Prud., ipse ille maxime ludius, non solum spectator, sed actor Ci., si ludius constitit Ci. (to je veljalo za razžalitev svetih iger, ki so jih morali potem obnoviti), quia ister Tusco verbo ludius vocabatur, nomen histrionibus inditum L.

2. gladiator, bor(il)ec: comitata est Eppia ludium Iuv. (po drugih ludum). — Kot nom. propr. Lūdius -iī, m Lúdij, ime dveh slikarjev: Plin.

lugar moški spol kraj, mesto, prostor; sedež (v vozu); položaj, čin; vas, naselje; bivališče; povod

lugar de destino namembni kraj
lugar excusado, lugar común stranišče
de(l) nacimiento, lugar natal rojstni kraj
lugar del sello mesto pečata
(L.S.); composición de lugar alibi
nombre de(l) lugar krajevno ime
en lugar de namesto
en primer lugar prvič, na prvem mestu
en segundo lugar drugič, na drugem mestu
dar lugar dati prostor (mesto); dati povod, dopustiti
estar en su lugar umesten biti
estar fuera de lugar neumesten biti
hacer lugar prostor napraviti, ogniti se
hacerse lugar preriniti se; odlikovati se z uslugami
poner en su lugar na svoje (pravo) mesto postaviti
póngase V. en mi lugar postavite se v moj položaj
yo en su lugar... jaz na Vašem mestu ...
los santos lugares sveta dežela, Palestina
tener lugar vršiti se