Franja

volūbilis -e, adv. volūbiliter (volvere)

1. obraten, vrtljiv, valjiv, kotaljiv, vedno ali hitro vrteč se, kotaleč se, takajoč se, naprej valeč se, krožeč, gibčen, kréten: caelum Ci., Lucan., sol Prud., se non intellegere, qualis sit volubilis et rotundus deus Ci., nexus (sc. serpentis) O., aurum O. zlato jabolko, buxum V. vrtavka (volk) iz zelenikovine, pila Ap., amnis, aquae H., figurae aquae Lucr., supinari volubiliter contra ipsum igneum orbem Amm. kvišku vrteti se.

2. metaf.
a) spremenljiv, spreminjajoč se, nestalen, nestanoviten, negotov, opoteč: vaga volubilisque fortuna Ci., volubiles casus fortunae Amm., cum videamus tot varietates tam volubili orbe circumagi Plin. iun.
b) hitro tekoč, gladko tekoč, uspešen, uren, okreten, spreten, zgovoren: oratio Ci., vim volubilem orationis consequi Corn., volubilis sententia Gell., orator, homo Ci., funditur numerose et volubiliter oratio Ci.

voluble [vɔ́ljubl] pridevnik (volublely prislov)
vrtljiv, gibljiv; zgovoren, gostobeseden, jezičen; tekoč (govor)

vorbăréţ -eáţă (-éţi, -éţe) adj. zgovoren, klepetav

well-hung [wélhʌ́ŋ] pridevnik
zgovoren, ki zna govoriti

wordy [wə́:di] pridevnik (-dily prislov)
iz besed sestavljen; beseden; poln besed, zgovoren, dolgovezen

wordy warfare besedna vojna

wortgewandt zgovoren, spreten v govoru

zbȏran -rna -o
1. zboren: -o pjevanje
2. zgovoren: usta su mu -a

балаку́чий прикм., klepetàv prid., zgovóren prid.

велеречивый zgovoren, gostobeseden, blebetav

говірки́й прикм., zgovóren prid.

говорливый zgovoren; (pren.) žuboreč

комунікати́вний прикм., zgovóren prid., komunikatíven prid.

красноречивый zgovoren

многоречивый mnogobeseden, zgovoren

промо́вистий прикм., zgovóren prid.

разговорчивый zgovoren, klepetav

речистый zgovoren

сообщительный (zast.) družaben, zgovoren

boccadōro m

1. zlatoust

2. ekst. zgovoren človek

3. iron. vsevednež, blebetač

linguātus 3 (lingua) z jezikom obdarjen = zgovoren: Tert., Aug., Vulg.