Franja

tiers, tierce [tjɛr, s] adjectif tretji; masculin tretjina; tretja oseba

le tiers état tretji stan (meščanstvo)
une tierce personne neka tretja oseba, tujec
tiers monde masculin tretja skupina držav, narodov, ki ne pripada niti zapadnemu svetu niti socialističnemu taboru; neuvrščene dežele
tiers masculin provisionnel naplačilo za davek, enako tretjini naloženega davka v prejšnjem letu
fièvre féminin tierce mrzlica vsak tretji dan (pri malariji)
être en tiers biti tretji v zvezi
le tiers et le quart ta in oni, eden ali drugi
médire du tiers et du quart (familier) vsakemu kaj očitati
se moquer, se ficher du tiers comme du quart norčevati se iz enega in drugega, požvižgati se na enega in drugega

tújček (-čka) m dem. od tujec piccolo, giovane straniero

tujk|a¹ ženski spol (-e …) ženska:

1. die Fremde, v kraju: die Ortsfremde

2. (inozemka) die Ausländerin
| ➞ → tujec

tújka (-e) f glej tujec | tujka

ἀλλο-γενής 2 tuj, tujec, NT.

ἀλλοδ-ᾰπός 3 [Et. -απος iz n̥quos, odtod lat. long-inquus, prop-inquus, gršk. še ποδ-απός] od drugod, tuj; subst. tujec, inostranec.

βάρβαρος 2 [Et. prv. pom. nerazumljiv, negrški; slov. brbljati, sor. slov. blebetati, lat. balbutio] 1. negrški, inostranski, tuj, barbarski, ὁ βάρβαρος Negrk, tujec, inostranec, barbar; ἡ βάρβαρος(sc. γῆ) barbarska zemlja. 2. neizobražen, sirov, divji; sup. βαρβαρώτατος zelo sirov.

ἐκ-τόπιος 3, poet. ἔκτοπος 2 (τόπος) 1. daleč, oddaljen (τινός), tuj, drugi; ποῦ κυρεῖ ἐκτόπιος συθείς kam je pobegnil; ἀπάγω proč, vstran; subst. ὁ tujec. 2. izreden, nenavaden.

ἔπ-ηλυς, υδος, ὁ, ἡ ion. [n. pl. ἐπήλυδα] ἐπελύτης, ου, ὁ (ἐπ-ήλυθον) 1. adi. priseljen, došel, tuj. 2. subst. priseljenec, prišlec, tujec.

ἐπι-δημέω, ep. ἐπι-δημεύω (δῆμος) 1. prebivam med narodom, sem doma, prebivam v mestu, vračam se v domovino ἐκ τῆς ἀποδημίας. 2. prihajam kam kot tujec, živim v tujini ἐν Λακεδαίμονι.

ἐπι-δήμιος 2 (δῆμος) ep. ion. 1. med ljudstvom, domač(in), πόλεμος (domača) državljanska vojna, ἐπιδήμιός εἰμι bivam doma, v domovini. 2. tisti, ki je prišel iz tujine, kot tujec priseljen.

ἔπ-οικος, ὁ 1. prišlec, tujec, naselnik. 2. poet. sosed, mejaš.

μετα-νάστης, ου, ὁ [Et. ναίω iz νασjω prebivati] ep. ion. ki menja svoje bivališče, priseljenec, tujec.

ξένος 3, ep. ion. ξεῖνος [Et. iz ξένϝος, ghs-enwos, ghs-: sor. lat. hostis (prv. pom. tujec), slov. gost, nem. Gast] 1. adi. tuj, inostranski, inozemski, nenavaden, nov, neznan, nevešč τινός, χθών, γαῖα tujina, ἐν ξέναισι χερσί v rokah tujcev; adv. ξένως ἔχω τινός tujec sem, neizkušen sem v čem. 2. subst. ὁ ξένος a) tujec, inostranec, prišlec; b) vojak-najemnik; c) gostinski prijatelj (gost in gostitelj), prijatelj, pobratim; v nagovoru: ὦ ξεῖνε dragi moj. 3. ἡ ξένη a) tujka, inostranka; b) (sc. χώρα) tuja dežela, tujina.

παρ-επίδημος, ὁ priseljenec, tujec NT.

παρ-οικέω 1. stanujem, prebivam zraven, sem sosed τινί,. 2. NT prebivam (živim) v mestu kot tujec.

πάρ-οικος 2 (οἰκέω) 1. ki zraven stanuje, soseden, sosed. 2. tujec, priseljenec NT.

προσήλυτος 2 (προσ-έρχομαι) tujec, izpreobrnjenec NT.

заезжий
заезжий артист gostujoči, potujoči umetnik, igralec;
заезжая труппа igralska družina na gostovanju;
заезжий двор gostilna s prenočiščem;
заезжий (человек) potnik, tujec