πρό-πολος, ὁ, ἡ (πέλω) ion. poet. služabnik, sluga, služkinja, svečenik (-ica), predstojnik.
πρόσ-πολος 2 (πέλω) služeč; subst. ὁ, ἡ sluga, služabnik (-ica), spremljevalec (-valka), svečenik (-ica).
πυρφόρος 2 (φέρω) 1. ki nosi ogenj, ki vihti plamenico; subst. ognjenosec, bakljonosec; pri Spartancih svečenik, ki je nosil darilni ogenj pred vojsko, μηδὲ πυρφόρον περιγενέσθαι niti ognjenosec se ni rešil (v zaznamovanje popolnega poraza). 2. ki ogenj meče ali vihti; a) o osebah: Ζεύς ki meče strele, Καπανεύς ki vihti plamenico, πυρφόρος θεός bog, ki prinaša mrzlico in pogubo; b) o stvareh: βέλος ognjena puščica, αἴγλαι baklje, plamenice.
Χρῡ́σης, ὁ Apolonov svečenik v Hrizi.