Franja

ἀπώλεια, ἡ (ἀπ-όλλυμι) uničenje, potrata, pogin, poguba NT.

ἀρά, ἡ, ion. ἀρή, ep. ἀρειή 1. a) molitev, ἀρὴν ποιεῖσθαι moliti, prošnja, želja; b) kletev, prokletstvo. 2. osveta, poguba ἀμύνω; božja kazen θεῶν. 3. poet. boginja kletve in osvete, spremljevalka Erinij.

Ἄρης, ὁ [Et. sor. ἀρειή, najbrže slov. jar, hud; jara kača, jara peč; – gen. Ἄρεως, εος, dat. ει, acc. η, ην, voc. Ἄρες; ep. ηος, ηι, ει, ῃ, η(ν); ion. Ἄρεος, ει, εα]. 1. Ares, vojni bog. 2. boj, bitka, klanje, umor, poguba; Ἄρεα συνάγειν (ἐγείρειν) boj začeti.

ἄτη (ᾱ) ἡ [Et. iz ἀϝά-τᾱ, kor. awa, poškodovati, gl. ἀάω] 1. nesreča, kazen, poguba, nezgoda; o ljudeh: pogubonosen, nesrečen. 2. zaslepljenost, omama, omotica, zmotnjava. 3. greh, krivda, zločin. 4. pooseb. Ἄτη boginja nesreče.

βλάβη, ἡ βλάβος, ους, τό [Et. iz βλαπ- in to iz μλάπ-, kor. ml̥q^w-, lat. multa iz molcta, globa; slov. u-molk-niti, strslov. u-mlč-iti, bezähmen] 1. škoda, izguba. 2. nesreča, poguba; ἡ πᾶσα βλάβη povsem brezbožen človek.

δαίμων, ονος, ὁ, ἡ [Et. ki deli, prisoja, gl. δαίομαι] 1. božansko bitje, božanstvo, bog, boginja. 2. božanstvo nižje vrste: a) duh zaščitnik, demon, genij; b) duh umrlih; c) NT zli duh, hudič. 3. božja volja, človeška usoda: a) sreča; b) nesreča, poguba, smrt; πρὸς δαίμονα proti božji volji, κατὰ δαίμονα slučajno, po božji volji, σὺν δαίμονι z božjo pomočjo.

δήλημα, ατος, τό ep. poet. škoda, poguba.

διαφθορά, ἡ 1. pokončanje, uničenje, umor, poguba, pogin; ὀμμάτων oslepljenje; ἰχθύσιν žrtje za ribe. 2. pokvara, zapeljevanje, izprijenost, pokvarjenost; trohnenje NT.

ἐξώλεια, ἡ popolna pogibel, poguba.

ἐφ-ίστημι, ion. ἐπ-ίστημι [gl. ἵστημι; tr. fut. ἐπιστήσω, aor. ἐπέστησα, pass. ἐπεστάθην; med. ἐπεστησάμην, intr. ἐφίσταμαι, fut. ἐπιστήσομαι, aor. ἐπέστην, pf. ἐφέστηκα, 3. pl. ἐφεστᾶσι, ep. inf. ἐφεστάμεν(αι), pt. ἐφεσταότες, plpf. ἐφεστήκειν, 3. pl. ἐφέστᾰσαν; ion. pf. ἐπέστηκα, pt. ἐπεστεῶτες] I. trans. 1. act. in pass. a) postavljam koga na (nad) kaj, dajem komu oblast nad kom, postavljam na čelo (za čuvarja, upravitelja) τινά τινι, ἐπί τινι; b) postavljam poleg, zraven česa, k čemu; κύκλῳ τὸ σῆμα ἱππέας postavljam okrog groba konjenike; c) α.) urejam, prirejam ἀγῶνα, τινί komu na čast; β.) ustavim, udržim στράτευμα; tudi abs. ἐπιστήσας(sc. ἵππον) ustavil se je. 2. med. postavljam na čelo. II. intr. 1. a) stopam na kaj, ustopim se na kaj τινί, ἐπί τινι; pf. stojim na čem, sem na (pri) čem πύλαι ἐφειστήκεσαν; τὸ ἐπιστάμενον τοῦ γάλακτος kar se nahaja na mleku, gornji del; b) stopam zraven koga, pristopim h komu, bližam se komu τινί, ἐπί, παρά τινι, ἐπί τι, ἔς τι; o času: nastopim τὸ ἔαρ, ὁ καιρὸς ἐφέστηκε čas je blizu NT; pf. stojim zraven οἱ λέβητες ἐπεστεῶτες; c) zadenem koga, iznenadim, prigodim se, πρίν μοι τύχη τοιάδ' ἐπέστη predno me je taka usoda zadela, ὡς ἂν μεταβολαὶ ἐφιστῶνται kakor se pač človeško življenje izpreminja; ὄλεθρός τινι poguba doleti NT, ἡ ἡμέρα αἰφνίδιος ἐπί τινα dan pride komu iznenada NT; d) stopim nasproti (sovražno), nastopim proti komu, vzdignem se nad koga, napadem koga τινί, ἐπί τινος, ἐπὶ τῇ πόλει pomaknem se (pridem) pred mesto; tlačim, stiskam μόχθοι ἐφεστῶτές τινι; βάσιν τινά zastopim komu pot. 2. pren. a) stojim na strani, pomagam komu τινί; b) stojim na čelu, načelujem, postavljen sem črez kaj, nadzorujem kaj τινί, ἐπί τινι, ἐπί τινος; ὁ ἐφεστηκώς, ἐφεστώς, ion. ἐπεστεώς, pl. ἐπεστεῶτες: predstojnik, vodnik, načelnik, nadzornik; c) lotim se česa, bavim se s čim, grem nad kaj τινί, ἐπί τι; d) sem blizu, čakam koga, prežim na koga κῆρες θανάτοιο, οἷοι νῷν ἐφεστᾶσιν σκοποί; e) ustavim se, postojim, ἐπιστὰς περιέμεινα ustavil sem se in sem počakal; τοῦ πλοῦ preneham.

κατακονά, ἡ (κατα-καίνω) poet. uničenje, poguba, propast.

καταστροφή, ἡ (κατα-στρέφω) 1. obrat, prevrat, izid, konec, smrt, uničenje, poguba, pogubljenje NT. 2. podjarmljenje, καταστροφὴν ποιοῦμαι podjarmljam si.

καταφθορά, ἡ (κατα-φθείρω) poguba.

κήρ, κηρός, ἡ [Et. lat. caries, cariosus, strohnel; ἀκήρατος, κεραΐζω, κεραυνός] acc. κῆρα 1. smrt, poguba, nesreča, usoda; sramota, madež οὐ καλή. 2. način smrti; pers. Κῆρες Kere, boginje smrti.

λοιγός, ὁ ep. poguba, pogin, nesreča, smrt.

λῡγ-ρός 3 (lat. lugeo) ep. poet. 1. žalosten, bridek, poguben, pogubonosen, beden, nesrečen. 2. bojazljiv, slab (v boju), τὰ λυγρά poguba, nesreča, žalost.

λῡ́μη, ἡ (gl. λῦμα) 1. grdo ravnanje, zasramovanje, sramota, ἐπὶ λύμῃ v pogubo, v sramoto, v osramočenje. 2. poguba, škoda, nesreča, pohabljenje, αἰσχρῶς λύμῃ διακείμενος ostudno pohabljen.

λώβη, ἡ 1. sramotno ravnanje (z besedo in dejanjem), zasramovanje, sramota, psovanje, razžaljenje, žalitev, osramočenje. 2. poguba, nesreča ἐπὶ λώβᾳ v pogubo; konkr. predmet posmeha, zasmehovanje; grdoba, madež.

νόσος, ἡ, ion. νοῦσος 1. a) bolezen, bolehavost, kuga, pomor; b) blaznost θεία νόσος; ἱερά padavica; c) (νοσηλεία) gnojna rana. 2. pren. a) zlo, nesreča, muka, bolečina; strast, napaka, greh, hudobija; b) o osebah: poguba, kuga, nesreča νόσος πόλεως.

ὄλε-θρος, ὁ (ὄλλυμι) 1. poguba, pogin, nesreča, izguba χρημάτων, poraz, smrt; οὐκ εἰς ὄλεθρον; poberi se, bes te plentaj! 2. o osebah: zločinec, hudobnež, lopov.