Franja

limbáj -e n govorica, jezik, govor

lingua f

1. anat. jezik:
mordersi la lingua pren. ugrizniti se v jezik
avere la lingua lunga pren. imeti dolg jezik, biti jezikav
non avere peli sulla lingua pren. ne imeti dlake na jeziku
avere qcs. sulla punta della lingua imeti kaj vrh jezika
tieni la lingua in bocca! drži jezik za zobmi!, tiho!

2. kulin. jezik (goveji, telečji):
lingua affumicata prekajeni jezik

3.
lingua cervina stonožnik (Scolopendrium officinarum)

4. jezik, govor:
lingua materna materin jezik
lingua volgare italijanski jezik (ne latinski)

5.
lingua furfantina rokovnjaški jezik, žargon
lingua giuridica pravni jezik

6. absol. italijanščina, italijanski jezik:
parlare in lingua govoriti knjižno italijanščino (ne narečja)

7. pren. narod, nacija
PREGOVORI: la lingua batte dove il dente duole preg. kar usta govore, tega polno je srce

lingua (stlat. dingua (sabin. l = d)) -ae, f (indoev. *dn̥g'hu̯ēH, gen. *dn̥g'huHés jezik (kot organ); prim. skr. jihvā́, juhū́- = sl. jezik = hr. jèzik = lit. liežùvis = got. tuggō = stvnem. zunga = nem. Zunge; ljudska etim. povezuje to besedo z lingere)

1. jezik (kot ud človeškega in živalskega telesa): in ore sita lingua est, finita dentibus Ci., nigra subest udo lingua palato V., linguam eicere Ci., linguam … ab inrisu exserentem (sc. iuvenem) producunt L., linguā lambere pueros L. (o volkulji) ali vulnera O., linguā properante legere O., prima l. Plin. konec jezika; kot izraz govorniške moči preg. (po Hom. (Il. 2, 488): οὐδ' εἴ μοι δέκα μὲν γλῶσσαι, δέκα δὲ στόματ' εἶεν): si decem habeas linguas, mutum esse addecet Pl., non mihi si linguae centum sint oraque centum, … V., non mihi si centum deus ora sonantia linguis … dedisset O., non mihi dentur si mille linguae Prisc.; v obscenem pomenu: homo malae linguae (= fellator) Mart., Min.

2. metaf. kaj jeziku podobnega, npr.
a) (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: Pac. ap. Gell., Lucan., promuntorii genus non excellentis, sed molliter in planum devexi L., tribus haec (sc. Sicania) excurrit in aequora linguis (po drugih pinnis) O.
b) bot. (o rastl.) α) = lingulāca: Plin. β) lingua bubula volovski jezik (Anchusa officinalis Linn.): Ca., Plin. γ) lingua canīna: Cels. = lingua canis ali l. Macedonica: Ap. h. (gr. κυνόγλωσσος ali κυνόγλωσσον) najbrž pasji jezik (Cynoglossum officinale Linn.).
c) jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme: Vitr.
d) jeziček pri grlu, sapnikov poklopec: Cels.
e) dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali: Plin.

3. meton.
a) jezik (kot govorilni organ, govorilo), govor(jenje), besede: linguam diligentissime continere Ci. brzdati, linguam acuere et procudere Ci. oblikovati in olikati, linguam moderari S., linguam tenere O. molčati, commercia linguae O. pogovor, razgovor, largus opum et linguā melior V., Latiumque beabit divite linguā H., l. libera Ci., L. odkritosrčen, prostodušen, impigrae linguae (gen. sg.) S., magica l. O., Sil. zagovor = čarodejne besede, ne vati noceat mala lingua futuro V. urok, esse malae linguae Petr. = malam habere linguam Sen. ph. hud (oster, strupen) jezik, homo acidae linguae Sen. rh., linguam vis meam praecludere, ne latrem pro re domini Ph. (o psu) jezik mi hočeš zavezati; s subjektnim gen.: l. potentium vatum H. petje, volucrum linguae V. ptičje petje, veteris comoediae maledica lingua Val. Max.; occ. α) hud, strupen, oster, opravljiv, obrekljiv jezik, opravljanje, obrekovanje, zloraba jezika: os habeat, linguam Pl., Aetolorum linguas retundere L., lingua gravius castigatur quam ullum probrum Cu. β) dar govora (besede), govorništvo, zgovornost: consilio neque manus deest neque lingua Ci., non magis consilium vobis deest quam lingua L., est animus tibi, sunt mores et lingua H. γ) zgovornost v slabem pomenu = samohvala, hvalisanje, širokoustenje, bahanje: maternae pendere linguae poenas O., ali = jezičnost, jezikavost, blebetavost, klepetavost: poenam linguā commeruisse O., tudi = (pre)drzen jezik, (pre)drznost: exhibuit linguam scelerata paternam O.
b) α) jezik (glede na njegovo tvarno kakovost): l. Latina, Graeca Ci., eiusdem esse linguae Ci., utram tandem linguam nescio? Ci., utraque l. (= latinščina in grščina) H., Plin. iun., Graecā linguā loquentes, qui Asiam incolebant N. azijski Grki, propter linguae Gallicae scientiam, qua … Ariovistus … utebatur C., Latinae linguae gnarus L. ali sciens T., linguae (sc. pastorum) peritus L., transferre in linguam Latinam Plin., alicuius linguam intellegere Petr., Mithridates, cui duas et viginti linguas, quot nationibus imperabat, traditur notas fuisse Q. β) narečje, dialekt: Massilia, quae tam procul a Graecorum omnium regionibus, disciplinis linguaque divisa Ci., illis … linguarum inter se differentium copia est Q.

linguaggio m (pl. -gi) jezik; govor

lingula -ae, f (demin. lingua; prim. ligula) jeziček; le metaf. jezi(č)ku podobne stvari

1. (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: posita (sc. oppida) in extremis lingulis promunturiisque C.

2. jezikasto zašiljen jermen pri čevljih, vezalka, stogla: propter quod rumpere somnum debeat et lingulas (po drugih ligulas) dimittere Iuv., non hesterna sedet lunatā lingula plantā Mart.; kot psovka: Lingula (po drugih Ligula), in malam crucem? Pl.

3. (tanek) meček: Naev. ap. Gell.

4. čep, zatič = ost kola, ki se vtakne v drog: eorum partes summae lingulas edolatas habent Col.

5. jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme (prim. lingua 2. c)): si sub onus vectis lingula subiecta fuerit Vitr.

6. cev pri vodovodih: Vitr. (7, 7).

7. dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali (prim. lingua 2. e): apertioribus earum lingulis ad flectendos sonos Plin.

loquēla in (v nekaterih rokopisih) loquella -ae, f (loquī)

1. govorjenje, govor: commodo loquelam, tua tibi nunc prodens: confitemur cistellam habere Pl., nutricis blanda … loquella Lucr.

2. meton.
a) beseda: hinc quidam loquelam dixerunt verbum quod in loquendo efferimus Varr., fudit has ore loquelas V., sive loquelis sive casibus serviat Prob.
b) način govorjenja, govorica, jezik: Graiaque quod Getico victa loquella sono est O.

márenj -rnja ne (srvnj. maeren)
1. v. marnja
2. dijal. jezik, govor: pozabiti svoj slovenski marenj

menteur, euse [mɑ̃tœr, öz] adjectif lažniv; varljiv; neresničen; masculin, féminin lažnivec, -vka; slepar, -rka; féminin, populaire jezik

Mund, der, (-es, Münder) usta; (Muttermund usw.) ustje; (Öffnung) odprtina; figurativ jezik; ein ungewaschener Mund umazan jezik; einen großen Mund haben širokoustiti se; von Mund zu Mund od ust do ust; den Mund halten držati jezik za zobmi; den Mund stopfen zamašiti usta; den Mund verbieten zapreti usta; den Mund wässrig machen zbuditi tek/željo po; den Mund voll nehmen širokoustiti se, bahati se, postavljati se; am Munde hängen strmeč poslušati; nicht auf den Mund gefallen sein imeti dobro namazan jezik; (das Wort) aus dem Munde nehmen vzeti (besedo) z jezika; wie aus einem Munde v en glas; im Munde führen kar naprej govoriti; im Munde [steckenbleiben] stecken bleiben obtičati v grlu; im Mund umdrehen obračati v ustih; jemandem etwas in den Mund legen položiti na jezik; in aller Munde sein biti vsem na jeziku; mit offenem Munde dastehen zijati z odprtimi usti; jemandem nach dem Mund reden govoriti tako, da je (nekomu) všeč; über den Mund fahren pripeljati eno/zamašiti usta; kein Blatt vor den Mund nehmen povedati brez ovinkov; sich etwas vom Munde absparen od ust si pritrgati; sich den Mund verbrennen opeči si usta; (sich über etwas ) den Mund zerreißen opravljati

Mundwerk, das, figurativ jezik, goflja; ein großes/gutes Mundwerk haben imeti namazan jezik

ōrātiō -ōnis, f (ōrāre)

1. govor, govorjenje, jezik: Pl., Ter., Naev. ap. Non., Enn. ap. Gell., Pac. ap. Ci., Ca. ap. Plin., ferae sunt rationis et orationis expertes Ci., omnis locutio oratio est Ci., Epicurus re tollit, oratione relinquit deos Ci. dejansko bogove odpravlja, govori pa vendar o njih, o. Latina, Graeca Gell.

2. meton.
a) govorica, način govorjenja, način dopovedovanja, izražanje, izraz, beseda: tanta commendatio oris atque orationis N., o. concinna, contorta Ci., virtuti Pompei quae potest oratio par inveniri? Ci., utriusque orationis facultas Ci. (govorniškega in filozofskega izražanja).
b) govor, besede, izrek, izjava, izpoved: tecum mihi constituenda est oratio Ci. s teboj se moram še pogovoriti, parum oratione (s pogajanji, s pregovori) reconciliare N., captivorum oratio cum perfugis convenit C., hoc oratione adducti C. na to razpravo, honesta oratio est Ter., Ci. to se prav lepo glasi, apud quem (sc. Platonem) saepe haec oratio (trditev) usurpata est Ci.; occ. ugovor, protigovor: illorum o., qui dissentiunt Ci.; tudi opravičevalni govor, opravičilo, izgovor: percepta oratione eorum C.
c) (umetno, za javnost izdelani ali predelani) govor, predavanje: C., Q., Sen. ph., Plin. iun., Suet., Gell. idr., Cato ab adulescentiā confecit orationes N., o. perpetua N. zdržema (neprekinjeno) tekoč govor, orationem habere de aliquā re Ci. ali super re T., orationes pro aliis et in alios L.; occ. α) predmet, snov, tema(tika) (govora): huius orationis principium invenire Ci., oratio deesse nemini potest Ci. β) zgovornost, govorniški dar: satis in eo fuit orationis atque ingenii Ci., vincas oratione Regulos Mart.
d) nevezan govor, nevezana beseda, proza (s celim izrazom oratio soluta; naspr. versus, poema(ta)): Varr., saepissime et in poematis et in oratione peccatur Ci.
e) molitev, poseb. očenaš: Eccl.
f) v cesarski dobi = cesarski (pis(me)ni) odgovor (odpis), ukaz, odlok, sklep, cesarska odločitev, cesarsko pismo: Suet., oratio principis per quaestorem audita est T.

oreille [ɔrɛj] féminin uho; sluh, posluh; pazljivost; roč, locenj; jezik (pri čevlju); plužna deska

d'oreille po posluhu
jusqu'aux oreilles do ušes
par-dessus les oreilles (figuré) čez glavo
oreille externe, interne, moyen zunanje, notranje, srednje uho
oreille d'ours (botanique) trobentica, jeglič
oreille-de-souris (botanique) spominčica
les murs ont des oreilles zidovi imajo ušesa, povsod so špijoni
en avoir par-dessus les oreilles biti sit, naveličan česa
avoir l'oreille basse biti ponižen
avoir l'oreille dure biti naglušen
avoir de l'oreille imeti (dober) posluh
avoir l'oreille fine dobro slišati
avoir les oreilles (re)battues (de) imeti polna ušesa (česa)
arriver aux oreilles de quelqu'un priti komu na ušesa
en avoir sur l'oreille (figuré) na vratu imeti
avoir l'oreille de quelqu'un naleteti pri kom na odprta ušesa, uživati njegovo naklonjenost
baisser l'oreille, porter bas l'oreille, avoir l'oreille basse (figuré) povešati ušesa
avoir la puce à l'oreille biti nezaupljiv, ne zaupati, čuvati se
n'en pas croire ses oreilles svojim ušesom ne verjeti
dire quelque chose à l'oreille de quelqu'un komu kaj na uho povedati
dire quelque chose à quelqu'un dans le creux, dans le tuyau de l'oreille komu kaj strogo zaupno povedati
dire deux mots à l'oreille de quelqu'un prigovarjati komu, svariti koga
donner sur les oreilles à quelqu'un prisoliti komu zaušnico
dormir sur les deux oreilles trdno spati; počivati v popolni varnosti
dresser, tendre l'oreille (figuré) napeti ušesa, pazljivo poslušati
échauffer les oreilles de quelqu'un podkuriti komu
écouter de toutes ses oreilles, être tout oreilles napeto poslušati
n'écouter que d'une oreille le z enim ušesom poslušati
entrer par une oreille et sortir par l'autre iti pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven
être dur d'oreille biti naglušen
faire la sourde oreille, se boucher les oreilles gluhega se delati, ne hoteti slišati
fermer l'oreille à quelque chose ne hoteti nič vedeti o čem
frotter les oreilles à quelqu'un (figuré) ošteti koga
gager ses oreilles staviti svojo glavo
se gratter l'oreille (v zadregi) praskati se za ušesom
laisser ses oreilles (figuré) žrtvovati nekaj (proti svoji volji)
laisser passer, montrer le bout de l'oreille izdati se, pokazati svojo pravo naravo
marcher l'oreille basse biti osramočen
mettre la puce à l'oreille de quelqu'un (figuré) opozoriti, posvariti koga
ouvrir, prêter l'oreille poslušati, prisluhniti
recevoir sur les oreilles dobiti eno okoli ušes
rougir jusqu'aux oreilles do ušes zardeti
souffler quelque chose à l'oreille de quelqu'un komu kaj prišepetati
tirer les oreilles à quelqu'un pokarati koga
tirer par l'oreille (familier) za ušesa povleči
se faire tirer l'oreille pustiti se prositi
venir aux oreilles de quelqu'un priti komu na ušesa
ce n'est pas tombé dans l'oreille d'un sourd to si je (on) dobro zapomnil, teh besed ne bo pozabil

ōs, ōris, n (indoev. *ōu̯s- >*ōu̯st-, *əu̯st; prim. skr. āsyám usta, jon. παρήϊον = at. παρηιά = lezboško παραύα lice (= „kar je pri (ob) ustih“), lat. ōrā, cōram, ōreae (aureae), ōscēdo, ōscitō, ōscillum, ōstium, lit. uostà, úostas ustje reke, zaliv, let. uosts, uõsta pristanišče, zaliv, sl. usta, ustje, ustnica, hr. ústa)

I.

1. usta, gobec: Enn. ap. Non., Ca., Lucr., Sen. ph. idr., nihil ex ore eius exit N., animalia cibum oris hiatu capessant Ci.; occ. žrelo, kljun: Plin. idr., ora canum O., ora cornicis O.; od tod ora navium rostrata H. ladijski nosovi (kljuni, rilci). Poseb. usta kot govorilo, govorilni organ: linguae centum oraque centum V., ora mille linguaeque totidem Ap., aperire ora fatis futuris V., uno ore v en glas, soglasno, npr.: consentiunt uno ore omnes Ci., uno ore fremebant V., uno ore omnes omnia bona dicunt Ter., poscebatur ore volgi T. glas ljudstva. Rekla: in ore (sc. hominum) esse Ci., L. ali omnibus in ore esse Ci. ali in ore volgi esse Ci., T. ali in ore hominum agere T. ali ire per ora Sil. ali volitare per ora virum Enn. ap. Ci. biti (vsem) ljudem (vsemu ljudstvu) med zobmi (v zobeh), alicui semper (valde) in ore esse Ci. biti komu vedno (zelo) na jeziku, in ora hominum venire H. ali abire L. ali pervenire in ora vulgi Cat. priti ljudem v zobe (na jezike), veliko se govoriti o kom, aliquem semper in ore habere Ci. na jeziku (v ustih) imeti, in ore atque in linguā habere verba haec Gell. na jeziku in ustih imeti; pren.: ex totius belli ore ac faucibus Ci. iz odprtega žrela cele vojne.

2. metaf.
a) ustje, odprtina, luknja, vhod: Pl., Iuv., Col., Q., Sen. tr. idr., in aditu atque ore portūs Ci., o. ulceris V., o. specūs L., Cu., T., fornacis Plin. ustje, lato dedit ore fenestram V. široko odprto luknjo; o rekah izliv, ustje: in ore Tiberis Ostia condita est L.; pesn. (iz)vir, žrelo: Cl., fons Timavi per ora novem it V.
b) ora leonis Col. poet. bot. odolin.

3. meton.
a) jezik, govor(jenje), izreka, izgovor, izgovarjanje, glas, grlo: tanta erat commendatio oris atque orationis N. glasu in govora, faciam uno ore Latinos V. govoriti en (isti) jezik, ora sono discordia V. tuje zveneč jezik, os promptum Q. dober (gladko tekoč, okreten) jezik, os planum, confusum Plin. iun., os (lajava usta, nesramno jezikalo) habeat, linguam (dolg, prešeren, „podmazan“ jezik) Pl.
b) govorica, narečje: os Latinum Plin. iun., Hispanum Gell.
c) jezik kot sredstvo poučevanja: philosophorum ingenia Socratico ore defluentia Vell. zgovornosti; pren.: os Pindari Vell. pesniški jezik, petje, ruit profundo Pindarus ore H. globokoumen jezik. —

II.

1. sinekdoha lice, obličje, obraz: Pl., O., Q., Sen. ph. idr., nihilne te horum ora vultusque moverunt? Ci., in os adversum C. naravnost v obraz, os humerosque deo similis V., ora oculosque in aliquem convertere Ci., alicui os praebere Ter. dati se (pustiti se) komu biti v obraz, os praebere ad contumeliam L. dati se (pustiti se) v obraz zasramovati, aliquem coram in os laudare Ter. v obraz (v oči), tot sese vertit in ora V. v toliko podob; tudi o živalih: O., insignis ore (sc. rex apium) V., ore rubicundo (sc. gallina) Plin.; occ. lice = oči = prisotnost, navzočnost, priča (v zvezah vpričo z gen.): Ter., incedunt per ora vestra magnifici S. pred vašimi očmi, vpričo vas = in ore vestro S. fr., per ora cedere H., ante oculos et ora parentium V., in ore parentum filios iugulare Sen. ph. ali in ore eius iugulari T. ali in ore omnium versari Ci. očitno (javno) se (po)kazati, med ljudmi živeti, quae in ore atque in oculis provinciae gesta sunt Ci. pred obrazom in očmi.

2. metaf. lice = sprednja stran glave, krinka, maska: Gorgonis os pulcherrimum … revellit atque abstulit Ci., truncis arborum antefixa ora T., ora corticibus sumunt horrenda cavatis V.

3. meton. lice glede na značaj, (pre)drznost, nesramnost: Pl., Ter., L., Sen. ph., Suet. idr., duri puer oris O. nesramen in drzen, os hominis insignemque impudentiam cognoscite Ci., si Apii os haberem Ci., os Academiae Ci., quod habent os! Ci. kako so predrzni! Ci.

Opomba: Gen. pl. ōrium redek in poznolat., dat. in abl. pl. ōribus Varr., V. in poznolat.

platine² [-tin] féminin plošča; železna ploščica na ključavnici; vieilli jezik

avair une bonne, une fameuse platine imeti dobro namazan jezik

rōstrum -ī, n (rōdere)

1. glodalo, kljun pri perutnini, rilec, gobec, smrček itd. pri drugih živalih: L., Varr., Plin. idr., avium corneum rostrum Ci., (sc. canis) extento rostro O., rostrum aduncum O. veprov rilec, veprov čekan (okel), rostrum suis Ci., rostrum aprum V.; v zaničlj. pomenu ali v prijateljskem pogovoru tudi o človeških ustih gobec, (grda) usta, jezik, kljun: Pl., Petr.

2. metaf. o vsem, kar je rilčasto in s konico štrli iz česa
a) (kriva) konica (ost) α) vinogradniškega noža (vínjaka, vínjeka): Col. β) pluga: Plin. γ) svetilke, svečnika: Plin.
b) ladijski rilec (nos), ladijski kljun na sprednjem delu bojnih ladij, namenjen za odbijanje in prebijanje (prevrtanje) sovražnih ladij: C., Auct. b. Alx., V., Sil., Sen. ph. idr., navis rostro percussa N., regiae naves ferire rostro hostem non poterant L.

3. meton.
a) (pesn.) sprednji del ladje, prvi ladijski rt, ladijski gobec: V.
b) pl. rōstra (Rōstra) -ōrum, n govorniški oder (govoríšče, govórnica, besednica) na rimskem Forumu, okrašen s kljuni ladij, ki so jih Rimljani zajeli med latinsko vojno v bitki pri Anciju l. 338, pa tudi prostor okoli njega: Varr., L., T. idr., escendere in rostra Ci., descendere de rostris Ci., contionari conantem de rostris deducere C.; pesn.: rostra forumque optare Lucan. želeti ljudsko zborovanje = želeti mir, rostra movere Lucan. = tam (ondi) zbrano ljudstvo, a rostris H., Sen. ph., frigidus a Rostris manat per compita rumor H. od Foruma sem.

sermō -ōnis, m (morda iz serere¹; nekateri razlagalci besedo izpeljujejo iz kor. *su̯er- govoriti; prim. got. swaran = stvnem. swerien, swerren = nem. schwören, ang. answer odgovor, sl. svariti)

1. pomenek (med več osebami), pomenkovanje, izmenjava mnenj (stališč), razprava, pogovor, razgovor (do katerega pride slučajno, ne po dogovoru, kar zaznamuje beseda colloquium), pogovarjanje, razgovarjanje, govorica: ENN. AP. GELL., CAECIL. AP. GELL., PL., TER., TIT. AP. NON., S. FR., Q. idr., sermonem habere (conferre, instituere) cum aliquo CI., longior ab Ambiorige instituitur sermo C., sermo et familiaris et cotidianus CI., comis sermo T., iocosus H., sermonem ordiri CI., oritur sermo de aliqua re H., multi et illustres et ex superiore et ex aequo loco semones habiti CI. EP. moje številne nedvoumne izjave (besede), ki sem jih izustil tako na sodnem odru kot tudi v vsakdanjem življenju, sermo Abdalonymi CU. izjava, besede, izustilo, multa ibi tota die in concilio sermonibus iactata erant L., iucundus mihi est sermo litterarum tuarum CI. EP. pis(me)na izmenjava mnenj s teboj; meton. predmet (tema, vsebina) pogovora (pogovarjanja) ali govorice: nunc per urbem solus (sc. filius meus) sermoni omnibust PL. zdaj se plete (o mojem sinu) po vsem mestu govorica, zdaj se o njem širi govorica (širijo govorice), zdaj vse mesto govori o njem, nunc inter eos tu sermo es PR., Cataplus ille Puteolanus sermo illius temporis CI. o katerem je v tem času vse govorilo, medici ... ad Dionysium filium sermonem rettulerunt N. vsebino pogovora.

2. occ. učen pogovor, učen razgovor, učena razprava, učeno razpravljanje, učena izmenjava mnenj (stališč), učeno izmenjavanje mnenj (stališč), učeno besedovanje, učena debata, učena diskúsija (diskusíja), učeno diskutiranje, disput, disputacija, disputiranje, učeni pretres, učeno pretresanje, učeni prepir, dialog, konverzacija, predavanje: Q. idr., exposuit (sc. Scaevola) nobis sermonem Laelii de amicitia habitum ab illo secum et cum ... C. Faunio CI., in quo (sc. circulo) aut de re publica disputaretur aut de philosophia sermo haberetur N., quamquam Socraticis madet sermonibus H., sermones, quos scripsit (sc. Plato) GELL.

3. pogovorni (razgovorni, občevalni) jezik, miren (pogovoren) način pogovora (besedovanja) (naspr. contentio), vsakdanja govorica, vsakdanji govor, naravna govorica, preprosta, nevezana beseda, proza (naspr. vezana beseda), preprost govor: in argumentis Caecilius poscit palmam, in ethesin Terentius, in sermonibus Plautus VARR. AP. NON., mollis est oratio philosophorum et umbratilis ... Itaque sermo potius quam oratio CI., contentio tribuitur disceptationibus indiciorum, contionum, senatūs; sermo in circulis, disputationibus, congressionibus familiarium versatur CI., sermo est oratio remissa et finitima cotidianae locutioni CORN., si quis scribat, uti nos sermoni propiora H., soluta oratio, qualis in sermone et epistulis Q., vox sermoni proxima Q., supra modum sermonis attolli Q., usque eo naturale est paulatim incitari, ut litigantes quoque a sermone incipiant, ad vociferationem transeant SEN. PH., ut rursus vaces sermoni, quem apud municipes meos habui PLIN. IUN.; meton. v pogovornem jeziku, v preprosti besedi napisan spis, pri H. satire in pisma: nostrorum sermonum iudex H. (o svojih satirah), nec sermones ego mallem repentes per humum H. (o svojih pismih, epistulae), ille (sc. delectatur) Bioneis sermonibus (= satiris) H.

4. govorica (govorice) = govorjenje (ljudstva), glas: vulgi CI. EP., sermo atque fama CI., vix feram sermones hominum CI., ut propter eum in sermonem hominum atque in tantam vituperationem veniret CI. da bi prišel ljudem v zobe, sermones lacessere C. sprožiti (sprožati, (raz)širiti) govorice, dare sermonem alicui CI. ali sermones praebere aliis L. da(ja)ti komu (drugim) priložnost (možnost, povod) za govorice (govorjenje), materiam sermonibus praebere T., dissipatur sermo totā Asiā CI., haec (sc. fama) cum multiplici populos sermone replebat V., nil dignum sermone canere H.; pesn. = pravljica, bajka: sermones utriusque linguae (sc. grškega in latinskega) H.

5. jezik = način govorjenja ali izražanja, govorjenje, izražanje, govor, govorica, beseda, slog, idiom: SEN. PH. idr., proletarius PL., plebeius CI., delicatus, elegans, festivus CI., rusticus, urbanus L., humilis, pedester H., cotidianus Q., elegantia sermonis CI., sermonis error CI. napačno izražanje, finit ergo in Catulo sermo Latinus CI., suavitas sermonis Latini N.; meton. posamezen izraz, stavek: ICTI., POMP., SERV., non possum exprimere sermonibus MIN.; occ. jezik, ki ga kdo govori, narečje, dialekt: sermone debemus uti, qui natus (po nekaterih izdajah innatus) est nobis CI. ki nam je prirojen, ki je naš materni jezik = nativus sermo CU., gentes dissonae sermone L., sermo Persarum N., libri ... Graeco sermone confecti N., sermo patrius H., sermonis patrii egestas LUCR., sermo humanus ali sermo hominum PLIN., lusciniae Graeco atque Latino sermone dociles PLIN.

6. govorni običaj, govorna navada, običaj (navada) govorjenja, jezikovna raba: rectus ICTI., vulgi sermone mons significatur ICTI.

7. pridiga: ECCL.

Opomba: Nom. sg. sermō (H., LUCR.), poznejši pesniki merijo sermŏ (npr. IUV.).

sermōcinātiō -ōnis, f (sermōcinārī)

1. pogovarjanje, pogovor, razgovor, besedovanje, ustna izmenjava mnenj, dialog, konverzacija, dvogovor: SID., M., sermones hominum adsimulatos dicere διαλόγους malunt, quod Latinorum quidam dixerunt sermocinationem Q., veluti fuit illa quodam die sermocinatio illius levi quidem de re GELL., idem Plato in alia sermocinatione de Zalmoxi quodam Thraci generis AP., percontantes quidnam offenderint sermocinationis MACR.

2. kot ret. t. t. uvedba (uvajanje) govoreče osebe: sermocinatio est, cum alicui personae sermo adtribuitur et is exponitur cum ratione dignitatis CORN.

3. jezik, govorica: communis ARN.

slang [slæŋ]

1. samostalnik
slang, žargon, jezik, ki ga uporabljajo v mejah določenega stanu ali poklica, cehovski jezik, spakedran jezik

thieves' slang žargon tatov, zlikovcev

2. prehodni glagol
uporabljati slang (žargon); prostaško govoriti
pogovorno zmerjati (koga)

slanging match sleng silovit, vroč besedni boj z zmerjanjem

sonus¹ -ī, m (iz *su̯enōs, *su̯onōs; gl. sonō)

1. zvok, glas, zven, ton, donenje, zvenk, žvenk, bučanje, šum, šumenje, hrušč, trušč ipd.: Enn. idr., dulcis Ci., e tribus omnino sonis, inflexo, acuto, gravi Ci., ab acutissimo sono usque ad gravissimum Ci. od najvišjega (ženskega) glasu do najglobljega (najdebelejšega) basa, concentus ex distinctis sonis Ci., tympana raucis obstrepuere sonis O., sonus tubae, signorum C., nervorum in fidibus Ci., varietas sonorum in tibiarum, nervorumque cantibus Ci., sonus chordarum N., linguae Latinae L., urbis confusae V., remorum Lucan., articulorum Sen. ph. pokanje, eum ingenti sono fluminis L., lingua sonos efficit Ci., inanes sonos fundere Ci. od sebe dajati prazen glas (prazne glasove), chorda sonum procul arma dedere V. je zarožljalo.

2. occ.
a) zveneča beseda: ficti soni O., edidit ali reddebat ore sonos O., talibus adfata est libera lingua sonis O., sonos peragere O.
b) glas, jezik: cycni H., tunc mens et sonus relapsus H. sta se jim je povrnili pamet in beseda, adfectatur asperitas soni T. trdo izgovarjanje, groba, trda izgovarjava.

3. način opisovanja, ton: unus sonus est totius orationis et idem stilus Ci., in ceteris suus est cuique sonus Ci., addidit historiae maiorem sonum (sc. vocis) Ci.

Opomba: Heterocl. po 4. deklinaciji: gen. sonūs Amm.; abl. sonū Sis. ap. Non., Ap., Amm.; nom. pl. sonūs Amm.

speech [spi:č] samostalnik
govor, nagovor; govorjenje; kar je rečeno; sposobnost govora, govorniška umetnost; pogovor, konverzacija; jezik, dialekt
glasba zvok, ton (instrumenta)

speech defect govorna hiba (napaka)
speech for the defence (defense) obrambni govor
speech map jezikovni zemljevid
speech from the throne prestolni govor (ki ga čita vladar ob odprtju parlamenta)
after-dinner speech napitnica (zdravica) (pri banketu)
freedom of speech svoboda govora
maiden speech prvi govor (kakega) poslanca v parlamentu
he is slow of speech on počasi govori (se izraža)
to have a speech of s.o. pogovarjati se s kom
to make (to deliver) a speech imeti govor