Franja

Lycēum -ēī ali Lycīum -īī, n (Λύκειον) Likêjon (Licej), likejskemu Apolonu posvečen gimnazij (= borišče, telovadnica) zunaj atenskega mesta z lepimi vrtnimi nasadi, ki ga je ustanovil Pejzistrat, razširil pa Perikles. V njem je učil Aristotel od l. 335 do l. 322: Ci., L., Gell.; metaf. licej = gimnazija s knjižnico pri Ciceronovi vili v Tuskulu: Ci.

lychnītēs -ae, m (gr. λυχνίτης sveteč) lihnít, vrsta belega marmorja, ki so ga lomili na otoku Paros ob soju svetilk: lapis l. Plin.

lychnūchus -ī, m (gr. λυχνοῦχος = λύχνον ἔχων) svečnik, svetilka, luč: Ci. ep., Suet., l. pensilis Plin. lestenec.

Lycūrgus -ī, m (Λυκοῦργος) Likúrg

1. mitološki kralj traških Edoncev, Driantov sin, ki ga je Dioniz (Bakh) kaznoval z blaznostjo, ker je svojim podanikom prepovedal Dionizovo (Bakhovo) bogoslužje in dal zato tudi uničiti vse vinske trte: O., Pr., Hyg.

2. Feretov sin (Pherēs), nemejski kralj: Stat.

3. Alejev in Neajrin sin, Ankajev oče, kralj v Arkadiji: O. Od tod patron. Lycūrgīdēs (Lycoorgīdēs) -ae, m (*Λυκουργείδης, Λυκοοργείδης) Likurgíd = Likurgov sin Ankaj (Ancaeus): O.

4. špartanski zakonodajalec (okrog l. 880), Evnomov sin: Ci., L., Vell., Q., Iust.

5. atenski govornik in zakladnik, Demostenov sodobnik in prijatelj, pošten in značajen mož, znan po svoji strogosti, umrl okrog l. 325: Ci., Q.; apel. Lycurgus Likúrg = strog grajavec (šiba) izprijenih državljanov: Lycurgos invenisse se praedicabat et Cassios, columina iustitiae prisca Amm. Od tod Lycūrgēī -ōrum, m (Λυκούργειοι) likúrgovci, Likúrgovi pristaši, apel. = strogi grajavci (šibe) izprijenih državljanov: nosmet ipsi, qui Lycurgei a principio fuissemus, cotidie demitigamur Ci. ep. jaz sam, ki sem v začetku nastopil kot drugi Likurg.

6. špartanski kralj: Iust. (29, 1, 6).

lympha (limpha, lumpa, limpa [od tod limpidus] ) -ae, f (sor. z gr. νύμφη, pesn. beseda) voda, poseb. čista, bistra rečnica, potočnica ali studenčnica: Pr., putealis Lucr., corpus fluviali spargere lymphā V., l. fugax, levis H., liquida, lucens O., sobria Tib., sancta Sen. tr.; tudi v pl.: lymphae manantes H., liquidae O., lymphae vini pernicies Cat., mollitae Sil.; gr. gen. pl.: lymphon lacus Varr. Pooseb. Lymphae -ārum, f = Nymphae studenčne nimfe (vile): Aug., Gnatia Lymphis iratis exstructa H., lymphae dictae sunt a nymphis P. F.; v sg.: Varr.

lymphō -āre -āvī -ātum (lympha) koga blázniti, spraviti (spravljati) ob pamet (um), v brezumje, v norost (ob)noríti: deus lymphaverat urbem Val. Fl., lymphare incursibus urbes, lymphante deo, superis animum lymphantibus Stat., lymphari Plin. zblazneti, biti (priti) ob pamet, znoreti. Od tod pt. pf. lymphātus 3 zblaznel, blazen, kakor obseden, ves iz sebe, nepriseben, zblojen, ne zavedajoč se: in Graecia commota mente quod λυμφολήπτους appellant, ab eo lymphatos dixerunt nostri Varr., l. meus H., Cat., pectora O., velut lymphati L. kakor navdani od naglega strahu (panike, zone), lymphatis similes Cu., l. metus Lucan., lymphatis caeco pavore animis T., repente lymphati ... in centuriones invadunt T., lymphata corpora boum Sil.; v enakem pomenu tudi pt. pr. lymphāns -antis: lymphantes animi Plin., eorum religione lymphantes Ap.

lyra -ae, f (gr. λύρα)

1. lira, plunka, lutnja, glasbilo, sprva s štirimi, pozneje s sedmimi strunami: Tib., Cl., Amm., cum (sc. Themistocles) in epulis recusaret lyram Ci., curvae lyrae parens (izumitelj = Merkur) H., septena fila lyrae O., lyrae cantus Plin., Pythagoras perturbationem animi lyrā componebat Sen. ph.

2. meton.
a) lirsko pesništvo, pesem: Pindarica O., Aeoliae Lesbis amica lyrae (= Sappho) O., Musa lyrae sollers H., iocosa l. H. šaljiva pesem.
b) pesniška nadarjenost: inferiore lyrā Stat.

3. Lyra ozvezdje Lira: Hyg., Col., exoriente Lyrā O.

lyricus 3 (gr. λυρικός : λύρα) lirski: vates H. lirski pesnik, pesnik ód, soni O., senex (= Anacreon) O., regnator lyricae cohortis (= Pindarus) Stat., composuit et carmen lyricum, cuius est titulus „conquestio de morte L. Caesaris“ Suet. Subst.

1. lyricus -ī, m lirski pesnik, lirik, pesnik ód: Sen. ph., O., Petr., Q., Plin. iun., Amm., Sid.

2. lyrica -ōrum, n (sc. carmina) lirske pesmi, ode: T., Plin. iun., Lact.

Lȳsander -drī, m (Λύσανδρος) Lisánder

1. Aristokratov sin, špartanski vojskovodja (od l. 407 do 394), ki je l. 404 osvojil Atene. Padel je l. 394 pri Haliartu v Bojotiji: Ci., N., Iust.

2. špartanski efor, pristaš kralja Agisa III., ki je hotel (l. 244—240) obnoviti Likurgovo ustavo: Ci.

Lȳsimachus -ī, m (Λυσίμαχος) Lisímah

1. Aristidov oče: N.

2. Makedonec iz Pele, Agatoklov sin, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti od l. 306 vladar v Trakiji in Pontu, padel l. 281, premagan v boju zoper Selevka Nikatorja: Ci., N., Cu., Iust.

3. sin prejšnjega: Iust.

4. vzgojitelj Aleksandra Velikega: Iust.

5. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col., Plin.

6. judovski veliki duhovnik za časa Antioha Epifana: Plin.

7. odkritelj rastline lizimahije (pijavčnice): Plin. (25, 72).

8. ime nekega moža: Pl.

Macedō¹ in Macedōn (acc. pl. -as) -onis m (Μακεδών) Makedónec: L., N., Corn., Sen. ph., Fl., Macedo Alexander Ci., tudi samo Macedon Lucan., Macedonum robur L. po makedonsko oboroženo jedro (Antiohove) vojske; atrib. makedónski, iz Makedónije Macedo miles Pl., Cu., vir Macedo H., Macedo hostis L., Macedones Cadueni Plin. makedonski Kadueni, makedonska naselbina v Frigiji, Hyrcani Macedones Plin. makedonski Hirkani, makedonska naselbina v Lidiji. Od tod adj. Macedōnicus 3 (Μακεδονικός) makedónski, iz Makedónije, v Makedóniji: legiones Ci., praeda, montes L., mare L., Plin. Egejsko morje med Makedonijo in Trakijo, exercitus, phalanx Cu.; Macedōnicus -ī, m Makedónski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je l. 146 podvrgel Makedonijo rim. oblasti kot provinco: Plin., Vell., Val. Max. Macedoniēnsis -e makedónski, iz Makedónije: vir Pl. Macedonius 3 (Μακεδόνιος) makedónski: miles Pl., sarissa O. (Metam. 12, 466, kjer pesnik zaradi metričnih razlogov meri Macēdŏnĭaque), colonia Iust.; subst. Macedonia -ae, f (Μακεδονία) Makedónija, pokrajina od Olimpa do Strimona, razširjena pod vladavino Filipa II., pozneje rimska provinca (gl. zgoraj: Ci., C., L., Mel., Plin.).

Macedonius -iī, m (Μακεδόνιος) Makedónij

1. škof v Konstantinoplu; njegovi privrženci Macedoniānī -ōrum m makedonij(an)ci: Cod. Th.

2. l. 381 comes sacrarum largitionum, v letih 382—383 magister officiorum: Symm.

3. l. 414 vicarius Africae, nasprotnik donatistov: Aug.

Macer² -crī, m (macer1) Máker, rim. rodbinsko ime Emilijevega in Licinijevega rodu, zlasti

1. C. Licinius Macer Gaj Licinij Maker, zgodovinopisec in govornik, l. 83 triumvir monetalis, tr. pl. l. 73: L., Ci., Val. Max.; (njegov govor ad populum pri S. [orat. et epist.]).

2. L. Licinius Calvus Macer Lucij Licinij Kalv Maker, rim. govornik in pesnik, sin prejšnjega, neoterik, Katulov prijatelj: Ci., Cat., H., O., T., Plin.

3. P. Calpurnius Macer Caulius Rufus Publij Kalpurnij Maker Kavlij Ruf, consul suffectus 103 po Kr., Plinijev naslovnik: Plin. iun. (6, 24).

4. Aemilius M. Emilij Maker iz Verone, pesnik, Vergilijev in Ovidijev prijatelj: O., T., Plin., Q., Hier.

5. prokonzul v Dalmaciji l. 98 po Kr.: Mart. (10, 78).

6. (Q. Baebius) Macer Kvint Bajbij Maker, curator viae Appiae 95, 100—101 prokonzul Betike: Mart. (10, 17, 6; 12, 98, 7).

Macrīnus -ī, m Makrín

1. Plotius Macrīnus Plotij Makrin, Perzijev prijatelj, zelo učen: Pers.

2. C. Opilius Macrīnus Gaj Opilij Makrin, le nekaj mesecev rim. cesar (umrl l. 218 po Kr.): Eutr., Aur., Aus. — Od tod adj. Macrīniānus 3 Makrínov: factio Lamp.

3. neki slovničar: Aus.

4. (Caecilius) Macrīnus Cecilij Makrin, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

Maecēnās -ātis, m Mecenát, etruščansko rodbinsko ime. Poseb. znana sta

1. C. Cilnius M. Gaj Cilnij Mecenat, iz etruščanskega knežjega rodu (Lucumo), rimski vitez, zaupnik in kancler cesarja Avgusta, izvrsten državnik, toda mehkužnik, umrl l. 8 pr. Kr. Bil je tudi sam pesnik (sicer izumetničenih in prisiljenih pesnitev) ter prijatelj in podpornik učenjakov in pesnikov (Varija, Vergilija, Horacija idr.): H., T., Q., Sen. ph., Vell.

2. C. Melissus M. Gaj Melis Mecenat, lat. slovničar: Plin.

3.— Pl. Maecēnātēs -um, m apel. = prijatelji, pokrovitelji, podporniki pesnikov in učenjakov: Mart., pa tudi = umetniki, mehkužniki, razvajenci: Iuv. še danes „mecen(at)“ = podpornik, pokrovitelj pesnikov, umetnikov in učenjakov. — Od tod adj. Maecēnātiānus 3 Mecenátov: vina Plin., turris (grad) Suet., horti Suet., Fr.

Maecilius 3 Mecílij, rim. rodovno ime. Znana sta

1. Sp. Maecilius Spurij Mecilij, ljudski tribun l. 417 ali 416: L.

2. Ti. Maecilius Croto Tiberij Mecilij Kroton, legat l. 215: L.

Maelius (Mēlius) 3 Mélij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. Sp. Maelius Spurij Melij, bogat plebejski vitez, ki ga je usmrtil Servilij Ahala l. 439 na povelje diktatorja Lucija Kvinkcija Cincinata, češ da stremi za kraljevsko oblastjo: L., Ci., Fl. — Od tod adj. Maeliānus 3 Mélijev: caedes L.; subst. Maeliānī -ōrum, m mélijevci, Mélijevi privrženci: L.

2. Sp. Maelius Spurij Melij je kot tr. pl. l. 436 preganjal nasprotnike prej omenjenega: L., Ci.,

3. Q. Maelius Kvint Melij se je l. 321 udeležil vojne zoper Samnite in doživel zloglasno pogojno predajo pri Kavdiju, ki jo je pozneje zagovarjal v Rimu: L., Ci.

Maenius 3 Ménij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znana sta:

1. C. Maenius Gaj Menij, plebejski konz. l. 338, s svojim stanovskim kolegom Kamilom zmagovit v vojni zoper Lacij, poseb. zoper Ancij (Antium); zato so mu na forumu postavili častni (Menijev) steber (columna Maenia; prim. columna); diktator l. 320 in 314, cenzor l. 318: Ci., Plin.

2. Maenius Menij, Lucilijev sodobnik in znan zabavljivec: H., Porph.; nanj se je pozneje nanašal ljudski dovtip, povezan z omenjenim Menijevim stebrom (columna Maenia), češ da si je ob prodaji svoje hiše na forumu cenzorju Katonu izgovoril en steber, s katerega bi mogel gledati gladiatorske igre, ki so potekale na forumu: Porph. — Kot adj. columna Maenia (gl. zgoraj): Ci., Plin., Porph., lex Maenia Ci. Menijev (od nekega ljudskega tribuna Menija predložen) zakon. — Od tod adj. Maeniānus 3 Ménijev, ménijski, subst. Maeniānum -ī, n (ménijski) izzidek, tin, altána, móstovž, pomol, kakršne je dal cenzor Gaj Menij postaviti na hišah, ki so stale ob forumu: Varr. ap. Val. Max., Suet., Vitr., Non., Isid., Fest., P. F.

Magius 3 Mágij(ev), rodovno ime osk. izvora. Znani so:

1. Magius Magij, praefectus fabrum v Galiji 112—111: Ci.

2. Magius Magij, viator okoli l. 80, Vergilijev ded: Don.

3. Cn. Magius Gnej Magij iz Larina v Samniju: Ci.

4. Decius Magius Decij Magij, vodja rimske stranke v Kapui l. 216: L., Vell., Sil.

5. Lucius Magius Lucij Magij je v vojni z Mitridatom prestopil na njegovo stran, zato ga je senat razglasil za državnega sovražnika: Ci.

6. Minatius Magius Minacij Magij, zvest zaveznik Rimljanov v vojni z zavezniki: Vell.

7. Num. Magius Numerij Magij iz Kremone, Pompejev praefectus fabrum: C., Ci.

8. P. Magius Publij Magij, in dicendo paulo copiosior kot njegov prijatelj Vergilij: Ci.

9. Cn. Magius Atellanus Gnej Magij Atelan, meddix tuticus v Kapui l. 214: L.

10. P. Magius Cilo Publij Magij Cilon, prijatelj Marka Klavdija Marcela, s katerim se je skupaj boril proti Cezarju; Marcel je Cilona ob vračanju v Rim ubil v Pireju v zasebnem sporu, takoj zatem pa je naredil samomor: Ci., Val. Max.

11. Magius Caecilianus Magij Cecilijan, pretor: T.

12. Magius Celer Velleianus, brat Veleja Paterkula, Tiberijev legat v vojni v Dalmaciji: Vell.

13. Marcus Magius Maximus Mark Magij Maksim, procurator Hispaniae: Plin.

Māgnus -ī, m Mágnus = Veliki

1. rim. priimek in častni priimek (prim. māgnus II. 2)

2. Flavius Magnus Flavij Magnus, l. 354 po Kr. vicarius Africae: Cod. Th.

3. Vindaonius Magnus Vindaonij Magnus, advokat, l. 373 po Kr. comes sacrarum largitionum, 375—376 mestni prefekt v Konstantinoplu: Cod. Th.

4. Magnus Magnus, Galec iz Narbone, l. 458 po. Kr. magister officiorum, 458—459 praefectus praetorio Galliarum, l. 460 konzul: Sid.