Franja

estratégico strateški

estratégico m strateg, vojskovodja

Eumenēs -is, m (Εὐμένης) Evmen,

1. vojskovodja in tajnik Aleksandra Velikega, po njegovi smrti namestnik v Kapadokiji: N., Cu., Iust.

2. ime več pergamskih kraljev: N., L., Fl.

Eurymedōn -ontis, acc. -onta, m (Εὐρυμέδων) Evrimedont,

1. Favnov sin: Stat.

2. atenski vojskovodja v peloponeški vojni: Iust.

3. pamfilijska reka; ob njenem ustju je Kimon l. 469 premagal Perzijce: L., Mel., Amm., Prisc.

Eurypylus -ī, m (Εὐρύπυλος) Evripil,

1. Neptunov in Astipalajin sin, kralj na otoku Kosu: O., Pr. Od tod adj. Eurypylis -idis, f evripilska, koška: Pr.

2. Evemonov sin iz tesalskega Ormenija, grški vojskovodja pred Trojo: Ci., V., O., Hyg.

flōreō -ēre -uī (—) (flōs)

1. cvesti, cveteti, biti v cvetju: haec arbor una ter floret Ci., omnia florent Lucr., narcisso floreat alnus V., florent segetes, papavera; z meton. subj.: possetne uno tempore florere, deinde vicissim horrere terra? Ci., floret usque vinea H., si bene floreat annus O. če je čas cvetja (cvetna doba) v letu.

2. pren.: florent modo nata virentque H., aetate florere L. v cvetu let, v najlepših letih biti, florens vino animus Gell. vesel; occ.
a) poln biti česa, imeti česa v izobilju, bleščati se, svetiti se: Aug., Macr. mare velis florere videres Ca. ap. Char., iam mare velivolis florebat puppibus Lucr., laetas urbes pueris florere videmus Lucr., ad urbem accessus hominum gratulantium florebat Ci. je (kar) mrgolelo čestitajočih, tibi pampineo gravidus autumno floret ager V., florentes aere catervae V. bleščeče se v medi, florentia lumina flammis Lucr., variis floret via discolor armis Val. Fl.; abs.: genae florent Stat. se svetijo, genae florentes Mart. ki jih diči prvi puh.
b) (o vinu) peniti se: vina quoque in magnis … condita cellis florent O., si vinum florere incipiet Col.

3. metaf. cveteti = biti v sijajnih razmerah, — imeniten, — ugleden, — izvrsten, biti na vrhuncu svoje moči (slave), sloveti, odlikovati se: Lucr., Vell., Q. idr.: nihil semper floret Ci., floret Epicurus Ci., quae (Graecia) nunc quidem deleta est, tum florebat Ci., fl. in populari ratione Ci., cum unus maxime floreret N., cum Macedones florebant N., fl. in re militari N. sloveti kot vojskovodja Gallos quoque in bellis floruisse accepimus T., adversus externa floruimus T.; z abl. causae: fl. gratia et auctoritate, laudibus, honoribus, acumine ingenii Ci., Graecia famā, gloriā, doctrinā, imperio, bellicā laude floruit Ci., cum Sicilia florebat opibus et copiis Ci., iustitiae famā floruit N., fl. equestri laude Cu., Athenae cum florerent aequis legibus Ph., obsequio florentem Soranum celebraverat T., clarorum virorum proventu fl. Iust. — Od tod adj. pt. pr. flōrēns -entis, cvetoč, cveteč,

1. v pravem pomenu: cytisus, ferulae V., arva, Hymettus O., corona O. cvetlični venec.

2. metaf.
a) o starosti: aetas Ci., Lucr. doba cvetočih let, aevum Lucr., iuventa H. cvetoča doba, anni vigore florentes Petr., florentes viribus anni Sil.: o osebah = v cvetu mladosti: ambo florentes aetatibus V. fl. Iacchus Cat. florentior iuventus Veg.; z abl. limitationis: Berenice … florens aetate formāque T. mladostno cvetoča krasotica.
b) o govorniku in govoru = cvetoč, čvrst, ličen, lep: alii (oratores) florentes Ci. = katerih govori so polni cvetk = so ocvetličeni, florens orationis genus Ci., modus autem nullus est florentior in singulis verbis Ci., quae mihi florentiora visa sunt tuo indicio Ci., fl. facundia, oratio florentissima Gell.
c) o razcvetu zunanje moči, mogočnosti = močan, mogočen, na vrhuncu moči (mogočnosti), v sijajnih razmerah (bivajoč), sijajen, sijajno (obilno) obdarjen s čim, odličen, imeniten, veljaven, vpliven: fortuna, amicitia Ci., res publ. florentissima Ci., castra florentissima Ci. obilno z vsem založen, civitas ampla atque florens C., florens et illustris adulescens C., florentissimis rebus domos suas Helvetios reliquisse C., florente regno, florenti illi parti (stranki), neu florentes res suas cum Iugurthae perditis misceret S., florentes opes Etruscorum L., fl. Asia O., Sallustius rerum Romanarum florentissimus auctor T., florentes Atheniensium opes Iust.; z abl.: gratiā atque hospitiis florens hominum nobilissimorum Ci., Philippus eloquentiā, gravitate, honore florentissimus Ci. mož precvetoče zgovornosti, velike resnobe, zelo čaščen, homo florens aetate, opibus, honoribus, ingenio, liberis, propinquis, affinibus, amicis Ci. ep. (zevg., ker se florens pravzaprav nanaša le na aetate) ki ima v cvetu mladosti obilo … , vir ingenio florentissimus Vell. sijajno (zelo) nadarjen, florens vino animus Gell. vesel, boder. Kot subst. m. pl. = mogočniki, mogočneži: quod non florentibus se venditavit, sed afflictis (ponižanim) semper succurrit N. — Adv. flōrenter cvetoč(e), imenitno; v superl.: Minervius rhetor Romae florentissime docet Hier.

Opomba: Pt. fut. act. flōritūrus: Porph., Paul. Nol. (?).

foudre [fudr] féminin

1. blisk, strela

2. masculin sod

comme la foudre, avec la rapidité de la foudre bliskovito
les foudres de l'Eglise izobčenje iz Cerkve
coup masculin de foudre strela, figuré ljubezen na prvi pogled
il a eu le coup de foudre to je bila zanj ljubezen na prvi pogled
la foudre éclate, tombe sur un arbre strela udari v drevo
il a été frappé par la foudre strela je udarila vanj
(masculin) un foudre de guerre, d'éloquence velik vojskovodja, velik govornik

Fūrius, stlat. Fūsius 3 Fúrij(ev), Fúzij(ev), ime rim. patricijskega rodu z več rodovinami.

I. Camilli:

1. M. Fur. Camillus Mark Furij Kamil, izvrsten vojskovodja, petkrat diktator, je osvojil l. 396 Veje, l. 394 pa Falerije. Po bitki ob Aliji l. 390 je Rim osvobodil Galcev ter si za obnovo mesta pridobil kar največ zaslug in zato častno ime pater patriae; premagal je tudi Volske, Etruščane, Ekve in Galce ter umrl l. 364 za kugo: L., Suet.

2. njegov sin L. Fur. Cam. Lucij Fur. Kamil, je l. 350 diktator in l. 349 kot konz. premagal Galce: L.

3. L. Fur. Cam. je kot konz. l. 338 Rimljanom podvrgel Lacij: L.

II. Medullīni:

1. Sp. Medullinus Fusus Spurij Medulin Fuz, kot konz. l. 464 poražen od Ekvov, a jih naposled vendarle docela premagal: L.

2. L. Fur. Med. Lucij Fur. Med., podpoveljnik M. Fur. Kamila: L.

III. Phili, poseb. P. Furius Philus (φιλός) Publij Furij Fil, konz. l. 223, zmagovit v Galiji: L.

IV. Purpureōnes (πορφυριῶνες), poseb. L. Fur. Purpureō Lucij Fur. Purpureon, znamenit vojskovodja zoper Hanibala, Bojce in Antioha: L. Pomembnejša Furija sta še A. Fur. Antiās Avel Fur. Antias, pesnik in prijatelj Kvinta Lutacija starejšega: Ci.; C. Fur. Cita Gaj Fur. Cita, ki je služil pod Cezarjem v galski vojni: C.

V. Bibaculi, poseb. M. Fur. Bibaculus Mark Fur. Bibakul, roj. v Kremoni l. 103, napisal je ep „Aethiopis“ (Memnonova dejanja) in pesem o Renu: H. (ki ga zaradi njegove nadutosti zasmehuje in imenuje „Alpīnus“), Q., T. — Kot adj. = Furijev: Furia gens L. lex Furia iz l. 138, določa, da se nesorodnikom ne sme voliti več kakor 1000 asov: Ci., lex Furia Atilia, plebiscit iz l. 136 veleva, da se Gaj Mancin izroči Numantincem: Ci., lex Furia Caninia (iz obdobja takoj po Kr. rojstvu) o osvobajanju sužnjev: Icti. — Nadaljnja adj. tvorba Fūriānūs 3 Furijev: poëmata Gell. pesmi Avla Furija Antiata; kot subst. Fūriānī -ōrum, m furijevci, vojaki M. Furija Kamila: L.

Gaetūlī -ōrum, m (Γαιτοῦλοι) Getúli, nomadsko pleme v alžirski Sahari (v severozahodni Afriki): PLIN., AUCT. B. AFR., T., SUET., FL. Gaetuli latrones S.; sg. (kolekt.) Gaetūlus -ī, m Getul(ec): LUCAN. Kot adj. Gaetūlus 3 getulski: MART., SIL., CL. pastor PLIN. civitas AUG.; pesn. = afriški, libijski: Syrtes, leo V., H., murea H., O. mavretanski škrlat. – Od tod

1. subst. Gaetūlia -ae, f (Γαιτουλία) Getúlija, dežela Getulcev: PLIN.

2. adj. Gaetūlicus 3 getulski purpura PLIN., kot vzdevek; Getulski = zmagovalec nad Getulci, premagalec Getulcev, tj. rim. vojskovodja Gnej Kornelij Kos (Cossus) Lentul: T., PLIN. IUN., SUET., FL.

Gaj Marij stalna zveza
zgodovina (rimski vojskovodja) ▸ Gaius Marius [római hadvezér]
Sopomenke: Marij

Gellius 3 Gélij(ev), ime rim. (prvotno samnitskega) rodu, izmed katerega so najbolj znani:

1. Gellius Statius Gelij Stacij, samnitski vojskovodja l. 306: L.

2. Gell. Egnatius Gel. Egnacij, samnitski vojskovodja l. 295 pri Sentinu: L.

3. L. Gell. Publicola Lucij Gel. Publikola, konz. l. 72, Verov nasprotnik, se je bojeval zoper Sirakužane, zoper Spartaka in pod Pompejem zoper morske roparje. Bil je tudi govornik in pravnik: CI., FL.

4. istoimenski sin prejšnjega, konz. l. 36, je bil najprej Brutov, nato Antonijev pristaš; na njegovi strani se je udeležil bitke pri Akciju: VAL. MAX.

5. Gell. Publicola, Klodijev privrženec: CI.

6. Aulus Gellius Avel Gelij, slovničar v 2. stol. po Kr., pisatelj nam ohranjenega dela „Noctes Atticae“ (v 20 knjigah).

guerre [gɛr] féminin vojna, vojskovanje; figuré boj, prepir

guerre aérienne, atomique, civile, sainte zračna, atomska, državljanska, sveta vojna
guerre froide, des nerfs, totale, éclair, économique hladna, živčna, totalna, bliskovita, gospodarska vojna
guerre au couteau, à mort, à outrance vojna na nož, do smrti, do zadnjega
guerre d'épuisement, d'usure vojna do omaganja
guerre des classes razredni boj
guerre douanière, fratricide, de partisans carinska, bratomorna, partizanska vojna
guerre d'extermination vojna do iztrebljenja
guerre des gaz, sous-marine, de position plinska, podmorniška, pozicijska vojna
guerre d'indépendance osvobodilna vojna
guerre des ondes vojna v etru
guerres pluriel de Religion verske vojne
armé en guerre oborožen za vojno
cimetière masculin de guerre vojaško pokopališče
criminel masculin, conseil masculin, prisonnier masculin de guerre vojni zločinec, svet, ujetnik
danger masculin, pied masculin de guerre vojna nevarnost, pripravljeljenost
dommage masculin, sinistre masculin de guerre vojna škoda
déclaration féminin de la guerre napoved vojne
entrée féminin en guerre vstop v vojno
école (supérieure) féminin de guerre (višja) vojna akademija
emprunt masculin, état masculin de guerre vojno posojilo, stanje
gens masculin pluriel de guerre vojaki
foudre masculin de guerre velik, strah zbujajoč vojskovodja
la (Première, Seconde) Grande Guerre (prva, druga) svetovna vojna
honneurs masculin pluriel de la guerre častni pogoji pri predaji
indemnités féminin pluriel de guerre vojna odškodnina
industrie féminin (du matériel) de guerre vojna industrija
mutilé masculin de guerre vojni invalid
théâtre masculin de la bojišče
profîteur masculin de guerre vojni dobičkar
ruse féminin, victime féminin de guerre vojna zvijača, žrtev
bonne guerre fair vojna, borba
de bonne guerre zakonito uporabljen(o sredstvo)
de guerre lasse naveličan, sit (vojskovanja, prepiranja, pregovaranja itd.)
(familier) à la guerre comme à la guerre (figuré) treba je prenašati težave, se zadovoljiti s tem, kar imamo
petite guerre mala, navidezna vojna, vojaške vaje; otroška igra
s'en aller en guerre iti v vojno
déclencher la guerre sprožiti, začeti vojno
déclarer la guerre napovedati vojno
entrer en guerre, dans la guerre stopiti v vojno
la guerre éclate vojna izbruhne
être en guerre biti v vojni, figuré biti v prepiru (avec quelqu'un s kom)
faire la guerre à quelqu'un vojskovati se s kom, proti komu, figuré pobijati koga
faire la guerre aux abus skušati uničiti, pobijati zlorabe
faire bonne guerre vojskovati se s poštenimi sredstvi
faire la guerre sur quelque chose vojskovati se zaradi česa
faire la guerre avec quelqu'un vojskovati se skupaj s kom
gagner, perdre la guerre dobiti, izgubiti vojno
partir en guerre contre iti na vojno proti
traduire en conseil de guerre postaviti pred vojno sodišče
vivre, être sur le pied de guerre živeti, biti v vojnem stanju, v vojni
vivre en guerre avec des voisins (figuré) živeti v vojni s sosedi

Gylippus -ī, m (Γύλιππος) Gílip,

1. Arkadec, ki je z Evandrom prišel v Italijo: V.

2. spartan-ski vojskovodja v peloponeški vojni, ki je l. 414 peljal špartanske pomožne čete Sirakužanom na pomoč zoper Atence: TIB., IUST.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hanibal samostalnik
zgodovina (kartažanski vojskovodja) ▸ Hannibál [karthágói hadvezér]

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Harpagus -ī, m (Ἅρπαγος) Hárpag, ugleden Medijec, Astiagov minister, pozneje Kirov vojskovodja: Iust.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Helvidius 3 Helvidij(ev), ime rim. rodu; poseb.

1. P. Helvidius Rufus Publij Helvidij Ruf (Rdečelasec), rim. vitez, Kluentijev prijatelj: Ci.

2. Helvidius Priscus Helvidij Prisk, l. 51 po Kr. vojskovodja v Kapadokiji: T.

3. Helvidius Priscus, zet Trazee Petusa (Thrasea Paetus), tribunus plebis l. 56 po Kr.; Neron ga je pregnal iz Italije, za časa Vespazijana pa so ga kot neupogljivega republikanca usmrtili: T., Plin. iun., Iuv., Suet.

Himilcō -ōnis, m Himilkón, ime več uglednih Kartažanov: L., Plin., Iust.; poseb. kartažanski vojskovodja, ki je l. 217 varoval hispansko obrežje; po slavnem bojevanju proti Rimljanom na Siciliji je tam l. 212 umrl za kugo: L.

Īphicratēs -is acc. -en abl. -e, m (Ἰφικράτης) Ifikrát, gr. moško ime; znan je poseb. Ifikrat, atenski vojskovodja okrog l. 400—350; spremenil je način grškega vojskovanja, tako da so se lahko čete mnogo hitreje premikale po bojišču: N., Iust. — Od tod adj. Īphicratēnsis -e, Ifikratov: N.