Franja

Maeōn -onis, m (Μαίων) Májon

1. Tebanec, Apolonov svečenik: Stat.

2. praoče Meon(ij)cev (gl. Maeonēs): Cl.

Maeonēs -um, m (Μαίονες) Meón(ij)ci prebivalci lidijske pokrajine Meonije, pesn. = Lídijci: Cl. — Od tod adj. Maeonius 3 (Μαιόνιος)

1. meón(ij)ski, lídijski: rex V., ripa (reka Paktol ali Kaistros) O., senex ali vates (= Homer; prim. Maeonidēs) O.; od tod = Homerjev, homerski, sploh epski, junaški: carmen O., H., pes, chartae O., heroides Pr. od Homerja opevane.

2. etrúr(ij)ski, etrúščanski: nautae O.; subst. Maeonii -ōrum, m Meónijci = Etrúr(ij)ci, Etruščáni: Sil.

3. azijski: ora Sil. ob Joniji. Subst.

1. Maeonia -ae, f (Μαιονία) Meónija, lidijska pokrajina; meton. (poseb. pesn.)
a) = Lídija: O., Plin.
b) = Etrúrija (ki so jo baje naselili lidijski Meon(ij)ci): V.

2. Maeonidēs -ae, m (Μαιονίδης) Meón(ij)ec
a) = Lidijec, poseb. = Homer, ker se je baje rodil v Kolofonu ali Smirni: O., Mart.
b) Etrúr(ij)ec, Etruščán: V., Maeonidum tellus (= Etrurija) Sil. Maeonis -idis, f (Μαιονίς) Meón(ij)ka = Lídijka: O. (o Arahni in Omfali).

Maeōtae -ārum, m (Μαιῶται) Majóti, skitsko pleme ob Majotskem jezeru (zdaj Azovskem morju): Plin. — Od tod adj. Maeōticus 3 majótski: palus Plin. Majotsko jezero, glacies Iuv. led Majotskega jezera; subst. Maeōticī -ōrum, m majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: Mel., Plin. Maeotius 3 majótski: unda V. ali lacus Plin. ali palus Cu. Majotsko jezero (= Azovsko morje), tellus V. = Krim. Maeōtis (Mēōtis) -tidis in -tidos, acc. -tim, acc. pl. -tidas, f majótska = k Majótom ali k Majótskemu jezeru sodeča: ora, hiems O., ara Iuv. (= Taurica) tavr(ij)ski, Penthesilea Pr. od Majotskega jezera; poseb. lacus Plin. ali palus Mel., Plin. (Μαιῶτις λίμνη) Majotsko jezero (Azovsko morje); v enakem pomenu nav. subst. Maeōtis (Mēōtis) -tidis, acc. -tida in -tin, f: Cal., Mel., Plin., Ap. Majótsko jezero; pesn. Maeotis (skrč. iz Maeotidis) paludes Enn. ap. Ci. Subst. Maeōtidae -ārum, m (*Μαιωτίδαι) Majotídi, majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: T.

Magnēs -ētis, m (Μάγνης) magnétski, magnézijski, iz Magnézije: Magnes campus Val. Fl., lapis Magnes Lucr. ali Magnes (magnes) lapis Plin., tudi samo Magnes (magnes) Plin., Sil., Cl., Isid., Aug. magnetovec, magnet (ki ga Plin. deli na moškega in ženskega; slednji je naš rjavec ali rjavi manganovec); subst. m. Magnézijec: Ci., večinoma v pl. Magnētes -um, acc. -ēs in -ăs, m (Μάγνητες) Magnézijci, preb. tesal(ij)skega polotoka Magnezije: L., Lucan., pa tudi mesta Magnezije v Lidiji: O., T., Plin., L. idr. — Od tod Magnēsia -ae, f (Μαγνησία) Magnézija

1. rodoviten tesal(ij)ski polotok jugovzhodno od Ose: L., Mel.

2. mesto v Kariji ob Majandru (zdaj Inek-bazar): L., N.

3. mesto v Lidiji ob Hermu ob severnem vznožju Sifila (zdaj Manissa): L. Magnēsius (Magnēsus) 3 (Μαγνήσιος) magnézijski: saxum Lucr. magnet(ovec). Magnēssa -ae, f (Μάγνησσα) Magnézijka: H. Magnētis -idis, acc. -ida, f (Μαγνητίς) magnézijska: Argo O. (po bajki zgrajena v magnezijskih Pagazah in splavljena pri Afetah). Magnēticus 3 (Μαγνητικός) magnézijski: gemma Cl. Magnēsiānī -ōrum, m Magnézijci, preb. karijskega mesta Magnezije: Hier. Magnētarchēs -ae, acc. -ēn m (Μαγνητάρχης) magnetárh, najvišji oblastnik tesal(ij)skih Magnezijcev: L.

Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so

1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.

2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.

3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.

4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.

5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc.

Martīna -ae, f Martína, sir(ij)ska zastrupljevalka, ki so ji pripisovali sodelovanje pri Germanikovi smrti: T.

Meliē -ēs, f (Μελία, epsko Μελίη) Mélija, bitin(ij)ska nimfa, ljubica rečnega boga Inaha: O.

Menoetes -is, m (Μενοίτης) Menójt,

1. eden od Enejevih tovarišev: V.

2. Arkad(ij)ec, ki ga je ubil Turn(us): V.

3. pastir, ki je izpostavil Ojdipa: Hyg.

Merops¹ -opis, m (Μέροψ) Mêrops

1. etiop(ij)ski kralj, soprog Klimene, Faetontove matere: O.

2. kralj na otoku Kosu; po tem kralju so se Košani imenovali Meropēs Meropi: Q.

3. eden prvih utemeljiteljev verstva na zemlji: Arn.

Messāna -ae, f (at. Μεσσήνη, dor. Μεσσάνα) Mesána (Meséna)

1. staro sicilsko mesto ob morski ožini med Italijo in Sicilijo (zdaj Messina), prvotno imenovano Zancle (Ζάγκλη), naseljeno že davno pred veliko grško kolonizacijo. Ime Messana je mesto dobilo zato, ker je bilo v njem veliko naseljencev mesen(ij)skega rodu, še zlasti pa pod vplivom regijskega tirana Anaksilaja, ki je bil sam Mesanec (= iz peloponeškega mesta Mesane oz. Mesene (Μεσσήνη): Ci., C., L., Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Messēnius 3 (po at. Μεσσήνη) mesén(ij)ski = mesánski: Messenia moenia O. (po nekaterih izdajah Messania moenia).

2. mesto na Peloponezu (nav. imenovano Messēnē, gl. Messēnē): Stat.

Mezentius -iī, m Mezéncij, vladar v etrur(ij)skem mestu Cere (Caere) in Argili, Lavzov oče, ki je bil zaradi krutosti pregnan. Pobegnil je k Turnu in se z njim vojskoval zoper Eneja; ta ga je ubil: Ca. ap. Macr., V., L., O., Iust., Macr., Serv., Fest.

Mīdiās -ae, m (Μειδίας) Méjdias, Mesen(ij)ec, izumitelj oklepa: Plin.

minium -iī, n (iberska beseda) mínij, cinober, svinčena rdečica (rusovina, surik); ruda minium je dobila ime po luzitan(ij)ski reki Miniju (Minius, zdaj Miño): Hiberum Pr., agricola minio suffusus Tib., Pan minio rubens V., titulus minio notetur O., rubor omni acrior minio Sen. ph., Ephesio Plin., Sinopicum Cels., regio uberrima minio Iust., minio depictae assulae Suet., minii rationes Vitr.

Minyās¹ -ae, m (Μινύας) Mínias, kralj v Orhomenu, zelo bogat, mitološki praoče in rodovni heroj bojot(ij)skega plemena Minijcev: Hyg., Serv., P. F. Od tod subst. Minyae -ārum, m (Μινύαι) Mínijci, staro eolsko pleme, nastanjeno najprej v Tesaliji, potem v Bojotiji, kjer je bilo njihovo glavno mesto Orhomen (Ὀρχομενός); pesn. argonávti (po prvotni verziji te mitološke zgodbe so namreč argonavti odpluli iz Bojotije): O., Lucan., Val. Fl., Mel. Minyēias -adis, f (Μινυηϊάς) ali Minyēis -idis, acc. pl. -idas, f (Μινυηΐς) Minieíada, Miniéida, Minijeva hči: O. Adj. Minyēius 3 Mínijev: proles O. (Minijeve hčere Alkatoa, Levkipa in Arzipa, ki so se upirale Bakhovemu bogočastju in bile zato spremenjene v netopirje), manus Val. Fl.

Mopselum -ī, n Mópsel, mesto v tesal(ij)ski pokrajini Pelazgiotida, Perzejevo oporišče: L.

Myrmidonēs -um, m (Μυρμιδόνες) Mirmidón(c)i, ahajsko pleme v tesal(ij)ski Ftiotidi, ki mu je vladal Ahil. Po bajki so se izselili z Ajgine, potem ko jih je Zevs na Ajakovo prošnjo iz mravelj spremenil v ljudi, ker je strašna kuga pomorila otočane: O., V., Serv. Povod za to bajko je bilo njihovo ime, ki spominja na besedo μύρμηξ mravlja. Sg. Myrmidōn -ōnis, m in f Mirmidónec, Mirmidónka: Stat.

Nemeturī (Nementurī, Nematurī) -ōrum, m Nemé(n)turi (Nemáturi), ligur(ij)sko pleme: Plin. Od tod adj. Nemeturicus 3 neméturski: pix Col.

Nīger³ (Nīgir) -gris, acc. -im, m (Νίγιρ) Níger (Nígir), reka v srednji Afriki: Vitr., Plin., M. — Od tod Nīgrītae -ārum, m (Νιγρῖται) Nigríti, najsevernejše etiop(ij)sko pleme v srednji Libiji ob reki Niger: Plin., Mel., M.

Ninnius 3 Nínij(ev), ime imenitnega, prvotno kampan(ij)skega rodu. Poseb. znana sta:

1. L. Ninnius Quadrātus Lucij Ninij Kvadrat, tr. pl. l. 58, Ciceronov prijatelj in Klodijev nasprotnik: Ci., Asc.

2. (iz cesarske dobe) Ninnius Crassus Ninij Kras, ki je prevedel v latinščino Iliado: Prisc.; Non. ga imenuje samo Crassus.

nocti-color -ōris (nox in color) nočne barve, črn kot noč, črn, temen: Memnon Laevius ap. Gell. (kot Etiop(ij)ec), Styx Aus.