Franja

veterātōrius 3, adv. -ē (veterātor)

1. izkušen, izurjen, izvéden, izvežban, prekaljen, spreten, vešč, rutiniran: minime veteratoria ratio dicendi Ci., sed eam (sc. accurationem) ut citius veteratoriam quam oratoriam diceres Ci., veteratorie dicere Ci.

2. (v negativnem zmislu) lisjaški, prekanjen, prevéjan, prebrisan, presukan, prepréden, zvit, zvijačen, lokav: Don., nihil ab isto vafrum, nihil veteratorium exspectaveritis Ci., satis veteratorie … ait Ap.

vetus, veteris (prim. skr. -vatsá-, vatsará- leto, gr. ἔτος [iz Ƒέτος] leto, ἐτήσιος leten, hetitsko witiš leto, starejše sl. vetek star, lit. vẽtušas star, prileten, lat. vetulus, vetustus; od tod imena [prvotno] enoletnih živali: skr. vatsáḥ enoletna žival, junec, letnjak, tele, govedo, vatsakaḥ teletce, teliček, lat. veterīnus, veterīnae, vitulus, vitula (prim. tudi Italia), got. wiþrus jarček, jagnje, bacek, stvnem. widar = nem. Widder oven, jarec)

1. mnogo let imajoč, prileten, (že) star, ostarel, osivel, postaren, postaran, mator (naspr. mlad): Pl., homo, poëta Ter., senatores L., imperatores duo veteres N., parentes V., veteres senes Tib. ali veteres et senes T. stari (in) o(b)nemogli ljudje, senectus H. ali aetas vetus Tib. siva starost, ostarelost, matorost; veteres boves (naspr. novelli) Varr., pecudes Varr., gallinae (naspr. iuvencae) Plin., Col.

2. star (ne nov), (že) dolgo obstajajoč, dolgoleten, včasih = dosedanji (naspr. novus, recens): Pl., Ter. idr., senator vetus et gravis aetate L., vetus amicus et hospes Ci., veteres aegri Plin. že dolgo časa bolni ljudje, vetus hospitium Ci. pred davnim (davnimi časi) ustanovljeno (vetustum hospitium = že dolgo obstajajoče), vetus Valeriae gentis laus, vetus institutum, mos Ci., vetus est, quod dicam Ci. stara reč je, veteres necessitudines Ci. ep., vetus amicitia Ci., N., colonias deducere novas, renovare veteres Ci., vectigalia vetera et nova Ci., vetus consuetudo S., Q., nobilitas S., oppidum Ci., urbs O., Antemna veterior est quam Roma Ca. ap. Prisc., Veteres campi L. Stare poljane (kraj v Lukaniji), vinum vetus Ci., Lact., veteres naves C., vetus casa, silva, cruor O., veterrima laurus V., vetus panis, veteres clavi Plin.; poseb. miles vetus Ci., L. ali veteres milites C., L. star(i) vojak(i) = vojak, ki že dolgo služi ali je dolgo služil, vojaki, ki že dolgo služijo ali so dolgo služili; od tod pogosto = izkušen(i) vojak(i), veteran(i); tako tudi vetus exercitus L. ali veteres exercitus C., L., legiones L., Auct. b. Alx., centuriones L.; occ. star = izkušen, izurjen, izvéden, izvežban, prekaljen, spreten, vešč, rutiniran: accusator, gladiator, histrio, imperator, sicarius Ci.; z gen. = izkušen, izurjen, izveden, izurjen, prekaljen, spreten, rutiniran v čem, pri čem, na kakem področju, poznavajoč kaj, vešč česa, obvladujoč kaj: laborum Sil., operis ac laboris, belli, militiae, regnandi T., Vogesi vetus et penitus infixum erat arma Romana vitandi T. staro in globoko zakoreninjeno Vogezovo načelo je bilo izogibati se rimskemu orožju; z in z abl.: vetus in astutia Don. osivel v … ; z inf.: vetus bellare Sil.

3. star (naspr. novus, recens), sedanji, nekdanji, daven, zdavnji, prejšnji, starodaven: quaestus Pl., omne tempus non ad oblivionem veteris belli, sed ad comparationem novi contulit Ci., vetera bella Ci., statuae veterum hominum deiectae Ci., credendum est veteribus et priscis, ut aiunt, viris Ci. možem iz starih časov in, kot se reče, iz starodavnosti, veteres (starih navad (šeg) se držeči) et sancti viri S. fr., veteres auctores (naspr. recentes auctores) T., veterrimi poetae Ci. prav iz starodavnosti, iz davnine, exemplum imperii veteris Ci., vetus delictum L., veteres reges, Sabini, vetera mala V. stare korenine, in veterem revoluta figuram V., vindicare veterem iniuriam Ph., vetus vinum Col., Plin.; pri T. je vetus pogosto tisto, kar je bilo pred bitko pri Akciju (l. 31): aetas T. nekdanji čas, davnina, veteris populi Romani prospera vel adversa claris scriptoribus memorata sunt; temporibusque Augusti dicendis non defuere decora ingenia T. — Od tod subst.
a) veterēs -um, m starodavniki, stari, predniki: maiores nostri, veteres illi Ci., Saturninus aut quisquam illorum veterum Ci. mož iz starih časov (starodavnosti); šele poklas. = stari (starodavni) pisatelji: putavere nostri veteres Plin., omnes veteres et Cicero praecipue Q., orationes veterum et novorum Q., hoc sibi illi veteres persuaserant T. klasiki, antiqui veteres Fr. starodavni Grki. Kot nom. propr. Veterēs -um, f (sc. tabernae) stare menjalniške barake na južnem delu Foruma: sub Veteribus Pl., Varr., Ci., Plin., pone Veteres L. Kot priimek, npr. C. Antistius Vetus Gaj Antistij Vetus (Veter), Cezarjev zaupnik, l. 57. kot tribunus plebis Ciceronov pristaš v sporu s Klodijem: Ci. ep.; L. Antistius Vetus Lucij Antistij Vetus (Veter), konzul l. 55 po Kr. skupaj z Neronom, pozneje poveljnik v Germaniji: T.
b) vetera -um, n staro, nekdanje, preteklo, preteklost, nekdanjost, starína, stare reči (stvari, zadeve), stari dogodki (pripetljaji, prigodki), stara zgodovina ipd.: vetera vaticinamini Pl. stare, davno znane reči, vetera scrutari Ci. stare bajke, si vetera mihi ignota (sc. sunt) Ci. prejšnji (stari) dogodki, vetera odisse, nova exoptare S., vetera novis antehabeo T., vetera semper in laude, praesentia in fastidio esse T., vetera et antiqua mirari T. postarano in starinsko, nescio an venerint in manus vestras haec vetera T. ti stari spisi, vetera omittere Ci. ep., S. kar je (nekdaj) bilo, (kar je) preteklo.

Opomba: Prvotna obl. veter -eris: Enn. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc.; abl. sg. nav. vetere, le pri Iuv. in Stat. veterī; nom. pl. n. vetera -um; komp. le star. veterior, sicer vetustior (od adj. vetustus); superl. veterrimus, poklas. vetustissimus.

workmanlike [wə́:kmənlaik] pridevnik
spreten, vešč, strokoven, strokovnjaški, mojstrski

досві́дчений прикм., izkúšen prid., véšč prid.

искушённый skušen, vešč

майсте́рний прикм., mójstrski prid., véšč prid.

матерой izredno močen, dorastel; trden; vešč; (pren.) nepopravljiv;
м. враг nepomirljiv sovražnik;
матерые годы zrela leta

матёрый izredno močen, dorastel; trden; vešč; (pren.) nepopravljiv;
м. враг nepomirljiv sovražnik;
матёрые годы zrela leta

спри́тний прикм., spréten prid., véšč prid.

умі́лий (вмі́лий) прикм., spréten prid., izkúšen prid., véšč prid.

arcipotēns (arquipotēns) -entis (arcus = arquus in potēns) mogočen z lokom, vešč v streljanju z lokom: Apollo Val. Fl.

averti, e [avɛrti] adjectif dobro poučèn; izkušen; kompetenten; emancipiran; masculin izkušen vešč človek

tenez-vous pour averti (familier) pazite se! zapomnite si!
un homme averti en vaut deux (proverbe) izkušen človek velja za dva

calliditās -ātis, f (callidus) izkušenost v praktičnem življenju, razboritost, vešč pogled, duševna spretnost; v slabem pomenu zvitost, lokavost, premetenost: O., Plin., T. idr., restitue nobis aliquando veterem tuam illam calliditatem atque prudentiam Ci., calliditas et celeritas ingenii N.; calliditate Poenos superavimus Ci., scientia, quae est remota ab iustitia, calliditas potius quam sapientia appellanda Ci., nihil dolo factum ac magis calliditate Iugurthae S., haec Romana esse, non versutiarum Punicarum neque calliditatis Graecae L.; v pl.: Lact., Syri calliditates Ter. spletke, lopovščine; pren. spreten obrat v govorništvu: genus eiusmodi calliditatis atque calumniae Ci.

dīvīnisciēns -entis vedeževanja (prerokovanja) vešč: Ap.

ērudītulus 3 (demin. ērudītus 3) kaj vešč, kaj premeten: Cat.

impratichire

A) v. tr. (pres. impratichisco) izuriti; naučiti, izučiti

B) ➞ impratichirsi v. rifl. (pres. mi impratichisco) izuriti se, naučiti se, postati vešč:
impratichirsi a battere a macchina naučiti se tipkanja

in-veniō -īre -vēnī -ventum

1. Z zunanjim obj.: na kaj (do česa) priti, na koga (kaj) zade(va)ti, naleteti, kaj najti (nahajati), in sicer
a) slučajno: Pl., Ter., Iust., Suet., Amm., lintribus inventis sibi salutem reppererunt C., naves C., thesaurum H., Roscius consules Pompeiumque invenit C., suem sub ilicibus V., in agro populabundum hostem L.; pass.: Scipio mortuus in cubiculo inventus est L.
b) iskaje: vado per equites invento C., argenti venas Ci., quaerensque per arva piorum invenit Eurydicen O., argentum Pl., locum ubi esset N.; metaf. izvedeti, po(i)zvedeti, dognati, obresti, razkri(va)ti, zaslediti: coniurationem Ci.; z ACI: inveniebat ex captivis Sabinis flumen prope abesse C. je našel = izvedel; z odvisnim vprašalnim stavkom: quid agat, non invenit O., non inveniebat, quo modo … Ci., neque certum inveniri poterat, ne … an … Ci.
c) occ. v knjigah zapisano najti (nahajati): de qua re nulla littera in veteribus libris invenitur Ci., apud plerosque auctores invenio (z ACI) L., quod quibusdam in annalibus invenio L.
č) med. in refl. znajti se, pri(haja)ti, navaditi se česa, izuriti se v čem, postati vešč, uveščiti se: Petr., Sen. ph., inveniebantur lacrimae tamen O. so se prikazovale; toda: dolor se invenit O. je odlegla (= popustila). —

2. S prolept. obj.
a) (slučajno) kaj dobi(va)ti, pridobi(va)ti si, udobiti (= pridobiti): nomen, cognomen (ex aliquā re) Ci., ex quo illi gloria opesque inventae S., fraude culpam Ci., sine invidiā facillime laudem Ter., ibi maximam gloriam Iust., gloriam ex culpā S., infortunium Ter., labore inventa bona Ter., gratiam a dis Pl., salutem fugā Sil.; pesn.: fax nullos invenit ignes O. se ni vžgala.
b) (hote) najti, doseči (dosegati), napraviti (napravljati) si, narediti, priboriti (si): viam ferro T. pot si napraviti, mortem manu V., fata viam invenient V., per me inventa salus Ci.
c) occ. iznajti, umisliti (umišljati) si, izmisliti (izmišljati) si, izumiti (izumljati): tum laqueis captare feras et fallere visco inventum (est) V., artes Ci., V., auspicia Ci., verba nominaque invenēre H., ignotum tragicae genus invenisse Camenae dicitur Thespis H., fallaciam Ter., nihil acute inveniri potuit in eis causis, quod ille non viderit Ci.; z inf.: i. puero succumbere furtim Tib. —

3. S predik. določilom (o osebah) spozna(va)ti koga za … ; pass. tudi = (po)kazati se, izkazati se, zdeti se: quam si invenisset idoneum N., ipsis durior inventus est C., invenior Parthis mendacior H., Pamphilam inventam esse civem Ter. — Od tod subst. pt. pf. inventum -ī, n iznajdba = izum, izumitev, iznajdek, našestek: Ter., V., N., Iust., Q., inventum medicina meum est O., Zeno, cuius inventorum (= filozofska načela, ki jih je oblikoval) aemuli Stoici nominantur Ci.

per-callēscō -ere -calluī (per in callēscere)

I. intr. „docela debelokožen postati, dobiti povsem otrdelo kožo, povsem okoreti“; metaf.

1. neobčutljiv (otrpel, brezčuten, otopel) posta(ja)ti: nescioquomodo usu iam obduruerat et percalluerat civitatis incredibilis patientia Ci.

2. dodobra spametovati se, zelo previden posta(ja)ti, koga kaj dodobra izučiti: usu rerum Ci. —

II. trans. dobro se (na)učiti česa, dodobra se seznaniti (seznanjati) s čim, v pf. dobro umeti (znati, poznati) kaj, vešč biti česa: quinque et viginti gentium linguas Gell., leges nostras decemvirales Gell.

per-gnārus 3 (per in gnarus) zelo izveden v čem, zelo vešč česa, dobro poznavajoč kaj: locorum S. fr., magia ne magiam, qui eam temere accusatis, artem esse dis immortalibus acceptam, colendi eos (sc. immortales) ac venerandi pergnaram pergnara Ap.

prāgmaticus 3 (tuj. πραγματικός)

1. vešč (državnih) poslov, izveden, izkušen, strokoven, (splošno) koristen, opravilen, práktičen, pragmátičen: homines Ci. ep.; subst.
a) pragmaticus -ī, m pragmátik = praktični pravnik (pravoznanec), pravni strokovnjak (veščak), pravni praktik, ki je sodnim govornikom poiskal pravne osnove, da so na njih zasnovali svoje govore: Ci., Q.; pri poznejših piscih sploh pravnik, pravoznanec, pravni svetovalec: Iuv., Mart., Icti.
b) prāgmatica -ōrum, n Pragmátika, naslov nekega Akcijevega spisa: Gell.

2. državljanskih (civilnih) zadev (stvari, reči) se tičoč, državljanski, državljanskozadeven, civilen, civilnozadeven: pragmatica sanctio Cod. I. = rescriptum pragmaticum Aug.; tudi samo rescriptum Cod. Th. pragmatična sankcija (= slovesen cesarski odpis (reskrípt) v zadevah javnega prava, namenjen kakemu občestvu).