Franja

Euboea -ae, f (ἡ εὔβοια νῆσος, otok z izobiljem govedi) Evboja, otok v Egejskem morju (zdaj Euboia): N., L., O., T., Fl. idr. Od tod adj.

1. Euboïcus 3 (Εὐβοϊκός)
a) evbojski: sinus L., Pr., cautes (= rt Kafarej) V., Euboicae Cumarum orae V. (Kume so evbojska naselbina), Cumani ab Chalcide Euboica trahunt L., Euboicae civitates L., gentes Cu., Euboicae undae O., Val. Fl., scopulus Amm.
b) Evboji nasproti ležeč (stoječ): Euboicum litus Pr. ali Aulis Euboica O., Euboica Anthedon O.; od tod tudi: Euboicus cultor aquarum (= morski bog Glavk iz Antedona) O.
c) pesn. = kumski (ker so Kume evbojska naselbina): Euboica urbs O. kumsko mesto, Kume, recessus Lucan.; met.: carmen O. rek kumske Sibile.

2. Euboeus 3 evbojski: plebes Eub. Stat.

3. Euboïs -idis, f (Εὐβοΐς) evbojska = kumska: tellus Eub. Stat., kumska okolica.

Euprosōpon -ī, n (Εὐπρόσωπον) Evprosop, rt v Siriji: Mel.

Ferrāria -ae, f Ferárija, nos, rt(ič) v Hispaniji (zdaj Cabo [Cap.] St. Martin): Mel.

Hesperū ceras: Mel., Plin. ali Hesperion ceras: Plin. (gr. Ἑσπέρου κέρας, Ἑσπέριον κέρας) Zahodni rog, rt v Afriki (zdaj Rt dobrega upanja).

Hesperus (-os) -ī, m (gr. ἕσπερος, sc. ἀστήρ, prim. lat. vesper) Hésper, zvezda večernica (lat. stella Veneris), v grški mitologiji sin Kefala in Avrore: Col., stella Lucifer (danica) interdiu, noctu Hesperus Varr. (prim.: stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Lucifer Latine dicitur, cum antegreditur solem, cum subsequitur autem Ἕσπερος Ci.), tibi deserit Hesperus Oetam V., illam non … Aurora … cessantem vidit, non Hesperus O., Hesperos … fusco roscidus ibat equo O., dux noctis Hesperus Sen. tr. — Od tod adj.

1. Hesperius 3 (gr. ἑσπέριος) večeren = proti večeru ležeč, zahoden, osojen: axis (nebo) O., fretum O. zahodno morje, amnes O., Lucan., orbis O., Val. Fl., rex (= Hesperus ali Atlas) O.; v grškem pomenu (ker leži Italija Grkom na zahodu) je pogosto = italski: Hesperia terra V. = Italija, Hesperium Latium, litus V., fluctus Hesperii H. = Tirensko morje; v rimskem pomenu pa = zahodnoafriški: Aethiopes Plin., promunturium Hesp. Plin. (zdaj rt Bojador). Tako tudi subst. Hesperia -ae, f (sc. terra) Hesperija, Zahodna dežela, v grškem pomenu = Italija: est locus, Hesperiam Grai cognomine dicunt V., Vesevi Hesperiae letalis apex Val. Fl.; v rimskem pomenu = Hispanija ali Zahodna Afrika: qui nunc Hesperiā sospes ab ultimā (redit) H., Hesperia je tudi mesto v kirenski pokrajini: Mel.

2. Hesperis -idis, f (Ἑσπερίς) večerna, zahodna: aquae V. = italsko vodovje; kot subst. = bot. rastlina nočníca (ki zvečer močneje diši kot podnevi): Plin.; pl. Hesperidēs -um, acc. -idas, f (Ἑσπερίδες sc. νύμφαι) Hesperide, hčere Hespera ali Ereba in boginje Noči (Nox), po drugih Atlanta in Hesperide (Hesperis), po številu 3, 4 ali celo 7; bivale so na otoku v Okeanu onstran Atlanta ob skrajnem zahodnem zemeljskem robu; tam so v krasnem vrtu skupaj z nikdar spečim stoglavim zmajem Ladonom čuvale drevo z zlatimi jabolki (= pomarančami): Ci., O., Serv., Hesperidum draco Varr., Hesperidum māla V. ali poma Hesperidum Stat., sacerdos, Hesperidum templi custos V., Hesperidum hortus Lucan., Hesperidum insulae Mel., Plin.

horn¹ [hɔ:n] samostalnik
rog, rogovina, roževina
glasba rog; hupa, trobilo (avto); simbol moči; zvočni lijak (pri gramofonu); tipalka (polž, insekt), polipova lovka; krak luninega krajca; rečni rokav, zaliv
množina, figurativno rogovi (prevaranega moža)
ameriško, pogovorno požirek pijače
vulgarno trd penis

the Horn Rt Horn
glasba English horn vrsta oboe
glasba French horn vrsta trobente
hunting horn lovski rog
shoe horn žlica za obuvanje
to come out at the little end of the horn slabo opraviti
to draw (ali pull) in one's horns brzdati se, postati skromnejši
to lift (ali raise) the horns pokazati roge, biti prevzeten
on the horns of a dilemma v veliki dilemi, med dvema ognjema
škotsko, zgodovina to put to the horn izgnati, izobčiti
horn of plenty rog izobilja, blaga na pretek
to show one's horns pokazati roge, postati predrzen
to take the bull by the horns smelo se spoprijeti s težavami, kljubovati

Lacīnium -iī, n (τὸ Λακίνιον ἄκρον) Lakínij, rt s predgorjem in mesto jugozahodno od Krotona s slovečim Junoninim svetiščem; ker so med razvalinami tega svetišča ohranjeni številni stebri, se rt še danes imenuje Capo delle Colonne: L., Plin. Od tod adj. Lacīnius 3 lakínijski: litora O., promunturium Mel., Plin.; v Junoninem bogočastju: Iuno Lacinia ali Lacinia Iuno Ci., L., Val. Max., Plin., Lact.; diva Lacinia (= Iuno), meton. svetišče lakínijske Junone: attollit se diva Lacinia contra V.

Lecton: L. ali Lectum: Plin. -ī, n (Λεκτόν) Lékton, rt v Troadi nasproti otoka Lesbos (zdaj Cap Baba ali Santa Maria).

Leucātās -ae, m: Enn., Ci., V., L. in Leucātēs -ae, m: V., L., Plin., Fl. (Λευκάτας) Levkátas, Levkát (zdaj Capo Ducato), levkad(ij)ski rt. — Soobl. Leucas -adis, acc. -ada, f Levkáda (prim. Leucas pod Leucadia): O. (Heroid. 15, 172), Sen. tr.

Leucopetra -ae, f (Λευκοπέτρα „Bela peč“) Levkopétra, rt v Brutiju južno od Regija (zdaj Capo dell' Armi): Ci.

Lilybaeon: O. in Lilybaeum: Ci., L., Mel., Plin. -ī, n (Λιλύβαιον) Lilibèj (Lilibáj), rt na zahodni Siciliji (zdaj Capo di Boco) z istoimenskim mestom (zdaj Marsala). — Soobl. Lilybē -ēs, f (Λιλύβη) Líliba: Prisc. — Od tod adj. Lilybaetānus (Lilybitānus) 3 lilibejski, iz Lilibeja: Lyso Ci. ep., Agonis quaedam est Lilybaetana, liberta Veneris Erycinae Ci., memini Pamphilum Lilybitanum … mihi narrare Ci., testis splendidissima civitas Lilybitana Ci. Lilybaeus 3 lilibejski: litus Lucan. in (po jon. obl. *Λιλυβήϊος) Lilybēïus 3 lilibejski: vada dura V.

lizard [lízəd] samostalnik
zoologija kuščar

britanska angleščina the Lizard rt Lizard, najjužnejša točka Anglije

Malea -ae, acc. -an, f (Μαλέα, Μάλεια) Málea (Maléja), rt v Lakoniji (zdaj Malio di S. Angelo): L., V., Mel. — Soobl. Maleae -ārum, f (Μαλέαι) Máleje: Ci. ep. — Od tod adj. Malēus 3 maléjski: iugum, sinus Fl.

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.

Mimās -antis, acc. -anta, m (Μίμας) Mimánt

1. pogorje in rt v Joniji nasproti otoka Hios: Pl., Ci. ap. Amm., Plin., Lucan.

2. neko sicer neznano gorovje v Trakiji: Sil.

3. neki Gigant: H., Sil.

4. Trojanec, Enejev tovariš: V.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

Mīsēnus -ī, m (Μισηνός) Mizén, Ajolov sin, Hektorjev tovariš, pozneje Enejev spremljevalec in trobentač: V. Od tod Mīsēnus -ī, m (sc. mons): V. ali Mīsēnum -ī, n (sc. promunturium, Μισηνόν) Ci., T., Plin. iun., Suet., Veg. Mizén, mizenski rt in mesto v Kampaniji ob Bajskem zalivu, rim. vojaško pristanišče (zdaj Cap di Miseno): promunturium Misenum T. ali Miseni L., T.; tudi Mīsēna -ōrum, n: nobilia Pr. (ker je bil tam pokopan Mizen). — Od tod

1. adj. Mīsēnēnsis -e mizénski: T.

2. subst. Mīsēnātēs -ium, m Mizenáti, Mizénci, preb. Mizena: Veg.

Monoecus -ī, m (gr. μόνοικος „sam stanujoč“ = ki je samo njemu posvečeno svetišče) Monójk, bogočastni Herkulov vzdevek: arx Monoeci V., Lucan., saxa Monoeci Sil., portus Herculis Monoeci Plin., T. rt in pristanišče ob obali Ligurije (zdaj Monaco), Monoeci arx et portus Amm.

Myonnēsus (Myonnēsos) -i, f (Μυόννησος) Mionéz

1. m rt in mesto na obali Jonije, kjer so Rimljani l. 190 premagali Antioha: L.

2. f otok blizu Efeza: Plin.

nad|a ženski spol (-e …) (up) die Hoffnung; (pričakovanje) die Erwartung
kup nade der Hoffnungskauf
geografija Rt dobre nade Kap der guten Hoffnung
figurativno up in nada der Hoffnungsträger