Franja

skùla ž dijal. zubni otok, zazubica

spartitraffico

A) m invar. avto razdelilna ograja; prometni otok

B) agg. avto
banchina spartitraffico varnostna bankina
isola spartitraffico prometni otok
linea spartitraffico središčnica

Sprachinsel, die, jezikovni otok

Stoidis īnsula (-ae), f Stóida, Stóidski otok, otok ob indijski obali, znan po biserih: traditur iuxta que eam freto interfluente Stoidis, quaestuosa margaritis Plin., fertilissima est Taprobane et Stoidis Plin.

Stratō (Ci.) ali Stratōn (Sen. ph.) -ōnis, m (Στράτων) Stráton

1. peripatetski filozof iz Lampsaka (okrog l. 300), Teofrastov učenec: Ci., Sen. ph.

2. zdravnik v Ciceronovem času: Ci.

3.
a) Stratōnis turris Strátonov stolp, mesto v palestinsko, sicer imenovano Caesarea: Plin.
b) Stratōnis īnsula Strátonov otok v Arabskem zalivu: Plin.

street refuge [strí:trefju:dž] samostalnik
cestni (prometni) otok

Strominsel, die, Geographie rečni otok

strūma -ae, f (iz *strūdmā; prim. srednjeang. strūten, strouten nabrekniti (nabrekati), biti poln) otekle vratne žleze, vratnožlezna oteklina (vratno)žlezni otòk, bezgávka, nav. pl. bezgávke ali starejše brámorji, skrofuloza (škrofuloza), škrofeljni, golša(vost): Cels., Plin. idr., Vatinii Ci. ep.; v pl.: si … strumae denique ab ore demigrarunt Ci.; pren. (z namigom na Vatinijeve bezgavke): ei medentur rei publicae, qui exsecant pestem aliquam tamquam strumam civitatis Ci.

šóla ž zubni otok, zazubica, epulis: -e v ustih

Trauminsel, die, otok iz sanj

Verkehrsinsel, die, prometni otok

Werder, der, (-s, -) Geographie rečni otok, osredek

Abatos -ī, f (gr. ἄβατος) Abat, skalnat otok na Nilu blizu Fil, na katerega so smeli stopiti le svečeniki: Lucan., Serv., Sen. ph.

Absyrtis -idis, f (Ἀψυρτίς) Absirtida, otok ab ilirski obali Jadranskega morja: Mel., pravilneje pl. Absyrtidēs -um, f Absirtidi (du.), ker sta ob omenjeni obali dva drug poleg drugega ležeča (danes povezana z mostom) otoka (zdaj Cres in Lošinj): Plin. — Soobl. Absyrtium -iī, n Absirtij, otok in mesto na njem: Plin.

Aeacus -ī, acc. -on (O.), m (Αἰακός) Ajak, sin Jupitra in Nimfe Ajgine, kralj Ajgine, po smrti eden od treh sodnikov v podzemlju: Ci., H., O., Pr. idr. Od tod patronim: Aeacidēs -ae, voc. Aeacidā: Enn. ap. Ci., O., Aeacidē: O., gen. pl.: Aeacidārum: Enn. ap. Ci., Iust., Aeacidûm: Val. Fl., Sil., m (Αίακίδης) Ajakid, Ajakov potomec:

1. njegovi sinovi Pelej (Peleus), Fok (Focus), Telamon: O.

2. Pelejev sin Ahil: V. in Ahilov sin Pir (Pyrrhus): V., O.

3. ker so mak. kralji izvajali svoj rod od Ahila, tudi Perzej (Perseus), mak. kralj: V., Sil.

4. Pir (Pyrrhus), epirski kralj, ki se je imel za potomca Ahilovega sina Pira: Enn. ap. Ci.

5. pl. Aeacidae -ārum (-ûm), m Ajakidi: Ci. idr.; tudi Ajakova vojska: O. — Od tod adj.

1. Aeacidēïus 3 (Αἰακιδήιος) Ajakidom pripadajoč (gen. pl.): regna O. kjer vladajo Ajakidi = otok Ajgina.

2. Aeacidīnus 3 Ajakida (Ahila) dostojen: minae Pl.

3. Aeacius 3 ajaški: flos Col. poet. hijacinta.

Aegimūrus (Aegimôros: Plin.) -ī, f (Αἰγίμουρος, Αἰγίμορος) Ajgimur (Ajgimor), s klečmi obdan otok v kartažanskem zalivu: L., Auct. b. Afr.

Aegīna -ae, f (Αἴγινα) Ajgina,

1. Nimfa, hči rečnega boga Azopa, Ajakova mati: O.

2. otok v Saronskem zalivu, sprva imenovan Oenopia: Ci., O., Mel., Plin. Od tod adj. Aegīnēticus 3 (Αἰγινητικός) ajginski: aes Plin., Aegīnēnsēs -e ajginski, iz Ajgine: Ap.; subst. Aegīnēnsēs -ium, m: Val. Max. = Aegīnētae -ārum, m (Αἰγινῆται): Ci. Ajginci, preb. Ajgine.

Aenāria -ae, f Enarija, vulkanski otok v Neapeljskem zalivu. Grki so ga imenovali Πιϑηκοῦσα, Rimljani v star. obdobju in kasneje tudi rim. pesniki Inarimē (Ischia): Atticus in Ci. ep., L. in Mel. (ki ločujeta dva otoka: Enarijo in Pitekuzo), Plin., Stat., Suet.

Aeolēs (star. in nav. obl. Aeole͡is in Aeolīis) -um, m (Αἰολεῖς) Eolci, eno izmed štirih glav. gr. ljudstev, imenovano po svojem mitičnem pradedu Eolu, Helenovem sinu (prim. Aeolus). Eolci so sprva prebivali v Tesaliji, od koder so se razširili po Peloponezu, prešli na otok Lezbos in v severozahodno Malo Azijo: Varr., Ci., Prisc. idr. Od tod adj.

1. Aeolius 3 (Αίόλιος) eolski (poseb.): puella (= Sappho) H., fides (-ium) H., carmen H., lyra O., plectrum Pr. Od tod Subst.
a) Aeolia -ae, f (sc. terra) = Aeolis, Eolija, severozahodna maloazijska obala od reke Herma do Helesponta z 12 mesti: Ci., N., Plin.
b) Aeoliī: Vell., Serv. ali Aeolī: Mel., Cornutus ap. Cass. -ōrum, m maloazijski Eolci.

2. Aeolicus 3 (Αἰολικός) eolski: gens Plin. littera Q.

3. Aeolis -idis, acc. -ida, f (Αἰολίς, sc. γῆ) Eolida, maloazijska Eolija (gl. pri Aeolia): N., L. idr.; v širšem pomenu Eolija s Troado vred: Mel., Plin.

Aestria -ae, f Estrija, neznan otok v Jadranskem morju: Mel.