δί-παλτος 2 (πάλλω) poet. od dveh (Oresta in Pilada) vihten ξίφη, dvojen, dvojnat; στρατός od dveh poveljnikov izpodbujena vojska.
διπλάσιος 3, ion. διπλήσιος (gl. δι-πλόος) dvojen, dvojnat, dvakrat tolik (dolg ali širok), διπλάσιος ἤ še enkrat tako velik kot; τὸ διπλάσιον dvostroko (dvojno) število.
δι-πλόος 3, skrč. διπλοῦς, ἡ, οῦν, ion. διπλέη, comp. NT διπλότερος dvakrat hujši [Et. lat. duplus, od kor. pel "falten", nem. zwiefaltig; διπλάσιος iz διπλάτιος] 1. a) dvogub, dvojnat, dvojen; διπλῆν παίω še enkrat (drugikrat) udarim, χλαῖνα obleka, ki se da dvakrat ogrniti; b) medsebojen, od obeh strani, διπλῇ χειρί drug od roke drugega; pl. dva, oba. 2. dvoumen, lokav, prekanjen, zvijačen; subst. τὸ διπλοῦν dvojno, dvojina.
δισσός 3 [Et. iz διχjος], at. διττός, ion. διξός 1. dvojen, dvojnat, dvogub; v pl. oba, dva. 2. dvoumen, dvoličen.
διχθάδιος 3 ep. dvojen, dvojnat; n. pl.= adv. na dvoje.
δοιός 3 [Et. iz δwοι-jος, slov. dvo-jen, gl. δύο] pri Hom. samo dual in plural: dvojen, dvojnat, dva, oba.