Franja

apiānus 3 (apis) čebelji: uva Plin. grozd, ki je všeč čebelam = muškatelka, tako tudi vinum Col. muškatno vino, muškatovec, vitis Col. muškatna trta; subst. apiāna -ae, f (sc. herba) rastlina kamilica: Ap. h.

apocha -ae, f (gr. ἀποχή) upnikova pobotnica o prejetem plačilu: Ulp. (Dig.); naspr. antapocha -ae, f (ἀνταποχή) protipobotnica = dolžnikovo potrdilo prejete pobotnice o plačanih letnih obrestih; tega potrdila se je posluževal upnik v dokaz, da terjatev za glavnico ni zastarela: Cod. I.

Apollōnia -ae, f (Ἀπολλωνία) Apolonija, Apolonovo (mesto), krajevno, zlasti mestno ime. Poseb.:

1. mesto v Iliriji severno od Akrokeravenskega predgorja: Ci., C., L. idr.

2. mesto v mak. Migdoniji jugozahodno od Amfipole: L., Plin.

3. miletska naselbina v Trakiji ob Pontu z dvema pristaniščema: Mel., Plin., Iust. idr.

4. mesto na severni obali Sicilije: Ci.

5. trdnjava v Ozolskih Lokrih pri Navpaktu: L.

6. mesto na mak. Halkidiki: Plin.

7. mesto v Kirenajki: Mel., Plin.

8. mesto v Palestini med Cezarejo in Jopo: Plin.

9. mesto v maloazijski Trojadi, prej imenovano Assos: Plin.

10. mesto v Miziji: Plin.

11. mesto na Kreti pri Knososu: Plin.

12. otok z mestom ob bitinijski obali Ponta z vzdevkom Thynias, da se loči od istoimenskega (gl. pod 3.) kraja na evropski strani: Plin. — Od tod
a) etnikon Apollōniātēs -ae, m (Ἀπολλωνιάτης) Apolonijec (= iz kretske Apolonije): Diogenes Apoll. Ci. Nav. pl. Apollōniātae -ārum, m in Apolloniātēs -ium ali -um, m Apolonijci, preb. (poseb. ilirske) Apolonije: Ci., L., Plin.
b) adj. Apollōniēnsis -e apolonijski: civitas Ci. (= sicilske Apolonije); subst. Apollōniēnsēs -ium, m Apolonijci (= preb. traške Apolonije; gl. pod 3.): Iust.; Apollōniāticus 3 apolonijski (= iz ilirske Apolonije): bitumen Plin.

apostrophē -ēs, f in apostropha -ae, f (gr. ἀποστροφή) „odvrnitev“, apostrofa, nagovor, govorna podoba, če se govornik obrne od sodnika in nagovori nasprotnika: Q., Serv., Hier., M.

Appius -iī, m Apij, in Appia -ae, f Apija, predimek, poseb. članov Klavdijevega rodu (gl. Claudius): Forum Appiī Apijev trg, trg ob Apijevi cesti v Laciju: Ci. ep. — Od tod

1. adj.
a) Appius 3 Apijev, apijski. Poseb.: via Appia Ci., L., tudi Appiae limes L. in (pesn.) via Appi H. ali samo Appia Ci. ep., L., H., O. idr. Apijeva cesta, vélika (vojaška) cesta, ki jo je l. 312 speljal cenzor Apij Klavdij Slepi od Kapenskih vrat (porta Capēna) v Rimu naravnost do Teracine in od tod do Kapue (Capua); v času ces. Trajana so jo podaljšali do Brundizija; aqua Appia Front. Apijev vodovod, ki ga je napravil isti cenzor Apij (prim. L. IX, 29).
b) Appiānus 3 Apijev, apijski: libido L. decemvira Apija Klavdija, māla Plin.; subst. Appiānum -i, n Apijevo zelenilo, zeleno barvilo slabe vrste: Plin.

2. subst.
a) Appias -adis, f Apijevka, apijska boginja, α) kip Nimfe pri vodometu Apijevega vodovoda na Julijevem trgu (forum Iulii): O.; pl. Appiadēs deae kipi Nimf pri Venerinem svetišču nedaleč od omenjenega vodometa: O., Plin. β) vzdevek, ki ga je Minervi nadel Ciceron, ko se je laskal Apiju Klavdiju Lepemu: Ci. ep.
b) Appietās -ātis, f „apijevstvo“ = staro plemstvo Apijeve rodbine, besedo je ustvaril Ciceron, ko se je laskal Apiju: Ci. ep.

aprūgnus 3 (aper) veprov: Pl., Luc. ap. Char.; aprūnus 3: Ca. ap. Plin., Plin., Lamp., M.; subst. aprūna -ae, f črna divjačina: Char.

Aquītānī -ōrum, m Akvitanci, ibersko (?) ljudstvo med Garumno in Pireneji: C. Od tod adj.

1. Aquītānus 3 akvitanski: gens Tib.; subst. Aquītānia -ae, f Akvitanija, pokrajina v južni Galiji: C., T.

2. Aquītānicus 3 akvitanski: sinus Plin.(zdaj Golfe de Gascogne) Plin., Gallia, provincia Plin., Amm.

arabarchēs (alabarchēs) -ae, m (gr. ἀραβάρχης, ἀλαβάρχης) arabarh, alabarh, visok oblastnik aleksandrijskih Judov, najbrž višji carinski uradnik za vzhodno Ponilje proti Arabiji: Iuv.; sarkastično o Pompeju, ki se je ponašal s tem, da je carino izdatno pomnožil: Ci. ep. Od tod arabarchia (alabarchia) -ae, f (gr. ἀραβαρχία, ἀλαβαρχία) arabarhovstvo, alabarhovstvo: Cod. I.

Arabēs -bum, acc. pl. -bēs in nav. (gr.) -bas, sg. Arabs -bis, m (gr. Ἄραβες, Ἄραψ) Arabci, Arabec: Ci., L., H. idr., Eoi Arabes Tib. (ker so mislili, da bivajo ob robu oceana proti vzhodu), aspice... Eoasque domos Arabum pictosque Gelonos V., Arabes Scēnītae Plin., Scēnītae Arabes Amm. (Ἄραβες Σκηνῖται), ki živijo pod šotori (v južni Mezopotamiji) in jih T. (Annal. XII, 12) imenuje samo Arabes, Arabes beati.; adj. Arabs -bis arabski: pastor Arabs Pr., messor Arabs Mart.; heterocl. pl. subst. Arabī -ōrum, m Arabci: Aur., sive Getis inferre... bellum Hyrcanisve Arabisve parant V.; met. Arabēs Arabija: palmiferos Arabas reliquit O. in Arabes molles gradietur Cat. — Od tod subst.

1. Arabia -ae, f
a) (sc. terra) polotok Arabija, nav. skupaj s sirskimi stepami, južno Mezopotamijo in severovzhodnim oz. vzhodnim Egiptom: Pl., Ci. ep., Pr., Cu., Mel., Plin.
b) (sc. urbs) Arabija, mesto v Srečni Arabiji (zdaj Aden): Mel.

2. Arabiānus -ī, m Arabec (kot cogn.): Lamp., Vop.

3. Arabissa -ae, f Arabka: Hier. Adj.

1. Arabicus 3 arabski: Pl., Cu., sinus Mel., Plin. Arabski zaliv, Rdeče morje = mare Ar. Mel., lapicidinae Plin., spina Plin.; adv. Arabicē arabsko: Pl. fr., P. F.; subst. Arabica -ae, f (sc. gemma) „arabski dragulj“, menda vrsta kalcedona ali oniksa: Plin.

2. Arabius 3 (starejša in pesn. soobl. Arabicus 3) arabski: Pl., Prisc., limen Pr. (ki piše: Ārabium) z arabskimi zavesami opravljen (po drugih iz arabskega kamna, t.j. belega alabastra).

3. Arabus 3 arabski: Pl., Luc., lapis Plin.

Arachōsiī -ōrum, m Arahozijci, preb. Arahozije (zdaj Afganistan): Cu., Plin., Iust. — Soobl. Arachōtī -ōrum, m (Ἀραχωτοί): Iust. in Arachōtae -ārum, m (Ἀραχῶται): Plin., Prisc. Arahotci. Od tod subst. Arachōsia -ae, f (Ἀραχωσία) Arahozija, pokrajina med Drangijano in Indom: Plin., Amm.

arbuscula -ae, f (demin. arbōs)

1. drevesce: Varr., Col., Plin., Plin. iun., Fr.

2. pren.
a) arbuscula crinīta čop na pavovi glavi: Plin.
b) arbusculae drevesca s kolesi za pomikanje oblegal: Vitr. — Kot nom. propr. Arbuscula -ae, f Arbuskula, ime rim. osvobojenk, poseb. mimične igralke v Ciceronovem času: Ci. ep., H.

Arcas -adis, (-ados O.), acc. -ada (V.), m (Ἀρκάς)

1. Arkad, heros eponymos dežele Arkadije, sin Jupitra in Kaliste (Callisto), po smrti uvrščen med zvezde kot Arctophylax: O., Hyg.

2. Arkadec, preb. Arkadije; v sg. le
a) apel.: Arcas α) Mercurius, baje rojen na arkadski gori Kileni: Lucan., Stat., Mart. β) Parthenopaeus, sin Arkadke Atalante: Stat. γ) Arcas tyrannus = Lycaon, arkadski kralj, Arkadov ded: O. δ) Arcas bipennifer, arkadski sekironosec = Ancaeus: O.
b) atrib. arkadski: iuvenem Arcada, Arcadas equites V., rex Arcas (= Euander) V., Arcas mater Sil., Arcades arae, metae Stat., Arcas aper Mart. Nav. pl. Arcadēs (pesn. -ĕs) -um (-ōn Varr.), acc. -as, m Arkadci, preb. Arkadije, ki so se imeli za najstarejše zemljane, a njihova razumnost in omika pri Grkih nista bili na najboljšem glasu: Ci., L., V., O. idr. Od tod adj. Arcadicus 3 (Ἀρκαδικός) arkadski: asini Pl., Varr., Plin., urbs L., iuvenis (= tepec) Iuv., Arcadicum ac Midinum sapere M. bebasto in oslovsko; Arcadius 3 (Ἀρκάδιος) arkadski: magister, tyrannus V., dea (= Carmenta, ki je v Italijo prišla iz Arkadije) O., virgo (= Arethusa) O., deus (= Pan) Pr., sus Lucr., aper (erimantski veper, ki ga je ubil Herkul) Mart., sidus Sen. tr. ali astrum Val. Fl. (ozvezdje Veliki voz), virga (Merkurjeva palica) Stat., galerus (Merkurjev klobuk) Stat.; subst. Arcadia -ae, f (sc. terra; Ἀρκαδία) Arkadija, pokrajina sredi Peloponeza: Ci., N., L. idr., Arcadiae pecuaria (= osli) Pers.; met.: Arcadiā iudice V. pred Arkadci kot sodniki.

architectonicē -ēs, f (gr. ἀρχιτεκτονική, sc. τέχνη) teoretično, znanstveno stavbarstvo, graditeljstvo: O. — Soobl. architectonica -ae, f: M., Serv.

Archȳtās -ae, m (Ἄρχύτας) Arhita iz Tarenta (ok. l.400—350), Platonov sodobnik in prijatelj, odličen filozof (pitagorejec), matematik, državnik in vojskovodja; umrl baje v brodolomu pri Matinu: Varr., Ci., H. idr. — Soobl. Archȳta -ae, m: Lact.

Arēmoricus (Armoricus) 3 (kelt.) obmorski, primorski: civitates C. primorske države (današnja Bretanja in del Normandije), Aremorici tractūs Sid. = subst. Arēmorica -ae, f: Plin. ali Arēmoricum -ī, n: Eutr. Aremorik(a), Primorsko: gens Aremorica Aus., Aremoricus pontus Aus. Bretanjsko morje; subst. Arēmoricus -ī, m (kolekt. = Arēmoricī -ōrum, m) Primorec, Primorci: Sid.

arēnārius 3 (arēna)

1. peščen: lapis Serv., Cass. peščenjak.

2. za igrišče namenjen: pila Isid.

3. za boje v amfiteatru namenjen (prim. arēna 2. d): fera Amm. Od tod subst.
a) arēnāria -ae, f(sc. fodīna) peščena jama, peščenek: Varr., Ci.; pl. tudi heterogen. arēnāria -ōrum, n.; Vitr.
b) arēnārius -iī, m α) učitelj začetnega računstva (ker so številke pisali na tablo, posuto s peskom): Ter. β) borec v amfiteatru, gladiator: Petr., Dig.

Arēopagus (Arēopagos) in Arīopagus (Arīopagos) -ī, m (Ἄρειος πάγος , od tod tudi Arēos pagos: Varr. ap. Aug., Sen. ph., Areios pagus [Arīos pagus]: Val. Max.) Aresov grič, Areopag v Atenah, zahodno od Akropole: Varr. ap. Aug., Ci.; met. areopag, vrhovno sodišče; člani so zborovali v hiši, zgrajeni iz ilovice: Varr., Ci., Sen. ph., Plin. Od tod subst. Arēopagītēs (Arīopagītēs) -ae, m: Ci. ali Arēopagīta (Arīopagīta) -ae, m: Vulg. (Ἀρειο-παγίτης) areopagit, član areopaga; v pl.: Varr., Ci. idr.; apel. (porogljivo): praeclari Areopagitae Ci. ep. nepristranski sodniki; od tod adj. Arēopagīticus 3 areopagitski, areopaški: Sid.

argentārius 3 (argentum) srebrov, srebrn: metalla Plin. rudniki srebra, creta Plin. tripel, loščilo za srebro, plumbum Plin. zmes iz enakih delov kositra in svinca, faber Icti. srebrar; pren. denaren: Ca., Suet., Dig., auxilium, inopia Pl., cura Ter., tabernae L. menjalnice, vicus Aug. menjalniška cesta. Od tod subst.

1. argentārius -iī, m
a)(sc. faber) srebrar: Cod. Th.
b) menjalec, bankir: Pl., L., Q. idr., pecuniam argentario promittit Aebutius Ci.

2. argentāria -ae, f
a)(sc. fodīna) rudnik srebra: vectigalia magna instituit ex ferrariis argentariisque L.
b)(sc. taberna ali mensa) menjalnica, banka: Pl., argentariae, quae nunc novae appellantur, arsere L.; met.(sc. ars ali negotiatio) menjalništvo: arg. non ignobilis Ci., argentariam facere Ci. ali administrare Icti. opravljati menjalništvo, argentariam dissolvere Ci. opustiti menjalništvo, likvidirati.

3. argentārium -iī, n predalnik za srebro: Ulp. (Dig.).

argūtiae -ārum, f, redko in le v pozni lat. argūtia -ae, f(argūtus)

1. tenka, živa izrazitost, živahnost: argutiae digitorum Ci. živahno igranje s prsti, vultūs Plin., operum Plin. kipov, artifices argutiae Plin. ščebetavo žvrgolenje slavčka ali = blebetavo govorjenje Pl.

2. duhovito (bistroumno, ostroumno) opisovanje, tančina opisovanja: huius orationes tantum argutiarum, tantum urbanitatis habent, ut... Ci., Demosthenes nihil Lysiae subtilitate cedit, nihil argutiis et acumine Hyperidi Ci.

3. (v slabem pomenu) tenkoumnost, dlakocepstvo, zahtevnost, premetenost: nihil est, quod illi (Graeci) non persequantur suis argutiis Ci., Aegyptia argutia Nilotici calami Ap., audax argutia Gell., inventionis argutia Fr., argutia famulorum Pall.

Arī̆a¹ -ae, f (Ἀρία ali Ἀρεία) Arija, Areja, najpomembnejša med vzhodnimi pokrajinami perz. kraljestva: Mel., Amm.; čez njo teče reka Arī̆us -ī̆ī, m (Ἄριος, Ἄρειος) Arij, Arej ali Arī̆ās -ae, m Arija: Plin., Amm. — Od tod Arī̆i -ōrum, m (Ἄριοι, Ἄρειοι) Arijci, Arejci, preb. arijske pokrajine: Cu., Plin.